Prizemljena odtujenost sveta drugega

Recenzija dogodka
23. 5. 2022 - 13.30

Ko prvič vstopimo v intimni prostor nekoga drugega, nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo, niti, ali bomo to osebo, ko se bomo seznanili z njeno intimo, bolje spoznali. Vsak element tega prostora je košček v svojevrstnem mikrokozmosu posameznika. Predstavlja tiste dele osebe, ki se jih prej morda nismo zavedali. Instalacija južnoafriške umetnice Dineo Seshee Bopape, naslovljena Lerato le le golo ( … la go hloka bo kantle) in ustvarjena za prostor dunajske Secesije, predstavlja podoben mikrokozmos kot stanovanje našega znanca, le da vanjo vstopamo kot popolni tujci.

Vstop v instalacijo je vstop v svet, prepreden z elementi južnoafriške mitologije, kulture, prepričanj in zdravilskih praks, predvsem pa v intimo Bopape. Vse to obiskovalci odkrivamo na mističnem potovanju po treh prostorih instalacije, ki ustvarjajo simbolno arhitekturno okolje, prežeto z neznanim.

V prvi sobi v kleti Secesije smo soočeni s krožnim dopasnim zidkom iz gline, ob katerem pot obhoda razstave vodi v naslednji prostor, iz katerega slišimo pridušeno brenčanje čebel. Preden nadaljujemo pot po instalaciji, lahko v krožno strukturo vstopimo – če to želimo storiti. Krožni zidek označuje pot prehoda iz sterilnega okolja galerije v simbolni mistični svet umetnice, ustvarja portal med zunanjim in notranjim ter izpostavlja njuno medsebojno napetost. Instalacija posnema zgradbo tradicionalne afriške hiše, ki je sestavljena iz notranjega prebivališča in zunanjega prostora, namenjenega molitvi. Z vstopom v instalacijo se znajdemo v notranjosti prebivališča, vendar nas nadaljnji obhod vodi v zunanjost – na notranje dvorišče, ki uprostori simbolno mistično bistvo umetničinega sveta, prepletenega z običaji in prakso njenih prednikov.

Vseprisotna neonska roza svetloba, ki se v prvem prostoru pojavi le bežno, na vhodu v okroglo arhitekturo, nas v drugem prostoru popolnoma prevzame. Soba je prežeta z rahlo neprijetnim bliščem polkrožnih neonskih luči, brenčanje čebel moti jasen potek misli. Instalacija nas posrka vase, ostra rožnata svetloba na nas vpliva neposredno, telesno. Intenzivna luč obiskovalcu instalacije vzbuja tesnobo, tako kot sladkobna vročina, ki pritiska na nas. Naznanja spremembo v dinamiki prostora – učinkuje kot telesna priprava na prehod iz profanega v simbolni, duhovni svet.

Potem ko gremo skozi simbolni portal afriškega prebivališča v zadnjem prostoru, stopimo na trdna, suha afriška glinena tla. Obdajajo nas vonjave zelišč. Ne vemo, čemu služijo, vendar dražijo naše nosnice. Prostor pred nami se razprostre kot mesto neskončne preiskave lastne notranjosti v odnosu do simbolov tujega obredja. Glinena tla so polna udrtin in majhnih, glinenih cvetov. Na koncu prostora je obredno ognjišče, obdano z zdravilnimi zelmi, katerih vonj prežema zrak. Mnogoterost elementov instalacije odkrivamo postopoma, ko skušamo najti točko vstopa, prek katere bi lahko povezali simbole. Prav to se izkaže za težavno, saj smo v prostor postavljeni kot popolni tujci. Afriška zemlja je tudi sicer pogost element umetničinih del, prav tako pa vanje pogosto vpeljuje elemente iz mitologije južnoafriških domorodcev. Zunanje dvorišče, ki se razprostira v zadnji sobi instalacije, je prepredeno s takšnimi elementi, predvsem pa z zelišči, ki jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Ta je povezana tudi s sistemom verovanja.

