Ponoči se sprehajaš po mračni ulici, nekaj te naskoči in ravno ko ti pošast zasadi čekane v vrat, slišiš: »Čakaj!«. Prihiti snemalna ekipa in medtem ko ječiš v objemu smrti, te nahitro napudrajo ter prislonijo mikrofon dovolj blizu, da se razločno sliši, kako te krvoses srka kot frišen smoothie. Ko ti iskrica življenja v očeh ugaša, v ozadju slišiš Davida Attenborougha, kako komentira tvojo bedno smrt. Včasih za malo boljšo perspektivo glede življenja ni treba gledati le po prehranjevalni verigi navzdol, temveč se je treba ozreti tudi navzgor. Zato dokumentarec o tistih, ki si ljudi privoščijo za prigrizek, ne more škoditi. Kot naročena je torej serija Kaj počnemo v mraku v produkciji Disneyevega kanala FX s scenaristoma in producentoma Jemainom Clementom in Taikom Waititijem na čelu.

V zgodbi snemalna ekipa sledi skupini neprilagojenih vampirjev, ko se ti bolj ali manj uspešno spopadajo z nevšečnostmi modernega življenja. Serija je predelava pet let starega istoimenskega filma istih avtorjev, a z bolj znanimi igralci in višjim proračunom. Posneta je v stilu mockumentarca, posmehljivega psevdodokumentarnega filma, ki se z vso resnostjo loti fiktivnih in najpogosteje absurdnih dogodkov.

Lažnive dokumentarce te vrste je užitek gledati, ker postavijo kontrast s pretenzijami podajanja resnice in pokažejo, kako lahko je producirati neresnično avtentičnost. Dokumentarce gledamo, ker nam nudijo dostop do tematik, ki bi nam bile sicer zaradi nevarnosti, eksotičnosti ali enkratnosti izven dosega. Dokumentiranje za razliko od dramatizacije podeli status avtentičnosti, saj izvira iz resničnih dogodkov. Resnični ljudje v resničnih položajih so hakeljc, ki pripelje naslado nad voajerskim vpogledom v tuja življenja. Navidezna avtentičnost podobno kot obsesivnost tračarskih medijev z vsakim korakom bolj ali manj znanih estradnikov poveže gledalce in gledane v omrežje namišljenih odnosov. Seveda so resničnostni šovi v resnici vse prej kot resnični in dokumentarci prej pripovedujejo zgodbo kot pa dokumentirajo. Zato je zgodba, ki se pretvarja, toliko nazornejša, saj razgalja neresničnost simulakra, ki sije z ekrana.

Naš simulaker se nahaja nekje na Staten Islandu, v newyorški mestni četrti, kjer stoji hiša z nenavadnimi stanovalci. To, da so vsi po vrsti trčeni, je pri njih še najmanj nenavadna stvar. Četverica vampirjev je mentalno ujeta v času izpred nekaj stoletij, njihove prehranjevalne navade pa jim ne pomagajo dosti pri socializiranju, saj vsak človeški obiskovalec dokaj hitro dobi vlogo kosila. Nandor Neusmiljeni, neuradni vodja skupine, je osemsto let star vampir, ki je vladal kraljevini na jugu današnjega Irana, dokler ga niso podaniki zaradi njegove neusmiljenosti pregnali. Nandor je kronično starokopiten, težav se loteva po srednjeveško in nikoli mu nič zares ne uspe. Njegova nekdanja slava bledi in zdaj obstaja le še v obrabljenem, zmahanem in propadajočem stanju. Laszlo je nekdanji angleški plemič, v prostem času najraje obrezuje grmičke v obliki vulve in snema porniče. Nadja je bila revna romunska kmetica, ki je po spreobrnitvi pohajkovala po Evropi in ob priložnosti Laszla zapeljala in spremenila v vampirja. Sedaj je z njim poročena, vendar še vedno hrepeni po svojem nekdanjem ljubimcu Gregorju, ki se vedno znova reinkarnira in jo poišče, le da po pravilu konča vsa svoja življenja obglavljen. Zadnji od vampirjev je Colin Robinson, energijski vampir, ki ne pije krvi, temveč se hrani s človeško zagnanostjo in dobro voljo, tako da zdolgočasi svoje sogovornike. Edini človek naokoli je Nandorjev pribočnik Guillermo, ki že desetletje služi v brezupni veri, da tudi sam nekoč postane vampir.

Kaj počnemo v mraku je eden boljših primerov humoristične grozljivke v zadnjem času in se več kot uspešno loti bolj ali manj vseh stereotipov o vampirskih filmih. Krvosesi niso pametni in uglajeni lepotci kot kak Lestat, temveč so zabiti, sebični in nagnusni. Nihče se ne lesketa na soncu, ampak pri sončenju umrejo mučne smrti. Po zraku se poganjajo le kot netopirji ali pa vzletijo zaradi močnega curka bruhanja, kajti človeška hrana ni ravno primerna za njihove želodce. Ko se želijo zabavati, si poiščejo kakega pijanca ali narkomana in uživajo v vseh substancah, ki jih premore njegova kri. Da lahko kamor koli vstopijo, morajo biti tja povabljeni, kar prinese s sabo kar nekaj nevšečnosti. Vampirizem tu ni nič glamuroznega, temveč se pokaže obenem kot prekletstvo in dar, tako kot vse drugo na svetu. Vampirji niso nič posebnega, so čisto običajna bitja, ki pa morajo shajati z nesmrtnostjo, pitjem krvi in vso disfunkcionalnostjo njihovega življenjskega sloga, ter z vsemi trenji, ki jih moderni čas s svojo specifično degeneriranostjo sam po sebi ustvarja. Pravila vampirjenja so retro - avtorji se zgledujejo po filmih, kot so Drakula, Nosferatu, Fright Night, Martin in The Lost Boys. Robatost in samoposmehovanje ne pomenita, da ustvarjalci žanra niso vzeli resno, ampak da poskušajo njegove lastnosti pripeljati do logičnih in absurdnih ekstremov.

Lastnost serije, ki kaže na staromodni pristop, je izogibanje vsem računalniškim efektom. Vse pošasti so našemljeni tipi, namesto rezanja, brisanja in vstavljanja pa so posebne učinke dosegli s praktičnimi triki in ustvarjalnim ravnanjem s kamero. Izostanek posega z računalniško grafiko ustvari občutek pristnosti in kaže investiranost v gibljivo sliko kot umetnost in ne le kot obrt. Pisec in producent Paul Simms o tem pravi: »Ni popolnoma digitalnih likov ali česa podobnega. Eden izmed filmov, o katerih smo resnično veliko govorili, ko smo si zamislili projekt, je Drakula Francisa Forda Coppole, v katerem se je režiser vrnil k ustvarjanju s triki in kamero ter iskal kreativne načine, kako to storiti. […] Mislim, da ima staromodni način nekaj, zaradi česar so stvari zanimivejše kot takrat, ko lahko vidiš, da je učinek narejen digitalno in gumijasto, ter učinkuje kot ponarejen.« Kaj počnemo v mraku ima pristop do žanra, ki je poln priznavanja in simpatij, je poklon starim vampirskim zgodbam, ki si jih tudi več kot upravičeno in zgledno privošči na samosvoj satirični način.