Politizacija prijateljstva

Politizacija prijateljstva

Recenzija dogodka
8. 7. 2014 - 13.00

Leto '68 bo še dolgo odmevalo v naših ušesih, četudi bomo za to odmevanje krivi sami. Nekako še nismo opravili s senco lastne modernosti, ki nas v begu pred njo sili v ponavljanje ene in iste geste upora. V ponavljanje, ki ga s svojo razstavno prakso vztrajno trasira tudi Muzej sodobne umetnosti Metelkova. V tem kontekstu je nova razstava, Politizacija umetnosti, povsem konsistentna. Na ogled postavlja dela in artefakte različnih umetniških skupin, kolektivov ali gibanj, ki jih druži nekakšna sočloveška ali prijateljska bližina. Bližina, ki je leta '68 stopila na cesto in se kot taka prvič politizirala.

Razstava bo na ogled med 1. julijem in 28. septembrom in ponuja povedanemu navkljub širok časovni razpon razstavljenih del. Ta segajo vse od začetkov 20. stoletja do neposredne sedanjosti. Leto '68 se zato ne ponuja kot čas, v katerem so predstavljeni kolektivi delovali, temveč kot neka družbena paradigma, ki jih je bistveno zaznamovala.

Golo politično učinkovanje, ki ga prijateljstvo morebiti vrši, še tako ne pomeni njegove politizacije. Ta nastopi na točki, ko se prijateljstvo reflektira v lastnem političnem potencialu. Torej, ko ne gre le za bolj ali manj uspešno sovpadanje dveh navidez različnih sfer, temveč za bistveno, da ne rečemo kar nujno razmerje vzajemnega pogojevanja. To pomeni, da se dotična oblika prijateljstva postavlja zgolj kolikor je že ves čas javna in politična. Prav tako pa obratno, da je politična zgolj kolikor je že vselej neka oblika prijateljstva.

Jugoslovanski nadrealizem, čigar dela in artefakte si lahko med drugimi ogledamo na razstavi, se v tem kontekstu izkaže za navidez problematičnega. Kakor omeni v spremnem tekstu Miklavž Komelj, je nadrealistično gibanje sicer vztrajno poudarjalo neločljivost Marxove maksime 'spremeniti svet' in Rimbaudove maksime 'spremeniti življenje'. Torej, neločljivost političnega in intimnega. Toda, ali so se nadrealisti v političnosti njihovega prijateljstva tudi že prepoznali? Je njihovo prijateljstvo že temeljilo na lastni političnosti? Ali pa je to le retroaktivno dosežen uvid; politizacija, ki se vrši za nazaj?

Tako se zdi, da je boj zoper dihotomije 20. stoletja moral postati še radikalnejši. Da se je subjekt moral docela ovesti svoje vpetosti v družbo. Se prepoznati v družbenih strukturah in silnicah, ki ga prečijo. Postati je torej moral svoj zunaj, javen sam po sebi, da je lahko politizacija prijateljstva zasijala v vsej njeni nujnosti. Z njo pa tudi njeni zametki v jugoslovanskem nadrealizmu.

Vsakega izmed razstavljenih projektov lahko na ta način razumemo kot nekakšen odtenek te paradigme. Kot intenzivnost, s katero se oddaljuje od ostalih del. Tako gre pri Zoranu Popoviću in njegovem filmu Pretty Good Edinburgh and Surrounding Area za povsem drugačno situacijo. Film ujame prijatelje, umetnike v igri dolgčasa, kjer se razgrinjajo najbolj lastni osebnostni in bivanjski vzorci. Pri tem se dolgčas na obrazu sočloveka ali prijatelja obnaša kot odsev vsega tistega, od česar sicer vztrajno odvračamo svoj pogled. Nenadoma je obličje prijatelja vse, kar je potrebno, da se razvrstijo in preuredijo družbeni vzorci, ki konstituirajo skupno, javno in posledično politično.

Povsem drugačen pa je tudi Muzej solidarnosti Santiago, Čile, kjer gre za polifonski muzej Salvadorja Allendeja. Muzej se je postavil na noge z mednarodnim pozivom po solidarnosti, ki je sočasno odmeval skozi politično dogajanje sedemdesetih let v Čilu. Na poziv je odgovorilo mnogo umtenikov, kustosov in umetniških kritikov po celem svetu, ki so jih nagovarjali tamkajšni politični in umetniško-eksperimentalni pristopi. Muzej se je na ta način oblikoval kot utelešeno zbližanje politike in umetnosti, ki pa ga povsem preveva razosebljen in polifoni glas trans-nacionalne solidarnosti.

Na razstavi si je mogoče ogledati še dela in projekte Jožeta Baršija, Grupe šesterice avtorjev, Andreja Monastirskega in drugih. Vsak od njih je povsem drugačen, zaradi česar bi lahko rekli, da je razstava pravzaprav proces nenehne diferenciacije. Da je, kot napeljuje že nedovršni karakter naslova, politizacija, ki se nikoli ne dovrši. V tem primeru je mera zmede za obiskovalca razstave neizogibna. Razblinjeno je udobje jasnih narativnih povezav in tokov, saj jo v večini sestavljajo le drobci dokumentov, fotografij in videov. Ti silijo obiskovalca k ustvarjanju lastnega razumevanja dogodkov; k njegovi osebni vključenosti in angažiranosti.

Za konec še par besed kustosinje razstave, Bojane Piškur (povezava).

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.