V kletnih prostorih Moderne galerije se te dni odvija razstava študentskega časopisa Tribuna, ki nosi naslov Tribuna; lep časopis (2009–2015). Na njej Tribuna razpira svoje strani, jih postavlja v razstavni prostor in pri tem ne jemlje talcev. Njen namen je uprostoriti besedo, ji dati substanco in s tem končno udejanjiti stari OHO-jevski napev, ki pravi: »Beseda je meso postala.«

Te besede moramo vzeti dobesedno. Osrednja med njimi – ime samo – je postala meso, ko se je vpisala v kožo enega izmed nekdanjih urednikov. S to performativno gesto je postala permanentna sled, tatu, ki priča o neki pripadnosti, za katero se v teh ciničnih časih zdi, da je že stvar preteklosti.

Toda na videz fanatični duh tovrstne geste ni tako skrajen, kot se sprva zdi. Razstava sicer res razgalja nekakšen epistemološki misticizem Tribune – prostor je namreč poln diagramov, vzorcev in nekdaj živih bitij – toda njeni cilji so pragmatični.

Če se ob vseh razstavljenih besedilih naslonimo na spremni tekst razstave, lahko ugotovimo, da si razstava prizadeva izpolniti predvsem tri cilje: dekontekstualizacijo Tribune, spremembo medija in mediju pripadajoče tehnologije ter pridobitev statusa dokumenta. Tem se prikrade še četrti: pridobitev vidnosti kot sredstva moči, ki je v odnosu do oteženih delovnih pogojev časopisa taktične narave.

Slednjega lahko zaradi podobne situacije našega medija kvečjemu pozdravimo. Vendar nas tovrstna pristranskost ne more odvrniti od določenih konceptualnih pomanjkljivosti, s katerimi nas razstava in izpostavljeno besedilo soočata. Kolikor časopisje le redko zaide v razstavne prostore, se najprej pojavi vprašanje, čemu sploh razstava Tribuna; lep časopis? Je res lep? Gotovo, o tem pričajo številne nagrade, ki jih tukaj ne bomo naštevali. Toda ali za to potrebuje razstavo? Ali ni razstavni prostor že časopisni medij sam?

Kot rečeno, si razstava prizadeva predvsem spremeniti medij Tribune in se pri tem dekontekstualizirati. Slednje počne z umeščanjem v eno izmed vodilnih institucij, kar prevprašuje »zgodovinsko preobložen« status alternativnega časopisja. Do tod vse lepo in prav. Toda kako se s tem spremeni sam medij oziroma njemu pripadajoča tehnologija? Kolikor so časopisi polepljeni po zidovih in vrženi nedotaknjeni na kup sredi razstavnega prostora, so časopisi še kar časopisi. Prostor jih bistveno ne zaznamuje in razstava se v tem oziru ne zdi potrebna.

Poleg spremembe medija je problematičen tudi tretji učinek umestitve v galerijski prostor: pridobitev statusa dokumenta ali artefakta. Napoti nas na misel, da so se avtorji razstave odločili usmrtiti še ne tako dolgo nazaj od mrtvih vstalo Tribuno. S tem, ko so tematski sklopi časopisov odrezani od svojega prvotnega okolja in hkrati ne nagovarjajo svoje nove gostiteljice, so nevtralizirani ali skopljeni, brez objekta in sami sebi namen.

Tribuna vstopa v razstavni prostor, ko je že vse povedano, opravljeno in nagovorjeno. Tudi na razstavi odprti dokumenti, namenjeni komentiranju obiskovalcev, so stari dokumenti preteklih številk, katerih komentarji ne bodo nosili nobenih novih materialnih posledic – so zgolj še nekakšni relikviji. Zato je na mestu pomislek, ali je časovni razpon med letom 2009 in 2015 že res tako širok, da je treba življenje Tribune mumificirati? Ali nam je zgodovina res tako za petami, da nam jih že najeda; da je nekaj označeno za mrtvo preden sploh izpusti svoj zadnji dih?

Morda je razlog za razstavo naposled v tem, da lepe stvari pač sodijo v muzej z lepimi stvarmi, četudi za ceno lastnega življenja. Kajti kaj preprečuje Tribuni, da ne bi po koncu razstave enostavno znova vstala od mrtvih? Kaj ji preprečuje, da ne bi zaživela kar kot živi mrtvec? Mar ni že Hegel rekel, da je cena za svobodo odpoved življenju? Razstava bi tako bila le odprava Tribune, od koder bi se pobrala 'obča' in močna. Njeno novo razširjeno 'občinstvo' bi bilo le kratko smrt stran.

Po vsem rečenem pa bi se bilo smotrno obrniti še k samim razstavljenim artefaktom. Toda pojavi se misel, da smo se jih tako dolgo ogibali ravno zato, ker ni o njih nič za povedati. Vsaj kolikor ne želimo načeti recenzije samih časopisnih izvodov, ponuja razstava malo. Pomislimo na veliko razvito polo, na kateri je natisnjena številka Administracije. Ta je bila natisnjena in nato spuščena z Ljubljanskega gradu že v sklopu samega delovanja časopisa ter kot taka tudi javno objavljena, 'razstavljena'. Ali k temu dogodku še sama razstava kaj doprinese, je zato vprašljivo, kakor bi bilo vprašljivo tudi naše vrednotenje tega dogodka, ki bi spadalo kvečjemu k recenziji samega časopisa in ne njegove razstave.

Tako se zdi, da razstavni prostor ne misli skupaj s Tribuno, temveč jo kvečjemu predstavlja. Posnema javni prostor, ki ga časopis že leta vztrajno zavzema, in upajmo, da ga tudi še dolgo bo, toda česa novega pri tem ne pove.

Razstava Tribuna; lep časopis (2009–2015) bo na ogled med 7. in 28. februarjem v prostorih Moderne galerije. Kustosa razstave sta Kaja Kraner in Izidor Barši. Razstavo so pomagali postaviti Jasmina Šepetavc, Sonja Benčina, Tina Krušec, Rastko Pečar, Matej Rudolf, Robert Bobnič, Jurij Smrke, Luka Erdani, Nina Ramšak, Miha Turk, Aleš Mendiževec, Jernej Kaluža, Miha Erjavec, Nejc Prah, Biba Košmerl, Aljaž Vindiš, Dorijan Šiško, Andraž Matkovič, Maja Krušec in drugi.