One Small Happy Family

Recenzija dogodka
8. 4. 2013 - 13.00

4. 4. na četrtkov večer se je v galerijo Škuc nakapljalo več ljudi kot letošnjega dežja. Lahko bi celo dejali, da smo v večernih urah otvoritve komaj še našli iskan obraz, srečali pa vseeno vse, ki se sladkajo z aktualno vizualno umetniško produkcijo. Vzrok za to ni bil le ducat sodelujočih razstavljavcev, temveč tudi renome organizatorja: svojo razstavo so pripravili udeleženci 14. letnika šole Sveta umetnosti - edinega specializiranega tečaja za kustose in kritike sodobne umetnosti pri nas. V tokratnih Finih umetnostih se bomo posledično navezovali na dvoje v enem: zanimalo nas bo, česa so se v dveh letih naučili sodelujoči slušatelji, hkrati pa to poskusili najti v omenjenem razstavnem projektu, naslovljenem kar glede na aktualni čas - 4. 4.

Začnimo s samim šolanjem, ki ga že več kot deseto leto zapored organizira Zavod za sodobno umetnost Ljubljana. Avtorica pričujočega prispevka je med lastnim srečevanjem s slovenskim svetom umetnosti zasledila naslednje: prvič, šolo za kustose in kuratorje so v preteklosti obiskovali štirje izmed njenih znancev in vseh se po malo boji. Po malo! Imajo namreč dobro teoretsko zaledje in soliden pregled nad obstoječo produkcijo. Drugič, bežno so ji znani tudi obrazi mentorjev, predavateljev in koordinatorjev, zdijo se ji dostopni v komunikaciji, pri vseh pa je bilo slišano sledeče: z večino umetnikov se kar poznajo, všeč jim je, da se poznajo, tudi svojim tečajnikom priporočajo, da jih spoznajo - in nasploh se zdi, da se tu vsi ... poznajo! Naj zadnja poved obvisi pod točko 3, ki jo bomo natančneje utemeljili.

Za začetek le prišepnimo, da je vse našteto pravzaprav zelo dobro, če ne celo nujno. Ne gre namreč le za mreženje kot način infiltriranja in promocije – poznavanje sodobne produkcije je pač bistvena vsebina kuratorskega dela! Kot so nam na včerajšnjem pogovoru zaupale tri izmed sedmih tečajnikov, je bil to eden izmed poglavitnih namenov njihovega dvoletnega šolanja – povezali sta se dve plati kovanca; mladi ustvarjalci in njihovi morebitni razstavljavci, v manjši meri pa tudi nadvse izolirane teoretsko-produkcijske izobraževalne ustanove. Ob poznojesenski izdaji zbornika šole Sveta umetnosti smo namreč slišali, kar je vsem umetnostnim študentom že dolgo znano: komunikacije med fakultetami skorajda ni. Oziroma je je premalo. Srečevanja s sodobnimi razstavnimi projekti pa so vezana le na seminarske ali popolnoma posamične obiske. Želimo več znanja in poznanstev, je bilo slišati!

Ker Svet umetnosti ni le svet umetnika, so se tečajniki s pomočjo omreženih mentorjev sprehodili do ateljejev in akademij. Pravijo, da jim je bilo sprva malce nerodno, kasneje pa prav lepo: skupaj z ustvarjalci so postali skupina, ki je odlično sodelovala. In kako je potem potekal sam izbor za razstavo, smo jih vprašali? »Izbrali smo, kar nam je bilo všeč,« je bilo mogoče slišati. »V ožjo dvanajsterico umetnikov pa so se uvrstili tisti, katerih dela je bilo mogoče najbolje povezniti v galerijsko celoto. To ni razstava imen,« so dejala zbrana tri dekleta, »predvsem gre za dialog: medosebni, seveda pa tudi konceptualni in prostorski. Zanimala nas je sveža ustvarjalna moč, pa tudi izkušnja postavljanja razstave.« Poleg lociranja samih del pa so mladi kustosi skrbeli še za transport in birokracijo. Iskali so tudi sponzorje, saj je denarja v kulturi malo.

In res: razstava je uspela! Galerija Škuc je dobesedno presenetila z novo prostorsko razdelitvijo, svežo, kot so bili sveži tudi izbrani kustosi. Najprej smo nameravali opisati in s tem kratko nameniti pozornost vsakemu izmed razstavnih sklopov. Ker tudi bežen vstop med dela dvanajstih umetnikov zahteva svoj čas, radijski medij pa hkrati ne omogoča popolne spojitve z opisanimi materialnimi danostmi, raje priporočamo, da si projekt aprilskega datuma ogledate kar sami. Podali bomo le zaželeno vsebinsko poanto celote. Očitno je namreč, da je tako kot mnogokrat v sodobni umetnosti tudi tokrat navzoča referencialnost: ontološkost umetniških del se poleg lastne narave obrača na širši umetnostni sistem, pa tudi na pretekla bolj ali manj znana tuja imena. Tovrstno navezovanje posredno, a očitno uspešno spregovori o poziciji mladih ustvarjalnih moči, ki se podobno kot njihovi sveži teoretsko-promocijski ekvivalenti znajdejo brez razstavnega zaledja. Izvemo, da včasih umetniki intervenirajo kar sami, okolje njihovega ustvarjanja pa je hkrati tudi njihov osebni prostor. Izbrano referiranje na umetniško zgodovino tako obenem bolj ali manj eksplicitno izraža tudi misel – kam in kako naprej.

Sprehod po razstavi brez kaosa omogočajo še druge povezave: zdi se, da so avtorji kuratorskega projekta poskrbeli za primerno uravnoteženost različnih zastopanih medijev, s tem pa za dodatno motiviranje obiskovalca. Nekatere izmed inštalacij nas ogovorijo dobesedno ali pa nas, nekoliko zamaknjene v opazovanju, celo glasno presenetijo. Kaj se skriva na samem začetku, posledično ne bomo izdali, rečemo lahko le, da je horizontalno premikanje po prostoru dokaj poenoteno, pozornost pa je simbolično usmerjena tudi v družbene vertikale.

Tu se za trenutek ustavimo in pripomnimo, da izbrani avtorji v svetu umetnosti niso neodkrita neznanka. Vsi razen enega pripadajo ljubljanski ALUO, četudi je njihova ustvarjalno sorodna, a mlada ustanova A.V.A. že pokazala solidno kvaliteto, v igro pa bi lahko vključili še druge regije. Še več - kar tretjina izmed izbranih avtorjev je že sodelovala v skupnem inštalacijskem projektu, imenovanem ŠKART. Razloženo nam je bilo, da je četica ponovno združena po naključju, a temu ne verjamemo popolnoma. Priznamo pa, da je izbor vsaj na vsebinsko-kvalitativni ravni upravičen.

K temu je vsekakor pripomogla – kot so nam navdušene, a nekoliko utrujene zaupale tri izmed kustosinj – tudi solidna in sproščena komunikacija z umetniki. »Ste vsi skupaj zadovoljni?« smo jih vprašali. In že po nasmehu sodeč izvedeli, da so. Nekoliko žalostno smo sicer ugotovili, da v domačih galerijah verjetno ne bo nikdar dovolj prostora za vse iz končanega šolanja kritiško-kuratorskega izobraževanja. Četudi vedno znova odkrijemo, da je Svet umetnosti en sam, je z namenom iskanja specializirane zaposlitve namreč še vedno prevelik. Večinoma pa se zanj odločajo diplomanti, ki vzrok za participiranje najdejo predvsem v lastnem veselju. Podobno kot mlada generacija umetnikov se izzivov lotevajo dosledno in premišljeno ter – skupaj.

4. 4. se je s Svetom umetnosti spoznavala Katarina Stopar.

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Katarina,

škoda, prvo za RŠ, drugo za zdravo debato in tretje za vse ostalo, da je članek napisan po liniji najmanjšega odpora - manierizem pridevnikov nakazuje spletkarsko retoriko, osredotočanje na incestnost same kuratorske prakse itd.

Na to problematiko je vsekakor treba opozarjati, vendar se v tej recenziji kritika ustavi le na nivoju žute štampe.

V ambicioznosti predstavitve razstavnega projekta v "behind the scene" maniri, umanjka aspekt vsebinskosti in dejanske kontekstualnosti razstavljenih del in hkrati njih kritika. Umetnike in samo umetnost se na takšen način zavija v embalažo vpetosti v družbeno/galerijsko/kustoske odnose do te mere, da do samega umetniškega dela niti ne pridemo. Kajpada, to romansirana umetnostna zgodovina počne že po definiciji. Iz zgodovine pa se je treba učiti.

V vasi z imenom Ljubljana take forme kritike le potrjujejo incestnost malega kulturno umetniškega prostora.

Lošije danas za bolje sutra,
K

K,

hvala za komentar - tovrstni odzivi so prava redkost, a so nadvse dobrodošli.

Časovna omejenost kratkih oddaj navadno zahteva osredotočenost na enega izmed izbranih aspektov. Ker je bil nabor avtorjev (torej razstavljenih del) količinsko kar obsežen, sem se odločila, da namesto opisovanja in ocenjevanja umetnin, raje izpostavim prakso omenjene šole. (K temu je dodatno pripomogla tudi vsebina aktualne Art-arije, kjer se je pogovarjalo z nekaterimi sodelujočimi umetniki.) V tekstu se torej še vedno navezujem na razstavo, vendar le do mere, ko se govori o njenem nastajanju. Ena izmed velikih prednosti šole Svet umetnosti je namreč prav možnost urjenja v postavljanje razstave.

Vem; za piko na i si želite še ocene razstavljenih del, s tem pa tudi sveže skupine kustosov/kuratorjev. Kot se že zapisala, sem mi po večini z ozirom na širšo produkcijo izbrane umetnine zdijo solidne, razstava pa uspešna: koncept je na obeh ravneh poenoten – umetniki in organizatorji so torej skozi umetnost in 'za umetnost' z oblikovno-vsebinsko dodelano celoto spregovorili o lastni (sveži) poziciji znotraj polja umetnosti: za to so, kot sem že omenila, izbrali referiranje na zgodovino, reciklažo (pa tudi nekaj neobremenjenega humorja). Ker pa tudi to vseeno ni popolnoma inovativno (umetniška inovativnost je pogosto pogojena tudi s tehnologijo), velikega presežka ni. In ga v svoji recenziji v nasprotju z drugimi pridevniki tudi ne uporabljam.

Poudarjanje poznanstev v tej konkretni situaciji se mi je zdelo smiselno: kot sem dejala, je osebna komunikacija med kustosi in umetniki zaradi boljšega poznavanja in scenografiranja umetniškega dela nujna, res pa je, da se pogosto (tu so mi sicer zatrdili, da ne, in to sem tudi zapisala) preferirajo ista imena. Opazimo namreč, da se (že v enem samem letu) ponekod pojavljajo isti avtorji – večinoma tisti, ki so svoje šolanje na akademijh že zaključili. Posledično se sprašujem, kako je z mladimi ustvarjalci (ki se teoretsko in tehnološko akademsko sicer še izobražujejo, temu navkljub pa vseeno ne velja, da nimajo česa pokazati) ...

Lp,

Da se ne bi ponavljal, ta problematika je vsekakor vedno aktualna in na mestu. Kar se tiče poznanstev oz. nestrokovnih in netransparentnih selekcij, interpretacij prav tako. Fokusacija je prav tako razumljiva. Je pa način, na katerega je v recenziji problematizirana (če verjamemo, da razen v formi sploh je), skrajno nekonstruktivnen in problematičen.

Seveda ni pričakovati, da se bo recenzija ukvarjala z opisom, promocijo umetnikov/umetnosti. Je pa, da bo zrelo zakopala v problematiko. Zavedati se je treba, da je RŠ ena redkih platform, ki se kompetentno ukvarja s kritiko vizualne umetnosti, ima kontinuiteto in je referenčna za razvoj debate in epiloga razstavnih/umetniških projektov. Zato bom še enkrat poudaril, da v načinu in misli pisanja, zgornja recenzija ostaja zgolj rumena masturbacija.

Za konec, ker tudi zadnji odgovor na komentar poka v vsaki vrstici, se moram obregniti na pojem inovativnosti, ki ga zgleda smatraš, kot presežek v umetnosti. Ker se, upam zavedamo cikličnosti zgodovine, neuporaba pridevnika inovativno sploh ne bi smel biti problem. Namreč, kategoriziranje v smislu inovativno in neinovativno v umetnosti, in pogojevanje kvalitete umetniške prakse s tem pojmom, je pa, draga spoznavalka sveta umetnosti, malce huda.

Over and out,
K

... da ne bomo ostali zgolj pri rumeni masturbaciji - bi se morda lahko predstavili s polnim imenom?!

anonimnosti ni enako rumena mastrubacija
nisem k od zgoraj, je pa njegova kritika konstruktivna
recenzija pač ni najboljša oz. vemo, da znaš bolje (si že večkrat dokazala)
?! čustvene odzive razumem, ampak se z njimi deskriditiraš bolj, kot te je k
over and out, dostojanstveno

Vsak ima svoje mnenje, kar je naravno. Komentarji seveda ne zahtevajo razkritja njihovih pošiljateljev, česar tudi ne zahtevam (in ne smem zahtevati). Ker se dialoga veselim (nenazadnje se vedno naučim česa novega in poskušam to v nadaljnem tudi upoštevati), mi ni vseeno s kom komuniciram (torej na kakšnih osebnih izkušnjah se sogovornik utemeljuje). Vsi recenzentje se s svojim imenom vedno (brez sramu in pogumno) izpostavimo in torej brez anonime stojimo za tistim, kar rečemo in kar počnemo. To se mi zdi edino dostojanstveno, zato bi si tega želela tudi s strani sogovornikov. Zgolj želela.

V kolikor se ne želite razkrivati v javnosti, mi lahko, obvezno podpisani, tudi pišete: kat.stopar@gmail.com.

Kot sem že dejala, so komentarji redkost, in jih vsekakor pozitivno vzamem v obzir. Osebno bi si jih želela še več, saj je nekaj pisati, drugo pa poslušati. (Ves čas se učimo!) Sama vedno poskušam ujeti poslušalčevo uho, ob enem pa ostati zvesta tudi sama sebi in vsem, ki jih omenjam.

Lep pozdrav in hvala.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.