V iskanju referenčne točke se tako zatečemo k temu, kar nam je znano. Bopape v svoja dela pogosto vpeljuje tudi feministično tematiko, čeprav ta ni nujno v ospredju. Predstavljeno zdravilsko prakso opravljajo predvsem ženske, povezana pa je tudi z religijskim in mističnim. Izpostavljanje vprašanja notranjega in zunanjega sveta lahko razumemo kot izpostavljanje pojavnosti ženske v notranjem in zunanjem svetu. V izrazito patriarhalni družbi je mesto ženske še vedno omejeno na dom, hkrati pa so prav ženske tiste, ki so zdravilke in združujejo uporabo zelišč z verskimi prepričanji. Obenem se za vpeljavo elementov zdravilske prakse skriva ideja, da so se južnoafriški domorodci, katerih potomka je tudi Bopape, zmožni ozdraviti generacijske travme življenja v suprematističnem kolonialnem svetu.

Instalacija kot likovna forma temelji na decentralizaciji prej osrediščenega gledalca likovne umetnosti. Vendar delo Bopape naredi še korak dlje – iz racionalnega premisleka o danih simbolnih elementih nas sili k iracionalni mistični izkušnji. Kot tujci v vnaprej pripravljenem prostoru se lahko zgolj prepustimo zvoku, svetlobi, vonju in arhitekturi, ki jih ne razumemo, zgolj izkušamo. S takšnim obratom Bopape ustvarja decentralizirano okolje, ki izstopa iz matrice zahodnega umetnostnega sistema, saj uprostori ideje, prakse, tradicijo in zgodovino svojega ljudstva. Ustoliči dekolonizirano izkušnjo likovnega, zahodnega gledalca pa postavi v pozicijo nevednosti.

Izhodišča instalacije pa za nas, zaradi pomanjkljive seznanjenosti s kontekstom dela, ostanejo skrita. Kot večina domorodskega znanja je bila v času kolonizacije preganjana tudi zgodba o nastanku sveta. Iz obrazstavnega besedila, ki ga je napisala Bopape, izvemo, da je eno od izhodišč za predstavljeno delo afriška legenda o nastanku sveta, ki pravi, da se je iz trka skale in ognja rodila voda. Uporaba izsušene gline, afriške zemlje, lahko namiguje na željo po prihodu dežja, ki galerijskega poda nikoli ne bo namočil. Edina prisotnost vode je majhna, v prvem prostoru instalacije obešena fotografija avtorice, ki stoji do pasu v vodi. Uporabljeni material v delu Bopape in elementi, ki sestavljajo zgodbo prostora, obiskovalca soočijo z lastno prisotnostjo v svetu, ki ga ne razume. Umetnica predstavi pozabljena znanja svojega porekla publiki, ki je primorana v samorefleksijo nepoznavanja konteksta, iz katerega je vzniknilo likovno delo.

Naslov razstave Lerato le le golo ( … la go hloka bo kantle) v avtoričinem maternem jeziku, sepedščini, pomeni Velika ljubezen ( … ki nima zunanjosti). Geslo kot pesem povezuje predstavljeno materijo v celoto umetničinega osebnega doživljanja sveta. Dani elementi ustvarjajo celoto, ki je ne moremo razumeti racionalno, lahko jo zgolj izkusimo in se pri tem približamo občutku, da smo se znašli sredi nečesa, kar je večje od nas. Celotno okolje nas potopi v neznano, na raven izključno čutne in čustvene zaznave. Kompleksna večplastna instalacija ohranja mistiko z elementi, ki zahodnemu gledalcu niso domači, kar je tudi razlog za njen nastanek. Bopape vzpostavi dialog z obiskovalcem – predstavi mu svojo duhovno hišo, v katero lahko na kratko vstopi. Kot obiskovalci lahko radovedno in previdno opazujemo elemente, jih skušamo razumeti in ustvariti svojo interpretacijo okolja, v katerem smo se znašli. Vstop v mikrokozmos umetnice nam pokaže njeno intimno razumevanje sveta in lastne pozicije. Sami pa bomo v njem vedno tujci, ki lahko uzrejo in doumejo le delček presežne celote.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness