PRIČEVANJE JE UPORNIŠKA PTICA

Recenzija dogodka
7. 7. 2021 - 13.30

Jože Tisnikar je eden izmed tistih umetnikov, ki ne odvračajo pogleda od travmatične izkušnje, temveč vse življenje snujejo umetniško strukturo, da bi upodobili srečanje z njo. Ob gledanju Tisnikarjevih del vztrajamo v nihanju med krhkimi pragovi dela in življenja. Pri tem smo na sledi interpretaciji slikarjevega dvojnega položaja priče nemim pričam. Na obisku Tisnikarjeve razstave v Slovenj Gradcu smo srečali figuro priče, ki je tokrat metala dolge sence na delo in življenje tega slikarja, čigar obraz občasno spominja na ptičjega.

Razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti z naslovom Minljivost Hommage Tisnikarju združuje dela, ki so mu jih posvetili prijatelji umetniki po njegovi smrti leta 1998, in izbor njegovih del iz zbirke galerije. Tudi v tem kontekstu zaznamo močno potrebo Tisnikarjevih tovarišev po pričevanju o enkratnosti slikarjevega lika in dela. Proti koncu bomo ošinili pristop počastitve figure slikarja – vrane, slikarja – murna, slikarja prevelikih plavih zrkel. A najprej smo na temni modro-zeleni žveplasti podlagi prisluhnili zvokom Tisnikarjevih murnov, svojevrstnih prič minljivosti vročega visoko poletnega dneva v dolini reke Mislinje.

Kot obdukcijskemu pomočniku v prosekturi v majhnem mestu so se pred Tisnikarjem pogosto znašla trupla ljudi, ki jih je vrsto let od blizu srečeval na slovenjgraških ulicah. Bežno poznavanje zgodb sokrajanov in miselno dopolnjevanje manjkajočih koščkov narativov ga je počasi prevzemalo. Sam je pravil, da je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo nanj. Nam, ki ostajamo malce dlje, zapuščajo to, kar so videli in se naučili, zatorej tudi njemu, ki je bil z njimi, preden so bili pokopani. Prenesen nevidni material se slikarju kaže v njegovi praksi, še intenzivneje pa ga je zaznati v Tisnikarjevem večkratnem upodabljanju samega sebe. Slikarja so sledi drugih namreč znale prevzeti tudi do te mere, da se je v delih preobrazil v drugo živalsko vrsto, v masko ali pa v križanega Kristusa.

Sledi bolj telesno-afektivne narave pa je v njem puščalo nadaljnje sobivanje z žalujočimi, tistimi, ki ostajajo tako kot on: potujočimi postajami travm. V dotiku s sledmi poškodb nekoga drugega nastajajo podobe žalujočih in nemočnih trupel in z njimi povezanih ritualov, figure blodnih prikazni. Delci travm so se vanj zgodaj naselili skozi pričanje povojnemu begu čez Mislinjsko dolino proti avstrijski meji. Procesije in ob njih spremljevalci v podobah murnov, vran, rogača, konja ali živine postanejo sredi sedemdesetih let pogost slikarjev motiv. Pričanje pretresljivim prizorom, ki se odvijajo brez prič in obeležja, človeka – slikarja sicer oslabi, oškoduje, a vendar pridružitev travmi njemu in nam omogoča, da se zavedamo možnosti sočutnih zavezništev.

Od partikularnih delcev soljudi, ki jih na nenavaden način odkrivamo v nas samih, do sledi pigmentov v praksi slikarja ni več daleč. Samouk Tisnikar se je zanimal za tehnologijo medija. Ustvarjal je v kombinaciji olja in jajčne tempere, v izbrana veziva pa je pigmente mešal sam. Tehnika se je v evropskem kontekstu uveljavila v zgodnji renesansi in velja za začetnico tabelnega slikarstva. Zaznamuje jo prepoznavna tekstura, ki omogoča natančen nanos barv znotraj zadanih kontur, in sijoča, laku ali steklu podobna zaključna glazura. Po pričevanju njegovega kolega Gustava Gnamuša so Tisnikarja tako na ravni vsebine kot tudi tehnike fascinirala dela sprevrženega Hieronima Boscha . K temu dodajamo tudi v isti tehniki naslikane žanrske slike Pietra Bruegla starejšega. A tako pri Brueglu kot pri Boschu sta v prvem planu figur mesenost in absurdna krhkost zemeljskega življenja, medtem ko Tisnikar v svojih poznih delih zaide v duhovne reprezentacije, in kot opaža Svetlana Makarovič, v posnemanje samega sebe.

V mučne upodobitve pa se nemalokrat pretihotapijo tudi zrnca humorja. Tovrstne trenutke smo opazili v zgodnjih delih, torej tistih iz šestdesetih let, na primerih hudomušno naslikanih las posameznih figur in prikazni. Smešno je, ko lasje osebe štrlijo po svoje in dajejo občutek, da se samosvoje posmehujejo glavi, iz katere rastejo.

V galeriji so na ogled tudi Tisnikarjeve risbe, delno ustvarjene v slikarjevih intervalih alkoholnih delirijev. Pojavljajo se predvsem scene iz družbenih ritualov in družinskih nesreč, risane z ogljem, ki lahko prav tako služi kot pigment. Motiv sedmine in poroke, prejem telegrama ali pa samo tesnoben obed v risbah delujejo intimneje kot na slikarskih delih. Navsezadnje Tisnikar slikovno polje gradi v risarski konturi teles. Njegova prepoznavna barvna paleta površinsko zapeljuje gledalko, medtem ko pričevanje o ogroženosti življenja skozi linijo sega neposredneje do nas. V skoposti formulacije eksterierjev toliko bolj do izraza pridejo posamezne figure. Občasno je tudi razvidno, da gre za portrete sokrajanov in krajank.

A končajmo tam, kjer smo začeli: v razstavnih prostorih Koroške galerije, institucije, katere zastavonoša in prepoznavna osebnost je prav Tisnikar. Raziskovanje in vračanje k njegovim delom je vsekakor na mestu, saj je pomemben za nadaljnje likovno ustvarjanje v tej skupnosti. A nekaj turobnega je zaznati v gestah ponosne počastitve, ki umetnika spreminjajo v spomenik ali ga prevzemajo kot identifikacijsko figuro nekega geografskega okolja. S ponavljajočim, a heterogenim dialogom med njegovimi deli in svetom se odpira potencial poklona ne le navdih dajajočemu sokrajanu, temveč tudi zasluženemu likovniku. V postavitvi Hommage Tisnikarju, katere tema je sam lik Tisnikarja, se srečanje z njim odvija na ravni prijateljske privrženosti in ne odpira širših strokovnih linij interpretacije njegovih del. Na razstavi so na ogled dela izključno moških prijateljev, občudovalcev Tisnikarja.

Umestitveni nihaj vzdolž kategorije lika v sfero dela in z njim povezanih procesov se zdi v primeru Tisnikarja rodovitna gesta. S pletenjem dialogov na ravni umetniških vsebin in načinov pristopanja k njim izostrujemo pogled na procese nastajanja. Zaradi ponujenega prostora z drugimi, morda tistimi »duhovno-ustvarjalno« povezanimi, pridobivamo bolj celostno podobo lika, dela in nas samih znotraj avtofiktivnih polj.

Na razstavi je na sledi te linije vključitev serije del Zorana Mušiča. Mušič tako kot Tisnikar skozi celotno življenje v umetnosti kroži okoli travm in ponotranja ogroženost življenja, vztrajajoč v tej konstantni nelagodnosti. Njuno »sorodstvo« sloni na slikarski praksi, ki jo lahko beremo kot specifičen proces celjenja. Položaj priče s seboj prinaša hrepenenje po pomiritvi globoke eksistencialne tesnobe. Iz tega izhajajoče upiranje razčlovečujočemu zgodovinskemu in stvarnemu barbarstvu pa je proces, ki zadeva človeško prihodnost in s tem tudi nas – stoječe na drugi strani spolirane glazure.

 

Foto: Jože Tisnikar, Avtoportret, 1964. Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness