Dvajsetega maja se je v celjskem Likovnem salonu, podružnici Centra za sodobno umetnost Celje, odprla razstava projekta Pomladna preobrazba. Projekt je delo čilenske transdisciplinarne umetnice Camile Téllez, ki ga je izvedla s pomočjo madžarske performerke Eszter Katalin. Na celjski postavitvi se predvaja osem delov fantastično-dokumentarne miniserije, razstavljenih pa je tudi nekaj fotografij. Osemkotni prostor Likovnega salona, kjer se predvajajo posamezne epizode, je zatemnjen s težkimi žametnimi zavesami, del sten pa je prepleskan z barvo, ki močno spominja na strjeno kri.

Posamezne epizode miniserije, od katere je razstava prevzela naslov Pomladna preobrazba, trajajo od devet do petnajst minut, skupaj približno uro in pol. Večino minutaže zavzemajo posnetki intervjuja s Téllez. Ta v vlogi vampirke odgovarja na vprašanja, ki ji jih izza kamere postavlja Katalin. Vsak od osmih delov se loteva druge tematike v življenju sodobnega vampirja. Povedni naslovi epizod se glasijo: moody shade, azala blood, bite, homes, hunger, she butterfly ter hunting shame I in II. Kot nekakšen medklic med posameznimi deli stoji natura morta, krajša epizoda, v kateri umetnica s pomočjo elektrod, pritrjenih na fine želatinaste sladice ter to in ono sadje, proizvaja ambientalno glasbo.

Videi so, tako kot večina dokumentarnih oddaj in filmov, rahlo monotoni. Téllez sedi pred kamero, za njo siv zid, na vprašanja odgovarja skoraj šepetaje, vsake toliko malo zarenči in pokaže vampirske čekane. Včasih jo vidimo, kako se v črnem plašču in škornjih Doc Martens sprehaja po zatemnjenih hodnikih, spet drugič, kako si na električni plošči v svojem stanovanju greje ampulo sveže krvi, ki jo je ravnokar vzela iz hladilnika. Kadri so dolgi, mikrofon ujame vsak, še tako pridušen zvok, tako da učinkuje kot nekakšen gotsko obarvan ASMR. Med šarmantno in skrivnostno vampirko ter na trenutke labilno izpraševalko je občutna napetost - erotična ali pa preprosto tesnoba zaradi potencialne nevarnosti situacije. Pomladna preobrazba spominja na kultni film iz devetdesetih Intervju z vampirjem. Na eni strani starodaven vampir in na drugi strani človek - potencialna žrtev.

Téllez v svojih delih pod lupo postavlja vprašanja identitete: ali je ta večplastna, je performativna in kako se ta subjektivna izkušnja sploh oblikuje? Tematiko raziskuje prek svojih spominov, ki jih nostalgično podoživlja v novih okoljih in kontekstih. Pomladna preobrazba izvira iz umetničine izkušnje prve menstruacije, ko si je, da bi se otresla cisnormativnih spon, ki zaznamujejo žensko, raje nadela protezo z vampirskimi čekani in se prelevila v brezspolno vampirsko bitje. Svojo preobrazbo Téllez imenuje monstumacija. V svojih delih pogosto lebdi med sedanjostjo in preteklostjo ter na drugi strani med resničnostjo in fantastiko. Pomladna preobrazba ilustrira umetničino lebdenje med najstniškimi leti in sedanjostjo ter resničnostjo sebe kot človeka in fantazijo sebe kot vampirke. V epizodi she butterly oziroma ona metulj obiskovalka to preobrazbo vidi na lastne oči. V gledališki garderobi si umetnica namaže obraz s presvetlim pudrom, poudari svoje podočnjake, si ustnice pordeči s krvjo in nadane zašiljene podočnike. Pravi, da je transformacija vedno boleča, da umrejo vsi tisti deli, ki te vežejo na življenje, odnosi, čustva, interesi, ime. Ostaneta le telo ter občutek, da kot vampir končno nisi več podrejen zunanjim kodom.

