“Živimo v dobi, ki postavlja našemu načinu življenja strašanske izzive.” 

“S temi izzivi se ne moremo spopadati s t. i. gospodarskimi čudeži.”

“Iščemo rešitev, ki bo osvetlila naše razlike in postala dramatično prizorišče za naslednje dejanje v naši zgodovini.”

“Vaš predlog mora vpeljati novo filozofijo. Ne želimo selektivnega prilaščanja zgodovine ...”

“... ali servinosti do ideologij, ki bodo strašile naše vnuke.”

“Naše darilo mora odražati, kako je tehnološki napredek okrasil vse naše družbeno življenje.”

"Vaša naloga je določena. Politični slog je zastarel.”

Pravkar slišan pogovor je odlomek iz novega, še nedokončanega filma z naslovom Darilo slovenske umetnice Jasmine Cibic. Film je del razstave Fundus prizadevanja, ki bo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na ogled do 29. novembra. Cibic , ki deluje v Londonu, najpogosteje ustvarja v formatih performansa, instalacije in filma. Leta 2013 je s projektom Za naše gospodarstvo in kulturo zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu in takrat je začela razvijati preizpraševanje odnosa med umetnostjo in politično močjo, ki je tudi tema trenutne razstave. Predlani je bil njen film Porušiti in zgraditi znova predstavljen na skupinski razstavi Ne glej nazaj, okej? v Umetnostni galeriji Maribor. Tokrat se na samostojni razstavi predstavlja z omenjenim 23-minutnim filmom, ki se povezuje z dvema instalacijama v sosednjih sobah. 

Kot pove že naslov filma, se Cibic tokrat sprašuje o vlogi in pomenu politično motiviranih kulturnih daril kot načina za ohranjanje političnega miru v času evropskih kriz dvajsetega stoletja. Prav zato ta razstava, pa tudi ostali umetničini projekti, od gledalke terjajo vsaj malo poznavanja politične zgodovine. Njena dela so kolaž in preplet konkretnih dogodkov, oseb, govorov in predmetov oziroma - kot jih imenuje sama - zgodovinskih ready-madov. 

V prvi sobi, odeti v težko, neprodušno rdečo zaveso in rdečo preprogo, visijo s stropa bobenčki, poslikani s predlogi zastav za Društvo narodov. Z dvema izmed teh bobenčkov je par tolkalk na otvoritvi sploh prvič izvedel še nikoli odigrane glasbene kompozicije, himne in koračnice, začetke in konce nacionalnih ali nadnacionalnih tvorb. Palači narodov so kompozicije donirali različni običajni ljudje, na primer tovarniški delavec s Poljske. Cibic s tem ponuja razmislek o politično angažiranem evropskem ljudstvu in opominja na interes oblasti, da ljudstvu ponudi razloge za politično udejstvovanje. 

V drugi, temnosivi sobi visijo na zavesah fotografska tihožitja vrtnic in štafetnih palic na črnem ozadju. Zdi se, da gre za pogrebno slovesnost, slovo od uveljavljenih procesov političnega obdarovanja, pa tudi od ideologij, ki naj bi jih darovi reprezentirali in reproducirali. Če se v rdeči sobi narod prebuja, razvija in gradi, v temni sobi umira. Portretirane vrtnice so poimenovane po duhovnih očetih evropske ideje:  nove sorte, umetno vzgojene prav za politično obdarovanje. Gre za igro estetike in politike, za tako imenovano Rose Garden Strategy, ki jo je zasnovala Josephine Bonaparte in v kateri politična elita rešuje svet kar z domačega vrta. Vloga žensk, zasebnega in domačega pri političnih poslih ni zanemarljiva - njihovo skrito delo marsikdaj ni rešilo le slovesa politikov, temveč tudi prenekaterega poslovneža, akademika in umetnika. 

V isto sobo je umeščen še portret tistega lipicanca, ki ga je slovenska država podarila Gadafiju. Po umetničini interpretaciji je slavni slovenski konj kot poklon opravil delo trojanskega konja. Prav ta lipicanec se je namreč rodil z genetsko napako in zato ni lastnik zanj nikoli pridobil vzrejnega dovoljenja.

Za konec ali za vrhunec pa še film. Cibic je s precej obširno delovno skupino zasnovala in tudi izpeljala odličen scenarij, ki za svoj učinek nujno zahteva nenavadno, mestoma surrealistično scenografijo in kostumografijo. Že sama estetika njenih del namreč nudi svojevrsten užitek ob gledanju izpiljenih kadrov in premišljenih kompozicij. Prizori se odvijajo v monumentalnih prostorih: v Palači narodov v Ženevi, na sedežu francoske komunistične partije v Parizu in pri spomeniku na Buzludži v Bolgariji. 

V filmu so vloge deljene na moške in ženske. Štirje ženski liki, ki sestavljajo komisijo za izbor darila, so poosebitve štirih temeljnih svoboščin ‒ svobode govora in izražanja, svobode veroizpovedi, svobode pred pomanjkanjem in svobode pred strahom ‒, ki so bile v tridesetih letih prejšnjega stoletja v ameriškem prostoru spretno uporabljene za propagandni material. Ženske, ki naj bi ugotovile in odločile, s katerim darilom ponovno povezati razklani narod, so hkrati izrazito feminizirane in emancipirane. 

Akterke so očitne poznavalke tako umetniškega kot političnega; delijo si absolutno avtoriteto, moč in oblast nad prihodnostjo sveta. Po drugi strani pa s svojimi butičnimi oblekami, prenasičenim mejkapom, popolno pričesko in nekoliko avšasto karizmo vzbujajo dvom v to, da so res sposobne oceniti ponujene darove. Feministični moment je značilen za Cibic; prisoten je na primer tudi v filmu Porušiti in zgraditi znova, v katerem štirje ženski liki razpravljajo o prihodnosti palače neodvisnih v Beogradu. 

Trije moški liki prinašajo vsak svoje darilo in na začetku se morda zdi, da bi lahko moške razumeli kot dar same po sebi. A zgodi se preobrat - oni se morajo šopiriti in dokazati ženskam, one pa so tiste, ki dominirajo. Umetnik, arhitekt in diplomat pompozno in samovšečno naštevajo razloge, zakaj izbrati prav njihov projekt, in se trudijo pokazati, da razumejo nalogo, ki so jo dobili. Težko se je odločiti, ali so dialogi med ženskami in moškimi globoki in polni vsebine ali pa gre zgolj za prazno besedičenje, ki poskuša zveneti pomembno in pametno.

Razstava je do potankosti premišljena, zato le stežka izbrskamo kaj več, kot je že znano. Teme, ki jih odpira Cibic, so podrobno raziskane in učinkovito povezane. Zdi se, da ni prostora za vsebinske ali tehnične napake, vse stoji na svojem mestu. Vsekakor lahko pohvalimo umetničino angažiranost, saj se je morala pri snovanju filma, pa tudi drugih del, povezati z ogromno institucijami, raziskati arhive in iskati osamljene primerke pozabljenih vrtnic po zakotnih arboretumih. 

Tako pri instalacijah kot pri filmu najbolj navdušita kreativnost in domišljija pri kolažiranju vsega pridobljenega materiala. Prav dimenzija zgodovinskega, že uporabljenega, ki je reciklirano v novo formo, omogoči obiskovalki še toliko bolj hudomušno in igrivo izkušnjo. Vse, kar je v filmu izrečeno, je bilo nekoč v zgodovini že povedano in takrat je - drugače kot tokrat ‒ šlo zares.