HERTZ ARHITEKTUR #16

HERTZ ARHITEKTUR #16

Oddaja
26. 9. 2016 - 20.30

Pozdravljene, pozdravljeni. V tokratnem HA-ju se bomo ukvarjali s politiko, ki se dotika arhitekture in urejanja prostora, na način, da bomo naredili manjši pregled nad agendami, ki bdijo nad tem, kaj bi naj arhitektura bila ali pa bi to morala postati. Skušali bomo opaziti umeščenost zapovedovanj teh dokumentov v nekem času in v neko hierarhijo ter si zadali nalogo, da izluščimo, kako nastopajo in kaj je njihov pomen.

Najbrž tej temi še lep čas ne bi posvetili pozornosti, če nas ne bi nekje že konec avgusta vzdramil dokument Arhitektura za ljudi. Kakor navajajo avtorji, velja Arhitektura za ljudi za »strateški dokument arhitekturne politike Slovenije«, s katero se bo, prvič, uveljavila evropska kulturna politika s področja arhitekture in se bo, drugič, postavil »okvir za dolgoročno razpravo o nacionalni arhitekturni politiki«.

Prvič, osnovni parametri onkraj vsebine. Priprava dokumenta izhaja iz ambiciozno zastavljenega Nacionalnega programa za kulturo za obdobje 2014 - 2017. V njem je opredeljeno, da predstavlja cilj tega obdobja vzpostavitev »celovite arhitekturne politike«, za kar pa so predvideni ukrepi: imenovanje medresorske skupine za pripravo arhitekturne politike, izdelava in sprejem arhitekturne politike, izvajanje in evalviranje arhitekturne politike v vseh segmentih. Kakor je nadalje zapisano, Ministrstvo za kulturo smatra, da bi si z arhitekturno politiko prizadevalo za spodbujanje zavedanja, pozor, da ima arhitektura ključno vlogo pri spodbujanju nastanka ustvarjalnih držav, regij in mest, pri katerih trajnostni razvoj sloni na novih dejavnikih konkurenčnosti, med katerimi so pomembne povezave med kulturo in industrijo.

Prav tako je zapisano, da cilj arhitekturne politike ne namerava biti zgolj sprejemanje posameznih zakonskih aktov, pač pa bo arhitekturna politika predstavljala, pazite tole, okvir zavedanja in razprave o kulturnem in gospodarskem pomenu arhitekture v družbi s poudarjeno vlogo pri razvoju socialne države, pri čemer bo izpostavila razvojne izzive, ki jih prepozna s sledečimi izhodišči:

- Kakovostna arhitektura je ekonomična, zdrava in do okolja prijazna.

- Inovativna arhitektura je spodbuda za gospodarsko rast in blaginjo ljudi.

- Urejena dejavnost je pogoj za uresničitev ustvarjalne in povezovalne moči arhitekture.

- Kulturna dediščina je aktivno vključena v današnje razvojne izzive, saj tvori jedro trajnostne družbe in nacionalne kulturne identitete.

- Arhitektura javnih zgradb je zgled in spodbuda za zasebne investicije.

- Mednarodni prostor je pomembno področje razvoja in priložnosti za arhitekturo.

Drugič, širši okvir agende. Izhodišča arhitekturne politike se zavzemajo za inovativno arhitekturo, a vendar sama le-to niso; v uvodu dokumenta Arhitektura za ljudi je namreč izpostavljeno, da so cilji dokumenta skladni z že obstoječo evropsko razvojno politiko v obdobju 2014 - 2027 in pa, da se vsebina dokumenta ravna po usmeritvah nove finančne perspektive Evropske unije.

Dokument je po krajšem uvodu sestavljen iz štirih sklopov, ki predstavljajo temeljne cilje bodoče arhitekturne politike. Ti so splošni: kakovostna arhitektura, pametni razvoj, trajnostna rast in vključujoča arhitektura, ki so na koncu povzeti v pobudah, in se pretežno naslavljajo na Vlado Republike Slovenije ter relevantne resorne politike. K temu so dodane še udarne sklepne zaveze, v čemer je dokument tudi najbolj konkreten:

- Republika Slovenija se zaveže k izvajanju arhitekturne politike Arhitektura za ljudi s ciljem zagotoviti arhitekturni stroki pogoje za delovanje v korist ljudi z njej lastnimi orodji in metodami.

