Pripoved padlih besed

Pripoved padlih besed

Recenzija dogodka
14. 3. 2014 - 13.15

Kako početi stvari z besedami? Vprašanje, ki se rado razume kar kot “kaj sploh početi z besedami?” Že sam naslov podtika drsenje pomena, ki v tej obliki seveda ni lastno le tako imenovani razstavi Lale Raščić. Izvaja se v medprostoru naših ust, v govoričenju, ki besede zvede na raven golih informacijskih enot. To je govoričenje, ki zapušča derridajevski plan tekstualnosti, saj besede niso več to, kar so bile. Vprašanje tako postane, kaj početi z besedami, ko so te enkrat ponižane v množične proizvode komunikacijsko-tehnoloških strategij.

Pomena izčrpanim besedam se v drsenju hkrati postavlja poziv, ki jih pošilja v bran svoje dostojnosti. V bran proti očitku, da so gole znakovne zloženke, katerih pletenje je kvečjemu stvar pragmatizma, če ne ravno hobija ali luksuza. Na tem mestu stopi izza besed to, čemur pravimo avtor, in ponovno postavi vprašanje, kako početi stvari z besedami? Ali, kako v ideji gole mehanične kombinatorike napraviti stvar, ki sije v vsej svoji stvarnosti? Avtor, ki so mu razna teoretska gibanja 20. stoletja napovedala smrt, si torej ne daje miru. Stopa iz svojega groba in nas kot fantom preganja skozi besedno drdranje sodobnega vsakdana.

Pomensko drsenje je skupna točka razstavljenih del. Z njimi se drsenje šele razgrinja v intendiranem smislu. Tako je vredno izpostaviti delo No Country Other than Liberty, ki razstavljenemu potopisu iz 19. stoletja sopostavlja nedavni video delte Mississippija. Kar to sopostavitev šele vzpostavi kot odnos, je nepričakovana sinhronost sicer časovno raznolikih virov. Podoben učinek dosega tudi delo ... brighter than a thousand suns ... Stenska poslikava je zbor segmentov osebnih izpovedi in zgodovinskih obravnav atomske bombe. Prepredena je z neonsko svetlečimi citati, ki so povsem heterogeni. To heterogenost pa nenazadnje odpravi prižiganje žarnice, ki z eksplozijo presvetljenosti povzroči občutje, v katerem se citati pomensko poenotijo.

Kakor je povedano v spremnem tekstu razstave, je “[z]ačetna gesta Lale Raščić [...] zelo blizu tistemu, čemur Derrida pravi iterabilnost [ali] ponovljivost (lingvističnega) znaka. Znak se ne izčrpa v trenutku svojega zapisa, pomen se lahko izmuzne avtorjevi intenci in kot različen živi neodvisno od posamične produkcije in recepcije [...]” Ta derridajevski podton razstave je nekoliko problematičen. Omogoča ga namreč šele omenjeni fantom avtorja, ki sploh vzpostavlja tekstualnost in njej lastno dostojnost besed. Avtor je tako zadnja ovira pred dokončno pomensko izpraznitvijo. Sama tekstualnost pa se zato šele z njim dvigne nad pomena izčrpan vrvež marketinško-tehnološke komunikacije.

Drsenje pomena, ki se ohranja le v odnosu z avtorjem, je od njega torej hkrati osvobojen. Pomen beži umetnici izpod jarma namena, toda kaj, ko je njen namen ravno v tej pomenski izmuzljivosti. Takšen preplet najbolje prikazuje performans The Damned Damn, ki se je 6. marca odvil na otvoritvi razstave v Galeriji Škuc. Performans se na povsem simpatičen in opotekajoč način giblje med narativno tekstualnostjo in performativno telesnostjo. Umetnica skozenj pripoveduje nekakšno ljubezensko zgodbo jecljajočega Tarika in zavzete Merime, ki pa jo vije skozi imaginarij repetitivne destrukcije Balkana prihodnosti.

Izhodiščna točka tega dela je radio drama Katastrofa iz leta 2000, ki skozi fiktivno novičarski format povzroči paniko v mestecu Lukovac. Izpeljana je po vzoru Orsona Wellesa in njegove radio drame Vojna svetov iz leta 1938. Umetnica na tej podlagi skozi raziskovanje in zbiranje raznovrstnega gradiva razvija nadaljno usodo namišljenega poročila o popuščanju jeza. Skozi pripoved se tako ponavljajo veliki vali vode, ki dosledno rušijo nasproti stoječe jezove.

Pripoved sestoji iz štirih ponovitev katastrofe, v katerih se protagonista z nekakšnim dialektičnim prepletom rešita svojih individualnih spon in ozreta človeško drug v drugem. Na ta način vznikne v svetu pre-človeške destrukcije prostor za čustva, bližino in tisto skoraj osladno slo po sočloveškem. Sama narativa pa ni edini del performansa. Pripoved je prepletena z umetničinim telesom, glasom in občutjem. Performirana je kot spoken word, ki ga v njegovih najintenzivnejših trenutkih vselej podpre spremljajoča glasba tradicionalnega instrumenta Šargije. Dialektika protagonistov narative je tako podvojena ali mogoče celo utelešena v umetnici in spremljajočem glasbeniku. Tako ni gola zgodba in njeni tekstualni učinki niso povsem svobodni. Avtorica namreč s svojo telesno mesenostjo in vpetostjo v tradicijo neposredno vstopa v tekstualnost pripovedi. Daje ji kohezijo trdnih tal, tako da se tekstualnost umiri v svojem nenehnem pomenskem drsenju.

Umetnica na ta način združuje tako tradicionalno epsko pripovedovanje kot tudi avtorsko ali umetniško ustvarjanje. The Damned Damn je tako performans pripovedovanja, ki šele celostno poveže delu lastne videe, slike, zvočne posnetke in blogovske zapise. Je nenavadna zmes govorjenega, zapisanega in citiranega.

V tem kontekstu se umetnica derridajevski noti vselej že odreče. Drseče gibanje tekstualnosti je poprisoteno skozi posredujoči govor. Pomenska razpršenost raznovrstnih virov pa se torej znajde ponovno poenotena v izrekajoči funkciji avtorja. Skozi delo se tako postavlja osrednje vprašanje razstave. Vprašanje lastno tudi vsem ostalim delom, ki na podoben način preigravajo tekstualne prelome, ponovitve in odtujitve. To vprašanje je, kaj lahko storimo z besedami? Ali tudi, kaj še sploh lahko počnemo s padlimi in ponižanimi besedami? Odgovor na ti vprašanji se skriva v potezi, ki ostaja avtorici neodtujljiva. V potezi pripovedovane zgodbe, ki skozi nekakšno poslednjo mitologizacijo ustvarja zadnje zatočišče pomenljivih besed.

 

S pomenom sem se gibal Domen Ograjenšek.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness