Spoštovane in spoštovani, poslušate šestinštirideseto oddajo Hertz Arhitektur. Tokrat se bomo soočili z vojaškim in imperialističnim izvorom arhitekture ter militarizmom, ki na področju zidave vztraja še danes.

Edwin Starr na začetku svojega komada z naslovom War – ki je v sedemdesetih, za časa vietnamske vojne, kljuboval na ameriških glasbenih lestvicah – zastavi vprašanje »War, what is it good for?« in takoj zatem ponudi odgovor »Absolutely nothing.« Starr v pesmi ugotavlja, da vojna prinaša samo smrt in uničenje, da ni prav ničemur v korist. Čeravno bi se z moralnega vidika s sporočilom ameriškega pevca strinjali, pa vseeno drži, da sta vojna in iz nje izhajajoč militarizem odigrala pomembno vlogo v oblikovanju novoveškega modela države in institucij njenega ohranjanja. Naj bo slavna formula pruskega generala in vojaškega teoretika Carla von Clausewitza, ki pravi, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, ali pa Foucaulteva spreobrnitev te formule, ko pravi: politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi – se na področje zidave zdi, da je izvajanju tako politike kot vojne skupno upravljanje s prostorom in njegovo proizvodnjo. Edwinu Starru tako ugovarjamo in na njegovo vprašanje odgovarjamo: vojna koristi vsaj arhitekturni disciplini, še več, menimo, da je zanjo celo odločilnega pomena. V tokratni ediciji bomo torej poskušali, četudi pomankljivo, rekonstruirati zgodovino arhitekture kot vojaške discipline.

Vojaška dimenzija je v arhitekturi prisotna že na njenem začetku – ali natančneje, v izvornem mitu, ki so ga arhitekti ustoličili v času renesanse in vztraja še danes – pri antičnem arhitektu Vitruviju in njegovem delu Deset knjig o arhitekturi. V uvodu tega dela – ki se ga pozorni poslušalci spomnijo iz enainštiridesete edicije – Vitruvij razkrije, da je bil vojaški stavbenik v armadi rimskega cesarja, v kateri je bil zadolžen predvsem za gradnjo in vzdrževanje balist, katapultov in drugih lučalnih naprav. V tem kratkem besedilu na začetku prve knjige, ki je posvetilo cesarju Gaju Avgustu Oktavijanu, je že nakazan smoter oziroma korist arhitekturne discipline, zaradi katere je vojaški inženir naslovil velikega imperatorja, Vitruvij namreč zapiše:

»[K]o sem uvidel, da ne skrbiš samo za obči blagor vseh in za državno ureditev, temveč tudi za javnosti namenjene gradnje, da ne večaš države le s provincami, pač pa meniš, naj povečujejo sijaj imperija tudi sijajne javne stavbe, sem sklenil, da ne smem zamuditi priložnosti in ti moram nemudoma predstaviti objavo svoje razprave[.]«

Arhitektura je torej koristila povečevanju sijaja imperija. V nadaljevanju razprave, ki je sestavljena iz natančnih navodil in pregleda arhitekturne stroke, sicer piše o topologijah stanovanjskih in javnih stavb, proporcih, materialih in konstrukcijah, a velik del besedila je namenjen militaristični zasnovi mest – kot sta fortifikacija ter geometrična organizacija – in bojnim strojem. Zadnjo knjigo pa celo zaključi z vrsto zgodb o obleganju in obrambi mest ter naukom o rušenju in uničevanju naselbin. V anekdotah arhitekt nastopa kratko malo kot odrešenik, saj za zmago in rešitev mest niso zaslužni vojaki, ampak iznajdljivost arhitektov, ki lahko izniči rušilno premoč vojske. Če v uvodu Vitruvij govori samo o povečevanju sijaja, pa je v zaključku jasno, da arhitekturo razume tudi kot sredstvo vojskovanja, s pomočjo katerega se lahko imperij širi, brani in nadzoruje. 

Deset knjig o arhitekturi torej deluje kot tehnična doktrina za reševanje vseh praktičnih problemov mestne regulacije in postavljanja posameznih poslopij, ki nimajo nujno neposredne vojaške koristi, a jasno je, da tipologije, zasnove in načela izhajajo iz vojaške racionalnosti. Razvoj klasičnega rimljanskega provincialnega mesta ali castruma – katerega lep primer je Emona – je v neposredni zvezi s postavljanjem vojaških taborov. Rimljani namreč vse do drugega stoletja niso kolonizirali niti območja Italije, strateško so razpostavljali le vojaške posadke, s katerimi so širili in vzdrževali politični vpliv. Castrum je tako izvorno bolj ali manj stalna vojaška postojanka, ki sicer ni kasarna ali vojaško oporišče v sodobnem pomenu besede, temveč naselje s prevladujočo vojaško funkcijo. Stroga geometrična zasnova sledi vojaškim aspektom fortifikacije, funkcionalne organizacije in hitre komunikacije. Castrum je postal mesto – v rimljanskem pomenu – šele z demobilizacijo vojakov, ki jim je kot veteranom pripadla zemlja, ponavadi kar na kraju njihove trenutne nastanitve.

Ideja idealnega mesta se v renesansi pojavi kot nekakšna obuditev in predelava rimljanskega castruma. Zasnova se ravna po strogi geometriji, zunanje obzidje zvezdaste oblike je prilagojeno obrambi pred topovskimi kroglami, notranjost pa je radialna ali pravokotna, z ravnimi ulicami, ki izhajajo iz osrednjega trga, povezujejo obrambne stolpe v krakih in so prilagojene za hitre vojaške manevre. Zato nas ne preseneti, da je Leon Battista Alberti – glavni protagonist renesančne arhitekture in bržkone odločilni teoretik moderne arhitekturne discipline – Vitruvija postavil v središče svojih razprav. Albertijevi spisi so nastali v 15. stoletju, ko arhitektura z ločitvijo načrtovanja in izvedbe, ki je prepuščena obrtniku, postaja avtonomen poklic. To je tudi čas ponovnega odkritja, prevajanja in študija Vitruvijevih knjig. Kljub temu pa med Vitruvijevo in Albertijevo dobo obstajajo razlike; če sta pri Vitruviju vojaška funkcionalnost in politična motivacija na površju, pa je za Albertija in njegove sodobnike značilno, da je arhitekturni objekt vedno podvojen z apologetskim diskurzom, ki ga reflektira, in deluje kot njegova zastirajoča interpretacija ter reprezentacija. Naloga arhitekturne discipline postane produciranje prostora in hkrati njegovo zvajanje v reprezentacijsko ideologijo, v urejanje, v estetiko. V Pomenih prostora Braco Rotar ugotavlja, da je Alberti v središče svojega komentarja Vitruvija postavil poglavja o proporcih, merilu in modulu, saj je iskal število oziroma formule, zaradi katerih se rimsko arhitekturo in regulacijo mest lahko upraviči kot lepi. S pomočjo tega pa utemeljitelj renesančne arhitekture razvije teorijo proporcev kot izhodišče izraza olepšava mesta, ki je bil eden najpogostejših atributov renesančne prenove, in s tem vzpostavi estetski argument za racionalizirajočo regulacijo. 

Pri Albertiju je mesto opredeljeno kot velika hiša, hiša pa kot majhno mesto. Področje arhitekture tako ni omejeno na posamezno poslopje, obsega problematiko regulacije oziroma oblikovanja celotnega prostora, ki sledi enemu razmerju, enemu pravilu, eni racionalnosti. Po Rotarju je prav to odločilno določilo militarističnega registra, ki uokvirja razvoj arhitekture kot prevladujoče institucije na področju zidave. 

Politično-ideološka transformacija, ki se je odvila v renesančnih republikah – in je omogočila konstituiranje arhitektovega poklica – je prav z načelom racionalizacije pripravila teren za nastop absolutistične monarhije. Za slednjo so značilni centralizacija moči in optimizacija vojaških institucij ter iz njih izhajajoč militarizem, ki takšno koncentrirano oblast omogoča in ohranja. Pogoj za vzpostavitev absolutističnega reda je bila torej reorganizacija vojske, ki je radikalno spremenila sestavo oboroženih sil. Fevdalno mobilizacijo in bojno obveznost je zamenjala redna najemniška vojska, tako imenovana soldateska, ki je delovala po načelu funkcionalne hierarhije, združene z načelom materialnih nadomestil za nenehno razpoložljivost. Takšna vojska je bila vdelana v administrativni sistem monarhije, njena temeljna funkcija pa je postalo zagotavljanje nenehnega uresničevanja homogenizacije ozemlja, prebivalstva in institucij. Vojna ni bila več orodje božje sodbe in je postala orodje državne suverenosti. Nove naloge te optimizirane vojske, kot jih opredeli Rotar, so: »notranji – državni, administrativni – nadzor nacionalnega, zlasti pa mestnega ozemlja, pacifikacija dežele, ki je omogočala razvoj produktivnih sil, kroženje blaga in denarja in akumulacija kapitalov, poenotenje dežele (enotno poveljstvo, odprava regionalnih ali mestnih oboroženih sil oziroma omejitev teh sil na policijsko funkcijo). Obramba pred napadom druge države in hkrati ekspanzionistični posegi v druge države.«

