Še štiri ure lahko v šišenski galeriji P74 obiščete razstavo Ane Likar Diorama II, ki se danes zapira. Razstava je – kot je za Kulturne novice povedala umetnica – eno v seriji del, morda njihov zaključek, ki se vrti okoli depoja Prirodoslovnega muzeja Slovenije nekje v BTC-ju, kjer že več kot dvajset let »začasno« hranijo velik del svoje zbirke živali; mrtvih, prepariranih, nedostopnih, odsotnih. 

O tem nas osvesti spremno besedilo razstave, ki nam tudi pojasni, da so razstavljene besede izseki iz daljšega besedila in da jih je Ana Likar puščala v naključnih knjigah knjižnice Univerze na Dunaju; da so podobe, ki jih gledamo, zajete v Prirodoslovnem muzeju in njegovem skladišču v BTC-ju; da obstajajo tudi posnetki zaradi korone izpraznjenih »ulic« tega samooklicanega mesta potrošnje in ekonomske blaginje, ki pa niso bili uporabljeni, in tako dalje. Izkoriščene so tudi nekatere besedne zveze, prepoznavne kot primerni označevalci sodobne umetnosti: »obravnava teme, kot so ...«, »meje med živim in neživim«, »blagovna fetišizacija«, »prevpraševanje«, »sistemi kategoriziranja«, »razstavljanja«, »zlorab naravnega«. Navsezadnje pa omeni tudi – kako primerna legitimacija za razstavo in njene teme – dvestoto obletnico nastanka Prirodoslovnega muzeja, na prostorsko stisko katerega nas opozarja.

Te informacije so za razbiranje pomena razstave dejansko postranske, a so po drugi strani – vključno s klišeji – strukturno neobhodno potrebne, da vstopimo v njen izraz. Besedilo tako moramo prebrati, da nam da oprijemališč za podobe, ki jih razstava uporablja, vendar z branjem nismo še ničesar razumeli. Ko nato vstopimo v levo sobo, ki nas morda vsakokrat pritegne s svojo osvetljenostjo, najdemo na stenah štirinajst razprostrtih kartonskih škatel za hrambo knjig. Na vsaki od njih je z belo nitjo prišit prepognjen list; štiri strani. Nekatere so prazne, na drugih so izseki iz besedila, na tretjih citati, na četrtih opombe pod črto. Levo pod listi, ki so zaradi nekoliko sive obarvanosti videti kot fotokopije, so, prav tako z belo nitjo, pritrjene nekakšne razglednice. Tako jih imenujemo, čeprav so na večini v negativu ali nekem podobnem postopku natisnjene fotografije živalskih dioram Prirodoslovnega muzeja, a ena je prazna, na treh pa so z modrim flomastrom zapisani citati. Desno od razglednic je z vijoličnim kulijem zapisana inventarna številka ali mednarodna standardna knjižna številka. Edina neoštevilčena škatla je tista, na katero sta drug pod drugim pritrjena dva lista, osem strani. Sredi prostora, ki mu večinoma kažemo hrbet, v zrak moli štiri noge kovinsko stojalo, morda bi lahko pripadalo mizi ali vitrini. Na eno od nog je nataknjen okrušek stare opeke in tam, v majhni vdolbini, izpostavljen dnevni luči, počiva majhen sivkast oval, osje ali sršenje gnezdece.

V desni, zatemnjeni sobi se predvaja kratek video, kot fotografije statične podobe iz depoja – le nihanje ključev in človeška senca, ki šine čez kovinsko površino klimatske naprave, nam sporočata, da mineva čas. Mirovanje živali vseh oblik in barv v najrazličnejših položajih – nekatere previdno, druge malomarno prekrite s plastiko – prekinja ozvočena črnina, v katero se izpisujejo zelene besede, ki jih prepoznamo iz skrbno prešitih listov.

Prvo, kar prepoznamo ob ogledu, in za to je ključen tisti obrazstavni listič, je, koliko je zamolčanega. V videu ni podob BTC-ja, besede na steni ne omenjajo ne Prirodoslovnega muzeja ne celote, iz katere so iztrgani odlomki in citati na steni in v podnapisih, ne knjig, v katerih so bili puščeni lističi z besedilom. V redu škatel, strani, razglednic in številk prepoznamo urejeno kompozicijo, nekaj, kar nas vzpodbuja k izgradnji celovitega kozmosa iz fragmentov, kar pa spodkopavajo ponovitve besed in citatov, zaradi katerih se naše zamisli o pravilnem zaporedju sproti preoblikujejo, in prekinitve v organizaciji elementov: prazna razglednica, dva lista drug pod drugim, trije zaporedni citati namesto podobe … Informacije, ki jih podaja spremno besedilo, nam tako povedo, da moramo posamezne elemente razumeti mimetično, kot upodobitev nečesa. Tako v vijoličnih številkah na kartonu prepoznamo identifikatorje odsotnih knjig, v katerih so bili puščeni koščki besedila. V koščkih besedila, ki ga v neredu prebiramo, najdemo sled celotnega besedila, ki nam ostaja nedostopno. Slike, na katerih lahko prepoznamo delčke in koščke urejene diorame, nas z negativom usmerjajo k nedostopnim in nevidnim živalskim truplom v depoju. Vsak element tako kaže nekam onkraj sebe in upodablja tisto, kar je v njem odsotno. Film nato preobrne to razmerje – kar je prisotno in poznano, ulice in živahna praznina BTC-ja ponikne v temo, mrtve in preparirane živali, pa stopijo v »luč pogleda«. Filmski medij, s svojo občutljivostjo za gibanje, je premeteno uporabljen, da prikaže napor vzdrževanja mrtvega v vztrajni negibnosti. Tudi naslov razstave deluje po enakem načelu kazanja na odsotno, saj Diorame I ni bilo.

Lahko bi zaključili že tu in dejali, da razstava uporabi izrazna sredstva – in buzzworde – sodobne umetnosti, od družbene angažiranosti do prevpraševanja umetniškega izraza, da se vrne k vprašanju upodabljanja. Vendar to ne bi bilo dovolj; čeprav morda hoče z opisanimi formalnimi vidiki odvrniti spraševanje po smislu svojega početja, vendarle tudi nekaj upodablja. Po opisani logiki mora tudi konstrukcija sredi leve sobe, ki se pred našo pozornostjo, zaposleno s prebiranjem besedil in preučevanjem razglednic na stenah, kar nekako skriva, nekaj upodabljati ali si za to vsaj prizadevati, vendar ne najdemo za interpretacijo nobene faktične opore, kakor smo jih našteli za druge elemente. Kar pa Diorama II upodablja, tudi ne more zares biti skladišče s svojimi mrtvimi prebivalci, ki je vsebinsko osišče, okoli katerega se organizirajo vsi elementi. Reference na skladišče so namreč preveč zabrisane, skoraj poetične in se od njegove dejanskosti in vsebine oddaljujejo v preštevilne smeri. Po ogledu razstave tudi nič bolje ne vemo, kaj storiti s svojim nekoristnim novopridobljenim zavedanjem o tihi in mrtvi prezenci sredi BTC-ja, niti nas nič ne vzpodbuja, da bi v situacijo posegli, še več, aktivistična intervencija s ciljem v primernih prostorih za javnost razstaviti zdaj nevidno zbirko, bi si bila z izrazom in osrednjimi temami Diorame II v navzkrižju.

Eden od fragmentov besedila – na zahodni steni, morda tisti, ki ima na razglednici pod sabo medveda – se refleksivno vrne k posredovanosti kot osrednji referenci razstave. Pojasni, zakaj se besede na dejanski prostor, v katerem prebivajo nepreštevne negibne nagačene in preparirane živali, venomer nanašajo kot na nekaj negotovega. Pravi: morda tega depoja sploh ni, morda je »govorna figura«, nekaj »virtualnega«, toda: »spekulacije imajo konkretne posledice«. Prisotnost tega depoja sredi nakupovalnega središča – pustinje, v kateri je vsa vsebina nebistven posnetek življenja, realnost pa je popolnoma funkcionalna, vse ulice so v resnici zasebna zemljišča – in kompleksni protokoli vzdrževanja smrti njegovih prebivalcev z odstranjevanjem kisika, »da vse živo ostane zunaj«, nedostopnost in molčečnost teh krajev odpirajo možnost premeščanja pomenov. Besedilo – oziroma bolje: besedila – se tako najprej z izpostavljanjem nezaznavnosti, odsotnosti, nenavadnih položajev, paradoksov, potem pa s citatno konkretizacijo neoprijemljivih asociacij – »the forest was like a crowded city«, »hibernation implies return and recovery«, »[animals] retain their sovereignity«, »mesto v muzeju in mesto v produkciji – mrtvo delo« – postavljajo v položaj prenašalcev. Razstava z vsemi svojimi elementi je ena sama velika, večpomenska in kompleksna metafora.

Torej ne le meditacija o metaforičnem upodabljanju, čeprav tudi to, ampak dejanska metafora depoja, njegovih prebivalcev, njegovega in njihovega konkretnega in simbolnega položaja. Samo tako nam je namreč ta ne-kraj dostopen, prek privilegijev umetnosti. Pa ne le to, kajti osnovno delovanje metafore nas oddalji od njene reference, da bi nam pokazala nova obzorja. BTC na primer dobi novo, virtualno središče, ki reorganizira naše razumevanje celotnega kraja. Ta proces je v središču razstave in je primarno estetski; Diorama II je na neki način dejansko konceptualna diorama, ki osvetljuje depo Prirodoslovnega muzeja »tako, da vzbuja vtis plastičnosti«.

Kaj lahko nazadnje rečemo o pomenu skrivnostnega središča razstave, konstrukcije, ki je postavljena tako, da se moramo prav prisiliti, da si jo ogledamo, ki je, edine, ne spremlja noben komentar? Funkcionalna kovinska konstrukcija nas lahko spomni, kot oddaljeni odmev, na kvadratasto in vsebinsko prazno arhitekturo, ki ni nič, če ničemur ne služi. Obrnjena je na glavo, verjetno je pomanjšana, kot nekakšna maketa. Opeka je – prav tako na napačnem mestu – nataknjena na nogo kot eksponat ali morda kot vitrina. In malo, razkrito osje gnezdo je mrtva sled življenja, ki se je pripravljalo, da prezimi in se nato razraste. Kot ikona tiste previdno vzdrževane smrti v depoju ali številnih smrti, ki jih to vzdrževanje zahteva, da ne bi življenje razjedlo mrtvega perja. 

Iz Diorame II lahko konstruiramo številna sporočila, ki pa bodo vedno fragmentarna. Osnovni formalni mehanizem, izziv upodabljanja in prikazovanja nedostopnega ali odsotnega, ima na vsebinski ravni korelat v notranjih paradoksih vzdržljivosti in statičnega. Morda je eno od ključnih vprašanj: kako je mogoče toliko bistvenega spregledati? Ali pa je osnovno etično vprašanje: kako lahko vztrajamo v svoji lastni nemoči? Eden od motivov v besedilu je kartezična žival – žival-avtomat, katere življenje je neločljivo od smrti. Drugi motiv je svoboda živali, ki je morda tudi naša želja: »V primeru, da jih kdaj zanese, jih ne bomo mogli ustaviti.« Prvo besedilo, ki smo ga prebirali, zaključi: »Boljši prostor in čas za vse.«