Po letu epidemije so neuporabljani prostori, ki se skrivajo za spuščenimi žaluzijami ali pa svojo praznino razkazujejo skozi steklena pročelja, postali prej običajni kot nenavadni. V Galeriji Vžigalica je, v postavitvi kustosa Janija Pirnata, ob obletnici prvega popolnega zaprtja države svoje beleženje začasno zapuščenih prostorov z razstavo Prehajanje predstavil dokumentarni fotograf Borut Krajnc. Krajnčevo fotografijo lahko najpogosteje vidimo na straneh Mladine, njegov najodmevnejši projekt pa je gotovo Politika. Koledar s fotografijami Boruta Pahorja med opravljanjem različnih poklicev, ki je nastal kot del predvolilne kampanje kandidata za predsednika države. 

Krajnc se že dalj časa ukvarja s tematiko kapitalističnega pohlepa, ki jo je do danes predstavil v več projektih. Razstava Prehajanje, ki je bila na ogled vse do nedavnega zaprtja javnega življenja, predstavlja logično tematsko nadaljevanje kritike prekomerne potrošnje. Z ustavitvijo javnega življenja so mesta potrošnje nenadoma obmirovala. Prav taka, kot so jih ponudniki storitev zapustili, je zabeležil Krajnc.

Že pred galerijo so v izložbenih oknih predstavljene nekatere fotografije, ki so na ogled v razstavnih prostorih. V galeriji lahko sprva zavijemo v levo ali pa desno sobo, vseeno je. V obeh nas pričaka black box s projekcijo fotografij na celotni zadnji steni prostora, ki se odvija pred stolom za enega gledalca. Velikost fotografij in samotno soočenje z njimi nam ponuja možnost potopitve v prikazane osamljene prostore. Sedeč na stolu jih opazujemo. Sprva se zdi, da gledamo zgolj fotografske  prikaze opuščenega interierja frizerskega salona ali trgovine z oblekami. Postopoma začnemo na fotografijah s praktično enako vsebino opažati stekleno površino, ki je postavljena med nas in prazne prostore. Še več, opazimo tako odseve zunanjosti, ki obkroža mesta storitvene dejavnosti, kot tudi obris fotografa, postavljenega med nas in prostor.

Prostora ne vidimo neposredno, skriva se za stekleno pregrado, ne smemo pa pozabiti niti, da gledamo točno določen pogled, ki ga ponuja fotograf. Prazni prostor lahko kot del mesta razumemo, šele ko opazimo odsev okolice na obronkih fotografij. Igra svetlobe nas ne usmerja zgolj k razmišljanju o prostoru in posredovanosti naše umeščenosti vanj, temveč tudi o posrednosti samega medija. Digitalne fotografije ne predpostavljajo nosilca, nastanejo znotraj binarnosti elektronskih fotodetektorjev, na razstavi je s projekcijo njihova nesnovnost poudarjena. Prikazujejo določeno praznino, ki jo lahko zaznamo tudi zunaj samih prostorov - ulice v odsevih so prazne, na vidiku ni mimoidočih. Ujeti smo v opazovanje trajanja praznine. Svet, kot ga izkušamo že celo leto, se v svoji bedi razgalja pred nami. Neprodani čevlji, prazni lokali, izpraznjene pekarne zrejo v nas v pričakovanju, da bodo ponovno oživele, pa čeprav potencialnih potrošnikov ni na vidiku. Dobrine so na dosegu roke, vanje pa lahko zremo zgolj skozi stekleno zaveso.

V svoji izpraznjenosti, zapolnjeni z odsevi in kopičenji slojev, Krajnčeve fotografije spominjajo na Leeja Friedlanderja, ki je v šestdesetih fotografiral prazno ameriško pokrajino, polno oglasnih sporočil, podobno odsevano na steklenih površinah. Vendar Friedlander svoje podobe podaja kot večplastne mreže vertikal in horizontal, fotografije v Prehajanju pa so namenoma frontalne, s tremi sloji formalno skoraj povsem enake druga drugi. V repetitivnosti odsevov in prikaza praznine smo zvabljeni k strmenju v podobe, ki nas opominjajo na našo novo realnost. 

Če Prehajanja umestimo med pretekle Krajnčeve projekte, predstavljajo smiselno nadaljevanje raziskovanja posttranzicijske slovenske krajine. V projektu Praznine je beležil reklamne panoje, ki krasijo našo urbano in splošno krajino. V že omenjenem projektu Politika je fotografiral samopromocijsko opravljanje mezdnih del predsedniškega kandidata. V lanskoletnem projektu Pritisk pa je prikazoval naslovnice različnih dnevnih časopisov, okrašene z istimi oglasnimi sporočili. Skoraj pričakovano je, da je fotografsko predstavil tudi epidemijo. Izložbe, ki nam prodajajo obljube o boljšem življenju, so postale tiho okno v nedostopni svet neomejene ponudbe dobrin in storitev. Ob gledanju vanje se lahko vprašamo - so prazne trgovine ali se sami počutimo prazno ob pomanjkljivi potrošniški izkušnji?

Okna v obljubljeno deželo pa niso zastopana zgolj na fotografijah. Z vzpostavljeno izložbno nišo na oknih galerije je tudi ta postavila svoje produkte na ogled. Fotografije, razstavljene v svoji izložbi, so rešitev ob nepričakovanih zapiranjih galerij kot posledici epidemioloških ukrepov, saj si jih lahko ogledamo kadarkoli. No, razen v času zdaj sicer že odpravljene policijske ure. Razstava, prestavljena v okno galerije, ki se torej sooča z zunanjim svetom, se igra z idejo zunanjosti in notranjosti, polnosti in praznosti. V galeriji poleg stola, projekcije in črne zavese v dveh sobah ni ničesar drugega. Materialnost fotografij je izpuhtela. Notranjost galerije je prav toliko prazna, kot so izpraznjeni prikazani prostori storitvene ponudbe. Navsezadnje so prav galerije tiste, ki so bile zaprte in prazne dlje kot frizerski saloni in servisi za kolesa. S preobrazbo v prostor z izložbo, ki lahko nekaj neprestano ponuja, je galerija postala dostopna na enak način, kot so potrošniku v izložbi dostopne razstavljene obleke. 

Krajnčevo pretanjeno prikazovanje praznosti še leto nazaj preobilne ponudbe nas opozarja na lastno ujetost na mestu pred izložbo. Stojimo med prazno ulico in prazno trgovino, kjer čakamo na konec - epidemije, samote, praznosti. Ujetost na mestu se zdi brezizhodna. Nato se projekcija sklene in uzremo prvo fotografijo, ki smo jo uzrli ob vstopu v prostor. Vstanemo in se odpravimo iskanju novih praznin naproti.