Uresničevanje teh ciljev in optimizacija delovanja pa poleg profesionalizacije vojskovanja zahtevata tudi uvedbo vrste specializiranih vojaških ved – med drugim metalurgije, taktike in seveda vojaškega stavbeništva. Centralizirana država namreč predpostavlja nadzor nad vsem ozemljem znotraj svojih meja in se šele s tem nadzorom iz bolj ali manj naključne zbirke fevdalnih regij spoji v nacionalno državo. Rotar nadaljuje: »izoblikovala se je tipologija vojaških poslopij [...] kasarne, arzenali, konjušnice, utrdbe, zapori, poveljstva in zveze, ki so postale enote militaristične, to se pravi upravno-represivne organizacije mestnega in državnega prostora. Ta organizacija prostora se je v polju racionalistične ideologije prikazovala kot racionalna organizacija, to se pravi kot takšna razvrstitev militarističnih postojank, ki je zagotavljala nadzor in s tem obstoj državnih oblasti.«

Učinek takšne prostorske racionalizacije je, da kot načelo zidave nastopi planifikacija. Nered in zmešnjava, ki sta značilna za organsko in naključno raščeno srednjeveško mesto, sta od tedaj za novo oblast nevzdržni. Kot v knjigi The City in History opisuje Lewis Mumford, so se vijugaste, ozke in temne ulice zdele, kot da so narejene posebej za tatove in morilce. Mumford v nadaljevanju opisuje, kako so pod pretvezo prezračevanja in olepšave na mestu krivenčastih ulic postavljali široke in ravne avenije ter pravokotne trge. Tovrstna reorganizacija mesta je težila k njegovi členitvi na ravni nevzporednih oporišč oblasti – kasarne in postojanke so povezovale široke ravne prometnice, prilagojene naglemu vojaškemu posredovanju. Po mestu pa so bile razpostavljene tako, da so zagotavljale učinkovit nadzor, zlasti pa so preprečevale, da bi se sovražnik – pa naj bo ta zunanji ali pa notranji – polastil kateregakoli urbanega prostora. Tako mesta prestanejo še eno transformacijo: niso več kraji, za katere se bojuje, temveč sama postanejo bojišča, njihova zasnova pa faktor boja.

V tem času je torej za področje zidave značilna živahna aktivnost, ki je ponovno – ali pa še zmeraj – utemeljena s principi vojaškega stavbeništva. Zahtevani racionalnost in uniformnost prostora sta vodili v centralizacijo in poenotenje arhitekturnega izobraževanja. Arhitekturni poklic, kot ga poznamo danes, pa je v veliki meri dediščina tega procesa. Ker pa je, kot smo že omenili, značilnost arhitekturne discipline zastiranje lastnih objektov v reprezentacijsko ideologijo in ker si arhitekti verjamejo na besedo, se omenjeni prostorski prelomi na arhitekturnih predavanjih, v arhitekturnih knjigah in učbenikih obravnavajo izključno na podlagi estetske analize proporcev in prostorske poetike. V tehničnem smislu pa kvečjemu na podlagi kategorij konstrukcije ali higiene.

Verjetno najbolj celosten, zagotovo pa najslavnejši primer aplikacije absolutistične vojaške prostorske racionalizacije je Haussmannova prenova Pariza. Med drugim je tudi Walter Benjamin v svojih zapisih o Parizu ugotavljal, da so oblasti s prenovo po izkušnji revolucije leta 1848 mesto želele zaščititi pred državljansko vojno. Cilj tega, kar imenuje »strateško olepševanje«, je bil obenem profitabilen in pragmatičen, estetsko oblikovan in še vojaško primeren urbani prostor. Glavna značilnost je bila dovršena organizacija širokih bulvarjev, ki so strateško povezovali vojašnice in so bili primerni za naskok konjenice ali topovske izstrelke. Ker pa so vse stavbe le projekcije in ker so vse projekcije nujno napačne, so prve topovske krogle, ki so letele po širokih pariških alejah, izstrelili pruski vojaki, ko so leta 1871 zasedli Pariz. 

