Prljava igra umetnosti

Čeprav se razstava umetnosti in športa v Mestni galeriji ne osredotoča na estetiko športa, vseeno nosi naslov Lepa igra. Razstava je seveda posvečena nogometu, katerega lepota je podana skozi aplikabilnost umetniškim praksam. Tako je mogoče v galeriji, v izboru selektorice Alenke Gregorič, videti zbir umetniških del, ki moč svojega koncepta izražajo prek nogometa. V eksplikaciji in tematizaciji povezave med umetnostjo in nogometom pa se lahko za hip pusti uzreti poklon nogometni igri, ki ji umetniški dispozitiv do začetka jeseni prepušča svoj markirani prostor.

Po drugi strani pa bi lahko v projektu iskali tudi željo po pridobitvi množic in priljubljenosti, ki ju nogomet nosi s seboj. Vendar so množičnost, popularnost, prepoznavnost in enostavnost nogometa zgolj neki površinski atributi, ki se jih razstava ne dotika. Nogomet je obravnavan na drugi ravni, bolj kot evidentna, razgaljena simbolna forma, z analizo katere se pojavijo vprašanja identifikacije z idoli, vloge kapitala, razporeditve moči, konstrukcije in delovanja sistema, socialnih odnosov.

Toda čeprav je analiza podtalnih silnic v rokah avtorjev razstavljenih del, se kljub temu zazdi, da na trenutke nogomet avtonomno obrne zrcalo instituciji umetnosti. Drugače rečeno, doseg razstavljenih del je hkrati tudi meja področja umetnosti, ki se prek obravnave nogometa samoposreduje. V zrcalu nogometne igre umetnost nevede gleda samo sebe, razločitev med pravo in zrcalno podobo pa je otežena tudi zaradi prekrivanja obeh. Prav lahko bi na pozicijo nogometa postavili kakšno drugo formo, pomembni poudarki se ne bi bistveno spremenili. Če kateri že koli predmet raziščete pravilno, se z njim pokaže vsa družba.

V dveh nadstropjih galerije je razstavljenih štirinajst avtorjev, na dan otvoritve je s performansom Homer sodeloval tudi Yuri Leiderman, ki je polfinale evropskega prvenstva komentiral z zavezanimi očmi. V galerijskem pritličju je Esad Babačić s prostorsko intervencijo, imenovano Zid levakov, vzporedno z Evropo dveh hitrosti opozoril tudi na nogometne počasnele, ligo levakov, ki se jim ni več mogoče vrniti v elitno družbo lige prvakov. To komentira tudi v zborniku razstav, ki poleg razstavnega kataloga vsebuje tudi razmišljanja povabljenih piscev v zvezi z nogometom.

Podrobne razgradnje prenosa finala svetovnega nogometnega prvenstva 2006 se loti Harun Farocki v večkanalni instalaciji Deep Play. Predstavi dvanajst različnih pogledov – komentatorja, režiserja, stadion, taktiko, ki skupaj sestavijo mrežo načrtovanega prenosa tekme, ki zaradi nepredvidljivosti nikoli ni povsem dorečen. V kombinaciji z videom Zlitje Ingeborg Lüscher dobimo pogled na nogomet kot napeto igro v veselje mnogim pa tudi kot krut biznis, ki služi nogometni industriji.

Velik del nogometnega sveta sestavljajo navijaške skupine, v katerih ustaljene navade je posegel španski kolektiv Democracia z akcijo Ne pustite se potolažiti. Navijaški skupini Bordeauxa  so pripravili posebne zastave in napise, ki so jih razprostrli med tekmo, na posebni stojnici pa so se prodajali majice, kape in šali. Namesto običajnih parol so se oglašali slogani kot Resnica je vedno revolucionarna, Bolečina je plemenita, Ničesar nimamo razen časa, Idoli ne obstajajo.

Na drugačen način je v stvarnost poseglo delo Sebastina Errazuriza Spomenik koncentracijskemu taborišču. Projekt je bil izveden na nogometnem stadionu, ki je v času Pinochetove  diktature služil kot zapor, kjer so mučili in ubili na tisoče političnih zapornikov. Avtor je na sredino stadiona posadil deset metrov visoko magnolijo, igrišče je za teden dni postalo park spomina, projekt pa se je končal z nogometno tekmo okoli drevesa. Tako so se nogometaši spopadli s fizično oviro, prek katere niso mogli, ki pa je hkrati simbolizirala mentalno oviro, frustracijo spomina čilskih generacij.

Predstavljena razstava, ki vzporeja umetnost in nogomet, se ne pomudi pri umetnosti nogometa oziroma njegovi lepoti, ampak ga podredi umetniški praksi kot orodje ali metaforo, s katero prikaže družbeno, tehnološko in ekonomsko vpetost nogometa. Obenem pa z zrcalnim pogledom razgalja tudi lastno situiranost v sodobni družbi.

Z umetnostjo je žongliral Borov.