POLAGANJE PRIHODNOSTI SVETA

POLAGANJE PRIHODNOSTI SVETA

Recenzija dogodka
8. 9. 2015 - 13.00

V projektnem prostoru Aksioma se je v sredo, 2. septembra otvorila razstava HEXEN 2.0 umetnice Suzzane Triester, ki bo na ogled vse do 25. septembra. Razstava je nastala v produkciji projekta Atol in se, kot pravi spremno besedilo, “posveča zgodovini raziskav o vladnih programih za množično kontrolo ter hkrati raziskuje paralelne zgodovine kontrakulturnih in družbenih gibanj.”

Umetnica se raziskave loteva s tehniko diagramiranja, za katero se zdi, da se upira zahtevam, ki so jih v 'umetnosti' ali stroke vpeljali grški filozofi, predvsem Platon. Kot opozarja Feyerabend, za grške filozofe ne zadoščajo le rezultati, temveč morajo ti biti tudi pridobljeni na pravi način. Se pravi, biti morajo takšni, da jih je mogoče pojmovno formulirati in pojmi morajo zadostiti splošnim pravilom logike in argumentiranja.

Ta zahteva po logosu preveva tudi sodobne vizualne umetnosti, četudi gre tu za povsem drugačen pojav kot v primeru starogrških umetnosti ali strok. Kaže se v zahtevi ali celo potrebi po razlagi, interpretaciji in teoriji, za katere bi lahko rekli, da ostajajo izven dosega umetnikov tudi po diskurzivnem obratu v sodobnih umetniških praksah.

Kar umetnikom preostane, so tako le razne oblike umetniških raziskav, kjer se umetnik poslužuje osnovnih orodij znanstvenega raziskovanja, v katere vpelje svojo umetniško izkušnjo kot alternativo empirični. Toda tudi to nikakor za ceno izgube artikulacije ali logične izpeljave – dediščina logosa ostaja neomajna v svoji strahovladi.

Toda kaj lahko k temu prispeva diagram? Kako ga lahko razumemo v njegovem navideznem uporu tej zahtevi? Po kakšni epistemološki vrednosti ali alternativi le-ta sploh stremi?

Umetnica se s svojo raziskovalno prakso loteva širokega polja kibernetike, s fokusom na Macy konferencah, ki so se vršile v New Yorku med letoma 1946 in 1953. Namen teh je bil spodbujati komunikacijo in sodelovanje med različnimi znanstvenimi disciplinami, pri čemer pa so se konference, posvečene kibernetiki, zaposlovale predvsem s temami, kot so samoorganizirajoči se teleološki mehanizmi, teorija odločanja ter skupinske dinamike in komunikacije. Se pravi s temami, ki bi naposled lahko služile predvsem vzpostavitvi učinkovite družbe nadzora.

Na ogled so postavljene zrcalno obrnjene platnice literature, ki jo je umetnica prebirala pri svojem raziskovanju; fotografije in kratke predstavitve samih udeležencev Macy konferenc, ki hkrati ponujajo tudi pregled osnovnih konceptov, ki so zaposlovali omenjene konference; projekcija udeležencev, ki slednje prikazuje okoli mize za klicanje duhov; ter serija diagramov in komplet modificiranih tarot kart.

Umetničini diagrami operirajo s preprostimi opisi. Njihovi osnovni elementi so skupki informacij, ki jih umetnica črpa iz že omenjenih prispevkov udeležencev Macy konferenc, kot tudi iz omenjene literature, ki slednje kontekstualizira. Celostna podoba, ki tako nastaja, povezuje razne zgodovinske pojave, kot so nacionalsocializem, kibernetika in Macy konference, ki vodijo do neo-totalitarizma, in MKULTURA ter protikultura, ki položita temelje za nastop tehnogigantizma.

Iz sledečega opisa je tako mogoče sklepati, da gre za fragmentarne zgodovinske orise, za katere je treba reči, da prejmejo s samimi diagrami še nekakšno estetsko dimenzijo. Preprosti opisi so namreč začrtani v maniri srednjeveških geografskih in kozmoloških kart, ki vpenjajo preprosta geografska in kozmološka spoznanja v simbolno grafično 'okrasje'. Ta na videz pomena oropana domena se morda v kontekstu kibernetike zdi povsem odveč, toda njen smoter je ravno v soočenju le-te z njeno predklasično predhodnico – govorico reči, ki sledeč Foucaultu operira z režimom podobnosti, kjer se semiologija prekrije s hermenevtiko, svet pa postane odprta knjiga.

Smoter diagramov tako ni le didaktične narave, saj bi jih potemtakem lahko poenostavili in vanje vpeljali klasične didaktične instrumente, ki bi precej poenostavili njihovo razbiranje. Prej kot to je njihov smoter v privajanju na plan vzorcev, ki se pletejo med obravnavanimi pojavi. Toda kaj to pomeni?

Na tem mestu prideta v poštev naslov razstave in komplet modificiranih tarot kart. Kot pravi Lars Bang Larsen, nosi naslov HEXEN 2.0 pretihotapljen pomen. “Ta nas od referenc usmeri k čarovništvu, saj v grščini beseda hexis pomeni skladnost ali povezanost. Te ne razumemo le kot strukturno enotnost, temveč kot vir vseh lastnosti telesa. Zato hexis definiramo z napetostjo v samem telesu.”

Ta skladnost je ravno že omenjeni režim podobnosti, znotraj katerega so besede eno s stvarmi – kot nekakšni hieroglifi, ki jih je treba dekodirati ali razbrati, v stalni napetosti, zavoljo katere je – znova sledeč Foucaultu – “magična oblika notranja načinu spoznavanja”, “prerokovanje [pa] ni konkurenčna oblika spoznanja, temveč eno s samim spoznanjem”.

S tem postane jasno, čemu projekcija, ki predstavlja udeležence Macy konferenc okoli mize za klicanje duhov, kot tudi čemu komplet modificiranih tarot kart, kjer umetnica s spreminjanjem klasičnih motivov le na novo opravlja nalogo, ki jo je opravila že s samimi diagrami. Napor najobetavnejših intelektualcev in znanstvenikov, ki so se po 2. svetovni vojni obračali napram prihodnosti in poskušali preprečiti grozote raznih totalitarizmov, enostavno poenoti s tehniko prerokovanja. Predstavi jih ne le kot poskuse ustvarjanja prihodnosti, pač pa kot poskuse njenega napovedovanja, vedeževanja. Še več, pri tem izpostavlja same predstave ali podobje tega prihajajočega novega sveta in, ker vzorci in podobe tvorijo urejen sistem, celo imaginarij, ki ustvarja to podobje znotraj samega razuma.

Njena umetnost tako ni poskus zgodovinske rekonstrukcije, saj bi temu zadostila že preprosta pisna študija. Niti ne gre za alternativen epistemološki pristop, saj diagrami ne prispevajo nič novega k opisanim idejam in dogodkom. Pojavi se celo vprašanje, ali je širok nabor opisov in referenc, ki jih dela navajajo, sploh pomemben? Ali umetniška dela kljub vsej kriptičnosti predstavitve stavijo na pozornega gledalca, ki se bo v razsvetljenski maniri prebil skozi ves predložen material, naredil potrebno raziskavo, da ga bi povsem razumel in med tem izstopil iz stanja nedoletnosti? Ali pa se nasprotno zavedajo fragmentarne pozornosti obiskovalca in celo stavijo nanjo?

Način, kako umetnica vpenja zbrano gradivo v predklasični režim podobnosti, kjer takšna ali drugačna bližina med rečmi (njihova skladnost, odsev ali analogija) pretehta alternativne kriterije presoje – se pravi način, kako iz informativnega gradiva privede na plan njihov impliciten imaginarij – napotuje na misel o portretiranju neke dobe in njene 'misli' v povsem klasičnem smislu. To pomeni, da naj bi bila recepcija podanega gradiva prej fragmentarna, nekakšno razbiranje nasmeška Mona Lise, ki pa je v tem primeru prej grimasa totalitarizma, enigme 20. kot tudi 21. stoletja.

Če se za konec vrnem še k izhodiščnemu vprašanju diagrama kot upora zoper zahteve logosa, lahko rečem, da se diagram kljub rabi besednih zapisov izogiba pojmovni artikulaciji kot tudi jasni logični izpeljavi. Vendar to nikakor v smislu golega zoperstavljanja logosu, pač pa si z vpenjanjem raziskovalnega gradiva v režim podobnosti predloži sam logos in vednost, po kateri ta pretendira, tako da postaneta predmet umetničinih raziskovanj.

Povezava do spletne strani umetnice in razstavljenih umetniških del: klik

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.