Drugi navdih za umetničino delo je Carmilla, gotska novela iz leta 1872, ki jo je napisal irski avtor Sheridan Le Fanu. Novela je zgodnji primer vampirske literature, starejša celo od Drakule Brama Stokerja. Osnovana je na prvoosebni pripovedi najstnice Laure, ki je postala plen vampirke Carmille, prototipa arhetipske lezbične vampirke, ki do protagonistke čuti romantično privlačnost. Homoseksualnost v pripovedi sicer ostaja moralno nevtralna, ovrednotena ni niti kot pozitivna niti kot negativna. Po izidu Carmille je postal lik bolj ali manj očitno lezbične vampirke v popkulturi zelo razširjen. Sprva je služil moralističnim ciljem in je človeka dvajsetega stoletja subtilno svaril pred »nevarnostjo homoseksualnosti«, na primer v filmu Drakulova hči iz leta 1936. Kasneje pa postane sredstvo namigovanja na tabuizirano temo ženske homoseksualnosti, recimo v italijansko-francoski erotični grozljivki Kri in vrtnice, posneti leta 1960.

Téllez v vlogi vampirke med intervjuji izpove vse, od tega, kje dobi kri, zakaj živi v zaodrju gledališča, kakšna temperatura krvi ji je ljuba, kako občuti svet, kakšne bolečine ji povzroča bruksizem, do tega, kakšna je nepotešljiva potreba po ugrizu. Vampirja želi pokazati kot bitje, ki je z drugimi soodvisno, polno ranljivosti in skrbi, drugačno od krvoločnega nasilneža, ki ga poznamo iz medijev.

Celostno pa je serija izzvala drugačen odziv, kot ga je želela avtorica. Ob pogledu na milenijko, ki si je nadela umetne čekane in se zdaj pretvarja, da je vampirka, medtem ko kar malo preočitno flirta s svojo izpraševalko, vseeno pa se obnaša, kot da je situacija blazno resna, se obiskovalka zdrzne. Zdi se kot zapoznelo izživljanje najstniške fantazije o seksi vampirjih, ki, oblečeni v črne plašče, po sencah temnih niš prežijo na svojo prav tako seksi žrtev. Bolj kot vprašanja, povezana s spolno identiteto, politiko vidnosti, poželenjem, sramom, nadzorom, podrejanjem, prilagajanjem in iskanjem skupnosti, ogled sproži vprašanje, kateri lik iz serije Buffy - Izganjalka vampirjev je bil umetnici najljubši.

Dokumentarna forma, ki jo je izbrala Téllez, ne vžge. Posnetki so monotoni in odgovori na vprašanja se kar ponavljajo. Zdi se, kot da vse že vemo, saj smo vsi videli že sto in en film ali pa morda serijo o vampirjih. Njena pojasnila, kako lahko nekam vstopi le na povabilo, kako ima najraje kri telesne temperature, kako jo moti sončna svetloba in podobni vampirski klišeji so nam dobro znani, kako pa se povezujejo z umetničnino izkušnjo najstništva, ni dovolj jasno. Tudi vizualne podobe se zdijo izbrane na prvo žogo - umetnica, ki vstaja iz krste, kapljice krvi v keramičnem umivalniku, približan posnetek umetnice, kako z vampirskimi podočniki ugrizne v to ali ono sadje. V trenutkih, ko vampirka-umetnica sredi pogovora malo zarenči, kar preveč spomni na mockumentarec Taike Waititija Kaj počnemo v mraku, ki spremlja vsakdanje opravke treh vampirskih cimrov in je podobno kot Pomladna preobrazba deloma posnet v obliki intervjujev.

Če bi umetnica premogla le malo samoironije in bi opazila, da bo vse skupaj izpadlo malo krindž, bi bil lahko projekt veliko bolj razumljiv, ogled uro in pol dolge serije pa se ne bi tako vlekel. Forma miniserije pa tudi ni nič zares posebnega, deluje kot vsaka druga dokumentarna oddaja, v kateri intervjuje prekinjajo nekajminutni izseki dogodkov, o katerih govori intervjuvanka. V slovenski galeriji morda res učinkuje odpiljeno in novo, če pa bi taisto serijo naložili na YouTube, bi se zdela le še en klišejski projekt sodobne umetnice.

Naslovna fotografija: interno gradivo Likovnega salona Celje.