Trivial Motion - ko stroji prevzemajo človeške lastnosti, človek pa začne ugotavljati, da je vedno bolj podoben stroju.

Razstavo Jochena Zeirzerja sestavljajo štirje stroji, ki s ponavljanjem vedno istega, enostavnega giba posnemajo avtomatizirane človeške geste. Zbirka štirih strojev sestoji iz »stroja z napako«, ki je programiran, da spravi kovanec skozi režo in je pri tem obsojen na monotono ponavljanje svoje funkcije, saj se mu kovanec vedno znova vrne. Naslednji je »nekoristen stroj«, podoben tistemu, ki ga je naredil Claude Shannon in ne počne nič drugega, kot da se ugasne, takoj ko ga prižgemo. Verjetno najbolj atraktivna je črna pahljača, ki se spogledljivo razpre v trenutku, ko se obiskovalec približa senzorju. Zadnji stroj s podobo ptice v letu, ki je obiskovalčevemu očesu najbolj pogodu, pa z digitalno projekcijo oživlja koncept animiranja dveh sličic, ki ju z vrtenjem spravimo v gibanje.

Obiskovalca, ki pričakuje pestrost »na presečišču robotov in gibljivih slik«, bo statičnost razstavljenih strojev spravila ob živce. Trivial Motion ne navdušuje, ampak prikazuje tisto, kar v vsakdanjem življenju ostane očem skrito. Avtomatiziran gib, ki ga pred nami izvaja robot, je pravzaprav naša nezavedna gesta. V tej interakciji med človekom in strojem se rojeva vprašanje človeka kot stroja, na drugi strani pa se nam ponuja v razmislek tudi koncept stroja kot individuuma; bitja, ki počne to, kar počnemo v vsakdanjem življenju tudi sami. Podobno kot izgubljajo svojo vrednost besede, predmeti in prostori – do te mere, da jih niti ne opazimo več, se tudi z avtomatizacijo giba privadimo robotskega dela, ne da bi se tega sploh zavedali. Ko stojimo pred Zeirzerjevim strojem in opazujemo sizifovo delo robota, ne moremo mimo tega, da ne bi prepoznali tudi trivialnosti lastnega vsakdana.

Najbolj netrivialen del postavitve je zagotovo umetniški prostor galerije, v katerega so postavljeni štirje stroji. Nefunkcionalni stroji bi v kontekstu proizvodnega objekta izgubili ves smisel, v kontekstu galerije pa ti isti stroji postanejo predmet za samorefleksijo – in to ravno zaradi nesmisla, ki ga v nas vzbuja ponavljajoče se neprekinjeno gibanje.

Trivialno seveda ni problem sam po sebi – navsezadnje nam ravno trivialni sistemi, ki procesirajo vhode v izhode, omogočajo analitično-redukcionistične raziskave v znanosti. Trivialno nudi zanesljivost in omogoča napovedovanje, saj je v takšnem sistemu zveza med vzrokom in posledico analitično določljiva. Prednost trivialnega je občutek varnosti, urejenosti in organiziranosti. Problem nastane, ko se v funkcionalno naravnani družbi udobje trivialnosti aplicira na človeka in na njegovo doživljanje. Mehaničnost in repeticija sta seveda lastnosti stroja, človek pa mora ostati znotraj doživljajske netrivialnosti. Da je odmik od vsakdanjega in znanega življenjsko pomemben, nam sugerira komentar formalista Viktorja Šklovskega, ki je nekoč zapisal, da »avtomatizacija požira stvari, obleko, pohištvo, ženo in strah pred vojno.«

Jochen Zeirzer je avstrijski umetnik, znan s festivala Ars Electronica, ki se v svojem delu posveča odnosu med strojem in umetnostjo. Ustvarja kinetično umetnost, antropomorfne stroje in konceptualna umetniška dela. Za Zeirzerja je vsak stroj že sam po sebi umetniško delo. Izdeluje umetniške stroje, s katerimi prevprašuje vlogo stroja v človekovem življenju. Ob tem nastaja tudi zanimiv umetniški eksperiment, ki se gradi na stiku med človekom in antropomorfnim strojem ter zanimivo ugotovitvijo, da podobno kot stroji prevzemajo človeške lastnosti in njegove mehanične funkcije, tako tudi človek prevzema lastnosti stroja.

Trivial Motion zahteva reakcijo – razstavljena zbirka ni namenjena zgolj gledanju, ampak prepoznavanju sebe v robotu. In če nočeš biti stroj, del proizvodne sile, je verjetno edino prav, da te razstava spravi ob živce.

Ob živce se je spravila Kristina Pranjić.