Festival Mesto žensk že osemindvajset jeseni zastopa ženski pogled v sodobni umetnosti. Zadnji dve ediciji festivala sta bili zaznamovani tudi z menjavo programske vodje. Tejo Reba je lani aprila nasledila umetnica in kuratorka Iva Kovač, ki po večini deluje v Zagrebu in na Reki in jo v slovenskem prostoru poznamo predvsem kot del umetniškega kolektiva Fokus Grupa. 

Program občinstvo vsako leto seznanja s širino feminističnega umetniškega delovanja na presečišču različnih kontekstov. Smo pa ponavadi pogrešali vsaj namig na eno krovno temo – ta se je letos realizirala pod naslovom Jug v nas, in sicer s premišljevanjem o marginalizaciji, kolonializmu in rasizmu. 

Glavno področje obravnave sta bila nekdanja skupna država ter občasno kontekst širšega Balkana, ki je vsesplošno znan kot ozemlje izrazitega mešanja in preseljevanja, podvrženo raznim rasističnim tegobam. Na festivalu Mesto žensk je ob tem poudarjeno, da tukajšnji rasizem ni bil zgolj eksces, temveč politični pojav, integriran v vse državne sisteme. Enako kot dejstvo, da je Balkan v očeh Evrope vedno veljal za manjvredni jug, je poudarjeno tudi dejstvo, da se niti Jugoslavija ni izognila kolonizatorskim taktikam. V sodobnosti je območje Balkana postalo južna evropska fronta migrantskih premikov, kar je v notranja nacionalna razmerja držav vpeljalo dodaten nivo napetosti.

V umetniških institucijah je po razpadu delitve na vzhodni in zahodni blok, ki je sprožil val zanimanja za vzhodno umetnost, postalo modno, da se pod drobnogled jemljejo umetniški dosežki globalnih margin. Kuratorji jih postavljajo za povezovalne koncepte in s svojimi prijemi pripomorejo k popularizaciji tematskih delitev, kot je ta na sever in jug. Tej priljubljeni kuratorski metodi se pridružuje tudi naš festival, ki pa je za spremembo opomnil na dejstvo, da margina ni vedno nedolžna žrtev.

Organizatorke so v uvodu k programski knjižici pokazale za politično umetnost precej klasično in dobro poznano zavedanje, da sistemskih razlik sicer ne zmorejo rešiti, skušajo pa nanje opozarjati. Zato smo pozorno opazovali, kako so ta namen uresničevale na razstavah vizualne umetnosti in na diskurzivnih dogodkih. Te smo v desetih dneh trajanja festivala spremljali v treh galerijah – Alkatrazu, Mali galeriji in Galeriji Škuc.

Razstavljena dela so se med drugim lotevala rasizma do žensk ter spolnega izkoriščanja. Pogosta severnjaška stigma do prebivalke Balkana je bila celovito zajeta v delu Šejle Kamerić, naslovljenem Balkansko dekle. Plakat, razstavljen v Galeriji Škuc, prikazuje njeno podobo, ki sicer precej ustreza zahodnemu idealu lepote, a je popisana s psovkami, vzetimi s cestnega grafita, ki označuje tako imenovane južnjakinje za poraščene in smrdljive.

Predstavljenim delom je skupna drža feminističnega antirasizma, ki ga kuratorka izpostavlja kot pomemben način spoprijemanja z novodobnimi invencijami rasizma, ki so se ugnezdile na internet, v verbalno komunikacijo, medije in nove tehnologije. A na naštete sodobne kontekste v razstavljenem ni bilo zares veliko sklicevanja. Nasprotno so se izbrana dela bolj ozirala v preteklost. Tri razstave so bile polne dokumentacije, diagramov, časovnic, ilustracij in arhivskih posnetkov. Opisu med drugim ustrezajo dela Minne Henriksson, ki je v tako imenovanem performativnem predavanju recitirala dejstva o nacistični stranki, pa risbe in besedila Ane Hoffner Ex-Prvulovic*, ki so naštevala nekatere pomembne dogodke iz zgodovine feminizma na margini. Prav takšno je bilo tudi predavanje Catherine Baker o rasi v Jugoslaviji, ki mu je bilo zaradi izbrane terminologije izredno težko slediti.

Politično nabita dela, ki se sklicujejo na zgodovinska dejstva, niso naporna le zaradi eksplicitnih tematik, temveč tudi zaradi branja, ki ga zahtevajo. Dobrodošlo je nekaj poznavanja časovnice, ki omogoča razumevanje zgodovinskih referenc, hkrati pa razumevanje dela ne more voditi v raznovrstna spoznanja gledalke, pa čeprav so same umetnostne tehnike zanimive. Politična zgodovina je že zapisana, in čeprav se pogosto izkaže, da jo je treba pisati ponovno, to ne dopušča veliko prostora za interpretacijo, gledalka se zgolj opredeli in postavi v pravo moralno držo. Kljub temu da je takšnim temam pomembno dajati prostor v sodobni umetniški diskusiji, obravnava teme na tako zgodovinarski način težko učinkuje drugače kot lekcija. Mestu žensk političnega podučevanja sicer ne bomo po rancierovsko zamerili in mu takoj pripisali poosebljanja omenjenega inherentnega problema politične umetnosti. Takšni festivali so namreč kraji, v katerih si pogovori, performativne točke in predavanja vzamejo čas za celovito obravnavo in na ta način učinkujejo. To se je kazalo tudi v precej glasnih Q&A sekcijah, v katerih sicer kar pogosto zeva praznina tišine.

Organizatorke Mesta žensk v uvodnem besedilu poudarjajo tudi, da pristop feminističnega antirasizma ne sme pozabiti na smeh, ironijo in verbalno akrobatiko. Smeh je izpostavljen kot orodje ‒ in v tem se strinjamo, humor ima moč, da še tako realne tegobe naredi znosne za gledalko. Zato si ne moremo pomagati, da ne bi razstav vsaj malo gledali skozi prizmo omenjene napovedi. Kljub poudarjenemu pomenu humorja pa je gledalka povečini prisostvovala delom, v katerih so bile teme obravnavane resno – z že omenjeno historično natančnostjo. V hudomušnosti je sicer izstopalo delo Jasmine Cibic. Pod dvema verodostojnima botaničnima ilustracijama vrtnic je izpostavila njuni izvorni poimenovanji, ki vsebujeta zaznamovani besedi gypsy in nigger. Druga, ob kateri smo si za trenutek pustili pridušeno hehetanje, je bila zidna tapeta Lane Čmajčanin, ki je bila na prvi pogled videti kot neokusen stanovanjski dekor po navdihu mode devetnajstega stoletja. Natančnejši pregled je razkril grozljive podobe, ki izhajajo iz zgodovinskega dokumenta, grafične mape Balkangruel. Ta je pornografsko prikazovala južnega divjaka, ki kot ozemlje poseduje »naše« bele ženske. Ampak saj veste, kako pravijo – vica ne gre razlagati, humor učinkuje bolje brez vnaprejšnje najave. In če so ga organizatorke festivala že napovedale kot tehniko spoprijemanja, nam je žal, da orodja niso bolj uporabile.



No ja, morda pa vica le nismo razumeli. Knjižica in galerijski list sta se sicer izkazala za dobrodošlo gradivo, saj tematikam pritiče več časa in fokusiranega branja. Poraja pa se vprašanje, zakaj se tako pomemben del razstave materializira na skopih listih formata A5, z besedilom velikosti 6 pik. Vsem tistim gledalkam, ki se s predstavljenimi dejstvi prej nismo srečevale, je v konglomeratu del in besedil umanjkalo vabilo k potapljanju v napetosti zgodovine. Sodelujoče umetnice so sicer naredile dobre raziskave in opredelile svoje izjave, ne gre pa kriviti gledalke, če ne razume referenc na pojave v razpadlih državah. V takšnih primerih umetnost priznava, kako močno se boji, da bi jo obsodili spogledovanja z dizajnom. Trdi, da želi opozarjati, ob tem pa je obupno nonšalantna. Bi bilo res tako narobe, če bi se v razstavah dodatno potrudili in bolj jasno pokazali svoja vprašanja, teze in zaključke? Tako politična zbirka del bi morala izkazovati nekaj gostoljubja, saj se v nasprotnem primeru zapira v krog posvečenih. Na tak način pa ne doseže nobenega od ciljev: ne diskusije, ne spremembe in ne opozarjanja na problematike. 



Avtorica dela na fotografiji je Selma Selman, Mala Galerija Banke Slovenije.