Skoraj leto dni že drsimo skozi nepregledno množico digitalnih reprodukcij, ki – nevarno sloneče na tehnoloških zmogljivostih nosilca – na svojevrstne načine poskušajo nadomestiti prostorsko in časovno enkratnost umetniških del. Pandemija je institucije in umetnike prisilila k selitvi v virtualni prostor, s čimer sta upoštevanje in spoštovanje njegove drugačnosti postala glavni indikator uspešnosti predstavitve.

Strategije spopadanja slovenskih galerij z epidemijo lahko razvrstimo v tri glavne kategorije. Prva, prevladujoča zlasti med prvim valom, je optimistična, ki se zanaša na začasnost situacije. Galerija pač zapre svoja vrata, spletne objave usahnejo. »Bo že minilo - upamo, da se vidimo kmalu,« pravijo. Drugi, najštevilnejši, so tisti, ki potrebo po digitalizaciji vsebin sicer prepoznajo, a se kljub temu nekritično zanašajo na že obstoječa orodja, ne nujno primerna za njihove potrebe. Pasivno se podrejajo mediju, zato na tehnični in na vsebinski ravni delujejo le zadostno. Tipičen primer je posnetek vodstva po razstavi, v katerem kurator ali umetnik razloži postavitev, po navadi v kombinaciji z boleče povprečnim delom snemalca in vprašljivo ločljivostjo slike. Še ena, prav tako popularna opcija so virtualni sprehodi po razstavah, ki z orodji 3D-predstavitve omogočajo gledalcu navidezno gibanje poprostorih galerije. Žal so rešitve pogosto tehnološko neprilagojene in navigacijsko nedovršene, kar negativno vpliva na obiskovalčevo izkušnjo. 

Glede na opisane prevladujoče taktike večine vidnejših slovenskih galerij rezultati junijske Raziskave vpliva covida-19 na obisk kulturnih prireditev in alternativnih oblik izvajanja kulturnih aktivnosti v izvedbi Kina Šiška in Gledališča Glej ne presenečajo. 76 % vprašanih je povedalo, da obiskovanje dogodkov pogrešajo, 88 % vprašanih pa se je strinjalo, da spletne vsebine ne morejo nadomestiti dogodkov v živo. Kljub temu pa so se našle tudi institucije in umetniki, ki so situacijo obrnili sebi v prid. Namesto pasivnega prilagajanja so aktivno posegli po zmožnostih dostopnih medijev in jih uporabili na načine, ki se namesto posnemanja fizičnih razstavnih možnosti od njih odmikajo. Takšne spletne razstave niso boljše ali slabše od fizičnih - so primerno drugačne - tako kot so drugačni čas, prostor in medij.

Večinoma so se izkazale manjše, neodvisne galerije, ki se pri financiranju ne zanašajo na državna sredstva in lahko zato program svobodneje prilagajajo, ter institucije, ki se že v osnovi ukvarjajo z novimi mediji in so na tem področju bolj domače, vešče in odprte. Enega od primerov dobre prakse je ponudila DobraVaga - prodajna galerija, ki v ospredje postavlja ustvarjanje mlajše generacije umetnikov. 17. decembra so odprli razstavo Sprejmi in nadaljuj. Nastala je v okviru serije gostujočih razstav Off the Hook, ki so z deli slovenskih umetnikov v preteklih letih potovale v evropske prestolnice. Letos je razstava že v osnovi zasnovana na spletu, s čimer na času primeren način nadaljuje idejo odpiranja mednarodnemu občinstvu. Hkrati predstavlja dobrodošel odklon od sicer formalno tradicionalnega programa galerije, ki se osredotoča predvsem na slikarska in ilustratorska dela.

Pod kuratorstvom Lare Mejač so bili izbrani štirje projekti, ki se ukvarjajo s spletnimi fenomeni in popularno kulturo. Avtorji projekte predstavljajo s postavitvijo lastnih spletnih strani, ki duhovito in domiselno, mestoma pa subverzivno in ironično izkoriščajo potencial nosilca, na katerega smo v zadnjem letu nehote postali prikovani. Internet postaja vsebinsko izhodišče in medij, skozi katerega umetniki komunicirajo z gledalcem. 

Ob »vstopu« na razstavo nas najprej pozdravi živopisana skupna spletna stran z močnim grafičnim značajem, ki karikira vizualno pojavnost zgodnjega interneta in videoiger. Omeji se na rabo čistih RGB barvnih tonov in pisave VT323, ki je nastala kot revitalizacija črkovne vrste računalnikov iz 80. let prejšnjega stoletja. Za oblikovanje skupne spletne strani je zaslužen kolektiv freštreš, sicer tudi avtor enega od predstavljenih projektov. Kljub poskusu vzpostavitve »splošne« digitalne estetike, ki ni neposredno vezana na specifičen projekt, vizualni jezik močno spominja na nekatere vizualije kolektiva. Spletna stran skuša celoto demokratizirati z vključitvijo detajlov posameznih projektov, ki služijo kot predogled ali napoved samostojnih podstrani umetnikov.

Umetniki so sami oblikovali in postavili spletne strani svojih projektov. Po besedah kuratorke so »nekateri pri tem samo nadgradili že lastne obstoječe spletne strani, nekateri so že zbrani spletni material prezentirali v obliki spletne zbirke, spet drugi pa so za to razstavo oblikovali popolnoma nove interaktivne spletne strani«. Odločitev za avtonomijo oblikovanja posameznih strani je po eni strani dobrodošla, saj je umetnikom omogočena vzpostavitev lastnega jezika, ki neposredno izhaja iz obravnavanega materiala. Hkrati celoto heterogenizira in večjo odgovornost za povezavo prelaga na omenjeno skupno stran. Zasnova spletne strani kaže na spremembo vloge kuratorja in oblikovalca v digitalnem razstavljanju. Kurator izgublja nadzor nad prostorom, v katerem so dela predstavljena, oblikovalec pa pridobiva večjo avtonomijo z možnostjo nadzora nad virtualno predstavitvijo, ki močno definira kakovost, karakter, koncept in povezanost celote.

Spletno razstavljanje tako odpira vprašanja pomena oblikovanja in prevprašuje vlogo in nujnost samoumevnih splošno vzpostavljenih norm spremljevalnih tiskovin. Na vstopni strani razstave Sprejmi in nadaljuj najdemo tudi povezavo do kataloga, katerega prelom nedvoumno sporoča, da je bil namenjen tisku. Je ostanek kanona predkoronskih razstav, ki na spletu nima kaj dosti iskati. Hkrati ponuja premislek o vlogi kataloga, ki lahko v tiskani obliki deluje kot dokumentacija, dokaz verodostojnosti razstave, ki umetniku daje legitimnost, ali kot arhivski dokument, ki ga institucije hranijo v fizični obliki. Razmah spletnih razstav med epidemijo zagotovo zahteva prevpraševanje standardov kredibilnosti razstavljanja in načinov arhiviranja, ki so bili v veljavi do sedaj.

Razstavo Sprejmi in nadaljuj tako oblikovno kot tudi vsebinsko združuje široka in splošna skupna točka - črpanje navdiha v »popularni kulturi, vsebinah socialnih omrežij in sočasnem družbenem dogajanju«, kot pravi obrazstavni tekst. Čeprav dela sprva učinkujejo kot samostojni projekti, lahko v odnosu do izvornega materiala in v strukturnih principih potegnemo nekatere vzporednice. Projekti spletne in kulturne fenomene razstavljajo na osnovne gradnike in z njihovo izolacijo ali kolažiranjem poudarjajo banalnost in intrigantnost vsebine. Vsi umetniki z apropriacijo spletnega materiala - fotografij, gifov, memov, spam oglasov ali jezikovnih struktur ‒ izpostavijo problematičnost vsebin, ki je ob vsakodnevni poplavi informacij niti ne opazimo. Z lastno intervencijo nanje na različne načine odgovarjajo; od fascinacije nad absurdom oglasov pri Teji Miholič do freštreševe ironične parodije državne komunikacije, zbirke kolektivnih strahov interneta Sare Bezovšek ter subtilnih svaril o nemoralnosti ocenjevanja neznancev, ki jih skupaj z Miholič ponudijo Nik Erik Neubauer, Matic Pandel in Lucija Rosc.

Kljub pomanjkljivostim celote je predvsem pri predstavitvi posameznih projektov prilagoditev okoliščinam vredna pohvale. Razstava zaradi premestitve v digitalno okolje ničesar ne izgubi - ravno nasprotno. Glede na obravnavano vsebino je izbira medija celo prednost, ki delom tudi na konceptualni ravni daje dodaten naboj. Umetnik se ne prilagaja mediju, temveč ga izkorišča v prid sporočilnosti, ki je lahko sociološka, psihološka ali politična. S tem je odgovor na spletno krajino, kjer se vsakodnevno gibljemo, zaradi česar postajamo vedno bolj slepi za razpoke, skozi katere neopazno polzi ideologija, ki oblikuje našo zavest.

Spletala je vajenka Eva.