Francozov to ni ustavilo in so podobne mestne zasnove uporabljali kot sredstvo okupacije. V Alžiriji so stara mesta z ozkimi in vijugastimi ulicami zravnali z zemljo in na njihovih ruševinah postavili uniformirana mesta s sistemom dolgih linearnih alej. V sosednjem Maroku so starim naselbinam sicer prizanesli, a so tik ob njih postavili mestno tvorbo, ki je omogočala kar najhitrejše vojaško posredovanje.

Najsodobnejša, sistematična in premišljena uporaba prostorskega snovanja v službi imperializma pa je proizvod arhitekturne avantgarde 20. stoletja. Pod vodstvom Ariela Sharona  – ki se je izučil v nemški šoli Bauhaus in je po študiju celo sodeloval s Hannesom Meyerjem – je vladni oddelek za prostorsko načrtovanje novoustanovljene države Izrael zasnoval prostorski načrt naselitve in zasedbe, ki še danes narekuje logiko razporejanja in oblikovanja ilegalnih naselbin na območju Palestine. Eyal Weizman, vodja centra za raziskovalno arhitekturo na univerzi Goldsmiths in avtor več raziskav o izraelski okupacijski arhitekturi, trdi, da se civilna okupacija vrši prav s sredstvi arhitekture. S formalno analizo pokaže, da tudi najmanjši arhitekturni detajl določajo strateška izhodišča možnih vojaških operacij. Ilegalne naselbine opiše kot strateško razporejene optične naprave, ki so kot opazovalni stolpi postavljene na vzpetine nad nadzorovana območja – palestinska naselja. Posamezne naselbine povezujejo glavne vpadnice, ki delujejo kot prostorske meje med palestinskimi naselji ter mesti. Celotno omrežje je funkcionalno načrtovana prostorska infrastruktura za obvladovanje palestinskega območja. 

Po zatonu političnega – in s tem tudi arhitekturnega – modernističnega projekta v drugi polovici 20. stoletja je arhitekturna disciplina izgubila vodilno vlogo na področju zidave. Odločilne transformacije prostora so se začele dogajati mimo arhitekture in njej navkljub. Drama arhitekture, kot to poimenuje Manfredo Tafuri – torej arhitektura, izčrpana ideološke funkcije – se izrazi tudi z ločitvijo arhitekturne discipline od vojaškega planiranja oziroma z odvečnostjo za slednje. Arhitektura kot institucija nič več ne koristi mehanizmom vojaškega upravljanja s prostorom. A o prelomu lahko govorimo samo s stališča arhitekturnih institucij in arhitekturne zavesti. Vojaška industrija kljub temu še zmeraj in kontinuirano analizira, kritično vrednoti in v veliki meri celo določa razvoj oblikovanja urbanih form.

V klasični vojaški teoriji je veljalo, da se je bojevanju v mestu bolje izogniti, saj predstavlja strateško najmanj predvidljivo okolje, a v zadnjem četrtletju prejšnjega stoletja se je – tako kot preostali družbeni procesi – urbaniziralo tudi vojskovanje. Kot pišeta obramboslovca David Betz in Hugo Stanford-Tuck, je v tem obdobju vojska Združenih držav Amerike začela uriti enote v tehnikah in strategijah urbanega vojskovanja, prav tako pa je ustanovila inštitut za preučevanje urbanega okolja ter njegove arhitekture. Vojaki so se učili o materialih, tipih konstrukcije, stavbnih tipologijah in celo o arhitekturnih stilih – s pomočjo katerih so lahko prepoznali način konstruiranja in uporabe materialov. Ker so fasade postmodernističnih stavb v njihovo analizo vnašale zmedo, saj njihova zunanjost ni ustrezala nosilni konstrukciji, dejanskim materialom in notranji organizaciji, je vojaški inštitut uspel ponuditi koherentno kritiko postmodernizma, še preden ga je kritično obravnavala arhitekturna disciplina sama. A še bolj presenetljivo je, da se ugotovitve vojaških preučevanj kompleksnosti in zakonitosti sodobne metropole – v kateri senzorična preobremenitev povzroča zmedo, šok ter tesnobo – skladajo s Simmlovo obravnavo metropole in jih lahko razumemo kot njeno empirično potrditev. Simmel namreč stopnjevanje »spreminjajočih se podob, ki se zajamejo z enim samim pogledom z nepričakovano silo nenadnega vtisa,« bere kot pogoj za doživljanje velemesta. Manfredo Tafuri v knjigi Projekt in utopija izpostavi, da prav Simmlove [sImlove] misli o veliki metropoli vsebujejo tematiko, ki jo bodo dolgo obdelovale zgodovinske avantgarde, in doda, da je namen avantgard: »dejansko v tem, kako pospešiti stopnjevanje Nervenlebna, kako absorbirati šok, ki ga povzroča Grossstadt, kako spremeniti ta šok v novo načelo dinamičnega razvoja, kako do skrajnih meja uporabiti tesnobo, ki jo „ravnodušnost do vrednote“ nepretrgoma povzroča in ki izhaja iz metropolitanskega doživljaja«.

