(Zlo)raba

(Zlo)raba

Recenzija dogodka
1. 4. 2019 - 13.00

»Kritični inženir ima inženirstvo za najbolj transformativen jezik našega časa, ki oblikuje način našega gibanja, komuniciranja in mišljenja,« so leta 2011 v Manifestu kritičnega inženirstva zapisali novomedijski umetniki Julian Oliver, Gordan Savičić in Danja Vasiliev. S tem so postavili temelje delovanju Delovne skupine kritičnega inženirstva, ki se je od takrat povečala še za tri članice, Joano Moll, Sarah Grant in Bengta Sjölna. Kolektiv je nastal na podlagi skupnega opažanja o primanjkljaju kvalitetne kritične refleksije tehnološkega razvoja na vodilnih festivalih računalniške umetnosti. Pri tem si je, kot se nadaljuje nulta točka Manifesta, zadal nalogo kritičnega proučevanja inženirskega jezika ter njegovo aktivno izkoriščanje za razkrinkanje enormnega vpliva na konstrukcijo sodobne subjektivitete. Gre torej za interdisciplinarno gibanje, ki si prizadeva sintetizirati umetniške, inženirske, teoretske in edukacijske taktike v enotno prakso ter pokazati, da je kritično inženirstvo danes nič manj kot sinonim za kritično soustvarjanje in organizacijo celotnega družbenega življenja ter njegove infrastrukture.

V taistem duhu se je celotna zasedba kritičnih inženirk prejšnji teden predstavila v okviru zaključujočega se projekta State Machines, del katerega je ljubljanska Aksioma. Seriji konferenc v Kinu Šiška, kjer je kolektiv predstavil tako svoje delovanje kot nekatera teoretska izhodišča, ter delavnici o prevzemu nadzora nad nadzorom preko gostovanja lastnih strežnikov je sledila otvoritev razstave Kritično inženirstvo v Aksiominem Projektnem prostoru, ki bo na ogled še do 26. aprila. Tej se v tokratnih Finih umetnostih posvečamo malce podrobneje, dasiravno je treba na razstavljene umetniške objekte gledati kot zgolj na del orodij intervencije, ki so s preostalimi dejavnostmi kolektiva neločljivo povezani.

Koncept razstave kakopak neposredno izhaja iz Manifesta kritičnega inženirstva. Na najbolj osnovni ravni to pomeni združnost del po »dekonstrukciji uporabniške izkušnje ter v poskusu vzbujanja dvoma o bogati uporabniški izkušnji« in hkrati v poskusu odgovora na vprašanje, kako inženirstvo uporabiti kot upor proti manipulativnim internetnim infrastrukturam pod nadzorom kapitalističnih akterjev. Razstavljene so tri intervencije, pod katere so v različnih kombinacijah kot umetniški duo podpisani Julian Oliver, Danja Vasiliev in Bengt Sjölén. Kljub sorodnim teoretskim izhodiščem je vsako delo v estetskem ter strateškem smislu unikatno. Poteza eksperimentalnega soobstoja taktik omogoči vrsto možnih branj povezovalne niti razstave: predvsem kot predstavitev različnih inženirskih metod interveniranja versus vzročno-posledično diagnosticiranje situacije kot povoda za paranojo in njena katalizacija v kritično politično rabo. Vse razstavljene instalacije pa delujejo znotraj tehnološke logike, presegajoč ludistično kritiko ter s tem resno odpirajo vprašanja o pomenu politične spremembe v omreženi družbi.

Vlogo katalizatorke tehno-politične intervencije privzame interaktivna instalacija Nenamerna sevanja, lovilka namernih ter nenamernih radijskih sevanj okolice. Paranoični efekt na gledalko imajo predvsem metapodatki, ki jih sporoča njena mobilna naprava in jih instalacija prikaže. Delo je vizualizacija političnih mehanizmov sledenja spletni aktivnosti, določanju identitete in lociranju potrošnice ali državljanke. Zatorej je »preučevanje in razkrivanje notranje logike tehnologije«, ki je zaradi sledenja korporativni logiki, natančneje zlorabe zasebnosti, etična zgolj zaradi konteksta, v katerega je postavljena, oziroma, saj kontekstualno deluje kot del nečesa večjega, kot pobudnica.

Njeno upravičenost najprej legitimira delo Prodaja zasebnih omrežij, estetska subverzija vsakdanje logike avtomata za kondome, ki deluje kot zabavna analogija za podčrtanje nevarnosti najeba na internetu in nuje po naturalizaciji zaščite. Obiskovalka lahko za evro kupi dostop do virtualnega deljenega omrežja in obenem daruje sestrski dostop aktivističnim organizacijam v državah s prisotno internetno cenzuro. Konkretni učinki instalacije so pomembni ne le zaradi materializacije tehnološke logike, temveč, kot pravi Manifest, »razširitve pojma stroja do te mere, da zajema odnose med napravami, telesi, posredniki, sistemi in mrežami.«

Obe logiki združi intermedijska instalacija Packetbrücke. Naslov lahko tolmačimo kot most med brezžičnimi omrežnimi paketi, ki performativnemu posegu v omrežne situacije doda spekulativni moment. Instalacija tematsko naslavlja vseprisotnost elektromagnetnih polj oziroma WLAN omrežij, ki med drugim omogočajo geolokacijske storitve in tako v temeljnem smislu regulirajo vedenje posameznic. S tem sledi ugotovitvi prve točke Manifesta, da »vsako inženirsko delo manipulira s svojim uporabnikom sorazmerno z njegovo odvisnostjo od njega.« Na eni strani torej podčrta našo omrežno odvisnost, jo problematizira, ter na drugi strani, kar je ključno, - zlorabi. Umetnika preko infrastrukture Packetbrücka internetno premestita elektromagnetna polja, zajeta na neki lokaciji, in ju usmerita na drugo lokacijo. V našem primeru je šlo za izmenjavo med Reko, kjer je razstava nazadnje gostovala, in Ljubljano. Premestitev rezultira v poetični zmedi naše uporabniške izkušnje, ko je naše gibanje in delovanje, tako spletno kot dejansko — če lahko tovrstno mejo sploh še postavljamo — dodobra okrnjeno v situacionistični maniri, ki je lahko danes zgolj elektromagnetno situacionistična. Jasno postane, da omrežja morda so abstrakcija, a ta abstrakcija je  v svoji nenehni materializaciji lastne logike, ki se širi na družbeno in psihološko področje, sila materialna.

A vrnimo se k zlorabi in pomenu politične intervencije v družbi omrežij. Kritična inženirka ima vendarle »(zlo)rabo za najbolj zaželeno obliko razkritja”. Packetbrücke je v prvi vrsti zloraba, ki pokaže na ranljivost omrežnih situacij in s tem do neke mere razblinja pogoste distopične predpostavke o nezmožnosti aktivnih intervencij v družbi internetnega nadzora, ki lahko rezultira zgolj v pasivnosti. A to ni, in bog ne daj!, moralka o individualni odgovornosti posamezničinega vedenja na spletu, temveč zgolj obelodanjenje situacije, ki je lahko izhodišče kolektivne politične akcije. Kolektivnost je nenazadnje dodobra poudarjana v delu Prodaja zasebnih omrežij, ki virtualno zasebno omrežje, v dominantnih diskurzih spletnih portalov prepogosto dojeto kot individualna zaščita osebne integritete, postavlja v širše tehno-politične mreže moči.

Skozi razumevanje, da je vsakršna družbena sprememba neločljiva od tehnološkega napredka, čeprav z njim determinirana, se razjasni tarča političnega upora, ki je pravzaprav upor določeni omrežni logiki. Kot ugotavlja medijski teoretik Alexander Galloway, ne gre toliko za politično spremembo preko prenosa moči iz ene družbene skupine na drugo, temveč za ontološke obrate znotraj že obstoječih mrež, ki pomenijo spremembo njegove topologije. Vsako omrežje kot politična tehnologija je lahko omrežje zgolj zaradi konstruiranosti s specifično logiko pravil in infrastrukture, ki ga omogoča. Nadzor ne poteka toliko na podlagi neposredne moči institucij v klasičnem smislu, temveč logike omrežij. Iz tega spoznanja se protokolna (zlo)raba kaže kot ena izmed potencialno najbolj učinkovitih političnih intervencij v družbi nadzora.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlično spisano!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.