Za umetniško prakso ukrajinskega umetnika Nikite Kadana, ki se predstavlja v Škucu, bi v grobem lahko rekli, da nas izpostavlja premisleku o manipulacijah zgodovine, ki se odvijajo v sodobnem političnem in kulturnem diskurzu. Zanj je edino, kar šteje, kritično zgodovinjenje in ustvarjanje narativa, ki bo lahko preteklost in sedanjost povezal v logično celoto. Vse ostalo je zgolj vojna za spomin, filtriranje in selekcioniranje podatkov, ki je izgubilo ves občutek za odgovornost do preteklosti.

Preteklost je pri Kadanu dvajseto stoletje, natančneje sovjetski komunistični model, tekoča sedanjost pa sodobna, post-oranžna ukrajinska družba. Kadan je kronist slednje, pri čemer podobe in materialne ostanke njenih protestov, nasilja in vojne ves čas dopolnjuje in vzporeja z dobro poznanimi simboli prejšnjega režima. Fotografije rastlinja iz sovjetskih učbenikov se razraščajo čez ruševine stavb, porušenih v nedavnih spopadih v Donetsku. V vintage vitrini iz šestdesetih so razstavljeni med vojno v Ukrajini poškodovani predmeti. Kadan v nestabilni politični situaciji Ukrajino sooča s ključnimi delci njene predkapitalistične preteklosti, nasproti izkrivljeni in politično oportunistični zgodovini pa postavlja artefakte, ki pričajo sami zase.

Da pričajo sami zase, seveda ne pomeni, da nimajo konteksta. Umetnik z njimi nagovarja, s čimer avtomatično predmeti pridobijo pomene. Njihova avtonomnost je v tem, da se skozi njih ustvarjajo paralelne zgodbe, ob enem artefaktu sobivajo različne interpretacije, ki so si lahko oziroma celo morajo biti kontradiktorne.

V razstavi Nad podstavkom se zrak zgosti v temen oblak tako na primer med drugim razstavi fotografije podstavkov za kipe z napisi z Leninovim imenom, na katere pa so postavljene podobe oseb iz tradicionalnega ikonskega slikarstva. Težko bi rekli, v katero smer nas želi peljati umetnik, katero politično ali zgodovinsko situacijo ali stališče, ki je za simboloma, bi rad poudaril. Morda govori o rušenju sovjetskih spomenikov v novem sistemu in njihovem nadomeščanju s predmoderno krščansko-nacionalno simboliko, ki se odvija v sodobnih postkomunističnih družbah. Morda pa je to opomin na konflikt med religijo in politiko, ki se je odvijal že v sovjetskih časih. Kaj je tisto, kar je sporno, kar je problematično, ni enoznačno vcepljeno v predmet, temveč je odvisno od izhodišča posameznika - gledalca.

Privlačnost Kadanovega dela je v tem, da kljub konstantni uporabi zgodovinskih referenc nikoli ne ostaja ujet v preteklosti, hkrati pa zgodovine ne podreja potrebi sodobnosti. S tem, ko se giblje po istih vodah kot sodobna politika, ki zgodovino razlaga v skladu s trenutnimi političnimi potrebami, pritegne gledalčevo pozornost. Že v naslednjem hipu pa pride do preobrata, saj se zgodovina pojavlja v novih oblikah, ki nimajo oportunističnega naboja, temveč so dvoumne in sveže.

V zgodovinskem materialu je mogoče najti mnoštvo opozoril, edino, kar je neopravičljivo, je izbris. Manipulacije, spreminjanje, prirejanje zgodovinskih ostankov se odvijajo zaradi krize sedanjosti, skozi njih se pokaže nezmožnost sprejemanja preteklosti. O tem govorijo na razstavi predstavljene fotografije sovjetske modernistične arhitekture, ki jih na določenih delih prekriva umetna meglica oziroma oblak. Podobno usodo izbrisa umetnik napoveduje spomeniku sovjetskega vojaka, ki se mu na fotografiji iz tal približuje kača. Pogoji in potrebe, ki so botrovali nastanku stavb in spomenikov v času komunizma, so pozabljene, potrebna je zgolj ena poteza, da se fragmenti preteklosti spremenijo v prah. Pri tem so ti fragmenti nemočni pred avtoriteto, ki z njimi operira in ki preko fizičnega uničenja ostankov ogroža tudi pomen, ki ga nosijo.

Enako kot pozaba je nevarna heroizacija preteklosti. O tem govori osrednjo delo v Kadanovi postavitvi Stražni stolp. Njegova trojna vertikalna struktura, sestavljena iz majhnega zelenjavnega vrta na tleh, stražarskemu stolpu podobne strukture v sredini in v modernistični maniri izdelanega nadstreška, je značilen primer Kadanovega plastenja. Prva od asociacij, ki se ob skulpturi sproži, je marksistični sistem ekonomske baze in superstrukture. Vendar pa je v to idejo vpleten tudi koncept stražnega stolpa, ki se nanaša na stražne stolpe v gulagih. Nekje med bazo in njeno nadgradnjo se je proces zapletel in zgodovinski rezultat je bil katastrofičen.

Umetnik torej razmišlja tako o ideji nekega preteklega političnega sistema kot o njegovi izvedbi. Hkrati lahko ob poznavanju njegovih drugih projektov v Stražni stolp precej dobro uvedemo tudi dimenzijo sedanjosti. Zelenjavni vrt je namreč referenca na proteste na trgu Majdan, kjer so med protestom ljudje na majhnih zaplatah zasadili lastno zelenjavo. Tam je bilo to znamenje upora, pa tudi opozorilo na lakoto in socialno bombo. Lakoto in socialno bombo, ki nista bili tuji tudi komunizmu. Skozi minimalistično simboliko gledalec torej postopoma vleče vzporednice med konflitno sedanjostjo in nerazrešenimi vprašanji iz preteklosti.

Kot nas prepričuje razstava, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar, delo Nikite Kadana kljub obravnavanju že stokrat prežvečenih tem ni zgolj simplistično serviranje krivičnega, zamolčanega in zlaganega, zaradi česar bi gledalec hitro lahko izgubil pozornost. Komunistični simboli, sovjetski imaginarij in kapitalistične podobe so bolj kot serviranju in problematiziranju konkretnih dogodkov in spopadov namenjeni razkrivanju struktur in načinov spominjanja in pozabljanja. Kadan preverja individualne načine odzivanja na podobe, ki vladajo družbi, skoraj tako kot psiholog, ki pred pacienta postavlja kartice z različnimi podobami, da bi ugotovil, kako na njega čustveno vplivajo. Prav zaradi tega raziskovanja procesa in ne razkrivanja faktov, je morda njegovo delo aktualno ne samo za ukrajinsko, temveč katerokoli post-komunistično družbo.