Dovolimo si zato kot avantgardnega ugledati vojaški inštitut za prostorske študije. V mislih imamo prav določen inštitut, in sicer Inštitut za raziskovanje operativnih teorij, ki deluje v okviru izraelskih obrambnih sil in ga je Eyal Weizman označil kot najresnejši, najintenzivnejši in najbolje financiran raziskovalni program na področju urbanih študij. Vojskovanje, ki ga razumejo kot prostorski problem, raziskujejo na podlagi arhitekturne teorije, urbanih študij, teorije sistemov, psihologije, kibernetike, postkolonialnih in poststrukturalističnih teorij. Ključne reference predstavljajo teksti arhitekta Bernarda Tschumija ter besedila Deleuza in Guattarija. Cilj raziskovanja pa je, kot v intervjuju pojasni direktor inštituta Shimon Naveh, urjenje vojakov kot operativnih arhitektov. Čeprav inštitut uradno ni obstajal in naj bi deloval v sencah, je nase opozoril z utemeljitvijo novega načina urbanega vojskovanja, ki temelji na tako imenovani inverzni geometriji. Ta izhaja iz predpostavke, da so običajni elementi prehajanja – to so ulice, vrata in okna – prepovedani, saj predstavljajo nevarnost, ker jih nasprotnik uporablja v svoj prid. Polje operacij je torej omejeno na tisto, kar ponavadi razumemo kot polno in neprehodno. Izraelski vojaki torej nikoli ne stopijo na mestno ulico, temveč celotno akcijo izvajajo znotraj objektov, v katerih se iz sobe v sobo premikajo skozi luknje v stenah, ki jih naredijo z manjšim buldožerjem, eksplozivom ali kladivom. Metoda, s katero vojskovanje dobesedno pripeljejo v dnevne sobe Palestincev, se je izkazala kot izjemno učinkovita, saj temelji na sprotni reorganizaciji urbanega prostor v njihov prid in nasprotniku odvzame prednost domačega terena, hkrati pa omogoča element presenečenja ter nepredvidljivosti.

A tovrstna nasilna akcija je šele prva faza, faza načrtovanja. V primeru napada na Jenin [ženIn] so poti, ki so jih izdolbli izraelski vojaki, služile kot načrt nove komunikacijske mreže obnovljenega naselja, ki je kot že tolikokrat poprej zopet prilagojena hitremu vojaškemu posredovanju. Opisana metoda izhaja iz vrste subtilnejših, manj spektakularnih in udarnih tehnik, ki jih izraelska vojska dnevno uporablja za nadzor in militarizacijo prostora, tovrstne tehnike pa tudi dopolnjuje. A pravi avantgardni doprinos Inštituta za raziskovanje operativnih teorij je mobilizacija kaotičnih sil sodobne metropole z namenom militarizacije prostora. Vojna območja služijo kot eksperimentalni laboratorij vojaških tehnologij in tehnik, ki jih Stephen Graham imenuje novi vojaški urbanizem, in v naslednji fazi služijo za reorganizacijo in zaostreno militarizacijo tudi drugih svetovnih metropol. Toda to je morda tema za katero od naslednjih oddaj.

Tokrat smo v oddaji Hertz arhitektur želeli pokazati, da mesta že vsaj od časov Albertija niso vojaško nevtralna, da arhitektura izhaja iz vojašnice, predvsem pa smo želeli upravičiti tudi lastno predelavo izjave Carla von Clausewitza: navsezadnje je tudi arhitektura nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.