Z enoletno zakasnitvijo se je enaindvajsetega junija s svojo deseto edicijo v Moderno galerijo vrnil trienale sodobne umetnosti U3. Tokratni kustos Tevž Logar je pod geslom Proti toku časa zbral produkcijo splošno dobro uveljavljenih domačih avtorjev, ki je nastala v zadnjih petih letih. Namesto, da bi se posebej ukvarjali s posameznimi projekti, se bomo posvetili nekaterim dilemam, ki spremljajo tovrstne razstave.

Logar se z geslom referira na Jorgeja Luisa Borgesa, ki se v svojih novelah spopada s časom kot izmuzljivo, nelinearno in ciklično entiteto. Skuša ga definirati preko aktualnih tem današnjega vsakdana, kot lahko preberemo v obrazstavnem tekstu. S takšno zastavitvijo tematske osi se kustos pravzaprav spretno izogne kakršnimkoli konkretnim omejitvam, prav ta odprtost pa znova afirmira začetno idejo. Takšne zastavitve so postale razmeroma ustaljena kuratorska praksa, saj dopuščajo vključitev širokega spektra del. Če je časovnica sodobnega sveta tako kaotična in je nikakor ni moč zapopasti, je umestitev vsakršnega dela lahko legitimna. Po drugi strani pa je izpustitev nekega drugega dela zgolj posledica vsesplošne prenasičenosti. 

Z nejasnimi kuratorskimi zamejitvami ni v osnovi nič narobe – nasprotno, v primeru obsežnejših, preglednih razstav so takšne odločitve razumljive. V oči malenkost bode zgolj prozornost visokoleteče besedne koprene, pod katero skuša kustos eklektični nabor nekoliko po nepotrebnem upravičiti. Še ena od mnogih pasti razstav, ki naj bi razgrnile najaktualnejšo umetniško produkcijo, delno vidna tudi na U3, pa je tendenca k obravnavi aktualnih družbenih tematik. Nikakor ne trdimo, da te v umetnosti nimajo mesta, bolj gre za to, da so pogosto favorizirane v imenu legitimizacije umetnosti same. 

V tem smislu morda najbolj izstopa prva soba, kjer sta sopostavljena projekta Nike Autor in Jošta Franka, ki se oba ukvarjata z migrantsko krizo. Video Nike Autor osredinja obmejno žico in jo obravnava skoraj kot subjekt, njeno funkcijo pa ironično estetizira. Nasproti video Sanele Jahić ubere esejističen pristop k raziskovanju povezanosti umetne inteligence s konservativnimi socialnimi politikami. 

Opisani prostor je verjetno tisti, ki v spominu odzvanja najbolj melanholično. Če torej v past pretiranega naglaševanja politične relevantnosti Logar sicer deloma pade – sodeč po spremnem tekstu –, je vtis po ogledu razstave drugačen. Kljub temu, da se izogne deljenju del na tematske sklope, se po kuratorski logiki vseeno ustvarjajo posamezni mehurčki, znotraj katerih dela močneje odzvanjajo eno v drugem.

Tako se skupaj na primer znajdejo mural Marjetice Potrč, ki s folklornimi elementi oriše povezavo med ekonomskimi sistemi in izkoriščanjem okolja, posthumanistična instalacija Polonce Lovšin ter cianometer ali spomenik modrini neba Martina Briclja Barage. Kot odzven tej modrini pa se ob nasprotni steni znajde multimedijska instalacija Robertine Šebjanič, ki se fokusira na preučevanje vplivov onesnaževanja Jadranskega morja. Vendar pa kljub fizični bližini in pomenskim prepletom dela stojijo strogo sama zase, namesto da bi s pomočjo drznejših kuratorskih posegov bolj eksplicitno komunicirala.

Proti koncu obhoda razstave se morda celo zazdi, kot da skuša ta na hitro opraviti s tistim neprijetnim. S tem ne trdimo, da so projekti, postavljeni v zadnji del galerijskega prostora politično apatični ali irelevantni. Bolj je poanta v njihovem načinu obravnave, ki tekom ogleda postaja lahkotnejša in občasno celo humorna. Nekatera dela pa delujejo pretežno na vizualni ali drugih zaznavnih ravneh.

Tu se pojavi še ena, tretja dilema, inherentna bienalnim, trienalnim in drugim pregledovalnim razstavam. Nekatera dela so preprosto bolj hvaležna za tovrstne razstavne okoliščine. Pri tem ni toliko važna njihova vsebina, niti ni vprašanje v kvaliteti. Smiselno pa je ozavestiti, da je gledalka soočena s kopico bolj ali manj kompleksnih projektov, in da jim gre način predstavitve lahko v prid ali v škodo. Hoteli ali ne, je namreč eden od ključev, po katerem konzumira takšne rastave, preprosto intrigantnost.

To zagato si lahko pobliže pogledamo na primeru treh različnih videov, med drugimi razstavljenih na trienalu. V že tako nasičenem razstavnem prostoru preglednih razstav namreč ravno videi pogosto potegnejo kratko – prav zato, ker jih je nemogoče zaobjeti mimo njihovega inherentnega trajanja. Poleg tega, da so pripovedni postopki vsakega od njih med seboj različni, se, enako pomembno, razlikuje tudi njihova prezentacija v prostoru. Vse to prispeva k njihovi efektivnosti v kontekstu razstave.

Kot izhodišče lahko vzamemo delo Sanele Jahić z naslovom Ne UI, ja protifašističnemu aparatusu. To je v formalnem smislu najčistejši video, saj je glavna gesta vsebovana izključno v delu, ki je pred nami. Sprva torej morda zveni kot najbolj neposredno delo – in vsebinsko je to res, saj je njegova funkcija predvsem dokumentaristična oziroma informacijska. Prav zato pa delo terja toliko večjo pozornost gledalke. Njen vložek mora biti relativno velik, rezultat pa je primerljiv branju članka, četudi je obogaten z impresivnimi podobami. Poleg tega delo ne pušča veliko prostora za interpretacijo, saj je funkcija videa zapisana podajanju informacij.

Tak video si mora gledalka ogledati v celoti. Nasprotno sta drugi deli, ki se jima bomo posvetili, efektivni tudi v manjših dozah. Zato ni nujno, da sta njuna dometa manj kompleksna, temveč da ubirata druge strategije. 

Predstavitev celovečerca Maxima Berthouja in Marka Požlepa z naslovom Southwind pred gledalko razprostira večplastno pripoved o Ameriki. Vendar temu ne bi bilo tako, če bi se, kot pri Jahić, vse ustavilo pri videu samem. Avtorja sta namreč svoj film, v katerem obeležujeta pogovore z raznovrstnimi karakterji, ki sta jih srečela na svojem potovanju po Misisipiju, ponudila v odziv in kritiko Davisu Freemanu. Šele njegov performans, ki je nastal kot odziv na film, razkrije razpoke v tuji percepciji nekega naroda in njegove zgodovine. In čeprav nobenega, niti filma niti performansa, ne vidimo v celoti, je ideja uspešno posredovana s skicami intervjuvancev, popisanimi izseki replik iz performansa in ogledom pičlih nekaj minut filma, ki je služil kot izhodišče. Gledalka praznine lahko zapolni z lastnimi projekcijami, hkrati pa ozavesti, da so zgolj klišeji.

Nasprotno je video Majhni, poetični trenutki v življenju potrošnika Viktorja Bernika nastal kot posledica umetnikovih intervencij v javnem prostoru – natančneje, v trgovinah. Umetnik je artikle na policah razporejal v satisfying vzorce, ali pa glede na duhovite asociacije. Tako se paket prozornih hlačnih nogavic znajde poleg zavojev klobas in hrenovk. Medtem ko video pravzaprav zgolj dokumentira neko dogajanje, njegova estetizacija kljub temu prispeva k posredovanju ideje projekta. Ta je resda preprostejša in bolj igriva od prejšnjih, vseeno pa si lahko gledalka ob mlačnem nasmehu hitro zamisli samo sebe, kako ji vsakodnevnost nakupovanja za hip pretrga takšen prizor, preden jo monotonost založenih polic zopet zaziblje v potrošniško apatijo.

Ta apatija je na nek način sorodona tisti, v kakršno lahko zapademo ob ogledu trienala. Ne glede na kvaliteto in poglobljenost razstavljenega, artefakti hitro zdrsnejo v register artiklov. Zato je tudi Proti toku časa najbolj efektivna takrat, ko gledalki ponudi dovolj oprijemališč, medtem ko nekatera dela pač zahtevajo drugačne razstavne pogoje.

Pisala je Neža U.