- Skladno z zavezami Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017 sprejme Vlada Republike Slovenije arhitekturno politiko Arhitektura za ljudi z namenom izboljšati kulturo in kakovost bivanja za vse prebivalce Slovenije.

- Vlada Republike Slovenije bo vrednotila uspešnost izvajanja arhitekturne politike Arhitektura za ljudi skladno s kazalci kakovosti bivanja po metodologiji OECD-eja.

- Vlada Republike Slovenije imenuje koordinacijsko telo arhitekturne politike in k sodelovanju zaveže vse relevantne institucije na državni in lokalni ravni. Koordinacijsko telo za implementacijo in spremljanje arhitekturne politike letno poroča vladi o svojem delu.

Tretjič, sorodnosti. Arhitektura za ljudi vsebinsko deloma povzema precej bolj obsežen dokument Kultura prostora in graditve zdaj, ki ga je v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor prav tako letos izdalo slovensko neformalno združenje vseh strokovnjakov, sodelujočih pri urejanju prostora Odgovorno do prostora, v katerem omenjeno združenje prepoznava spekter težav pri prostorskem načrtovanju v Sloveniji.

Tudi ta dokument, podpisan s strani več fakultet, zvez in inštitutov, vključuje formulacijo arhitekturne politike, ki naj bi glede na evropske smernice vključevala vse vidike razvojnih politik države. Pri tem dokument za cilj arhitekturne politike navaja razumevanje prostora kot strateške primerjalne prednosti države, ko gre za razvoj prometne infrastrukture, prometnih vozlišč, poselitvenih območij in prostorskih možnosti za razvoj gospodarstva vključno s turizmom. Prav tako so cilji spodbujanje policentričnega razvoja, povečanje prostorsko lokacijske učinkovitosti in okoljske privlačnosti, zagotavljanje in izvajanje ukrepov vzdržnega razvoja, sanacija razvrednotenega in onesnaženega okolja, učinkovito upravljanje prostora, skladen razvoj omrežja mest in drugih naselij ter še uravnavanje prostorskega razvoja z ustrezno zemljiško in komunalno politiko, pri čemer bi imela prednost prenova urbanih območij.

-

Za oba dokumenta je značilno, da ne sledita zahtevam domačih organizacij in iniciativ, ampak sta del agende, katere zastopnik je v širšem merilu Evropski forum za arhitekturne politike, ki sebe smatra za »mednarodno mrežo, ki je namenjena spodbujanju in promociji arhitekture in arhitekturne politike, ki premošča med javnim upravljanjem, stroko, kulturo in izobraževanjem in ima za cilj širjenje znanja in najboljših praks arhitekturnih politik preko srečanj, javnih prireditev in publikacij«.

Arhitekturna politika onkraj splošnih opredelitev pomeni predvsem ustanovitev posebnega vladnega organa, ki bo imel pristojnosti, da vrednoti gradnjo, naročila in ureja izobraževanje ter status poklica v skladu z mednarodnimi merili, ki jih določa Evropska unija. Čeprav se taka politika predstavlja z namenom, da bo uredila stanje na področju gradnje, ki ga smatra za preveč stihijsko, da ima namen zagotoviti boljše bivalne razmere, boljše pogoje za urejanje bivanja in urediti stanje v poklicu, ki da je bil v preteklosti preveč prepuščen trgu ter je to poklic razvrednotilo, gre predvsem za regulatorno in tudi oblastno telo, ki bo z vnaprej postavljenimi in v izhodišču odtujenimi standardi nadzorovalo, kdo gradi in kaj ter kako se gradi. V tem oziru tovrstni politiki zelo težko pripišemo karkoli "ljudskega".

Predvsem pa je pomembno, da gre za prvi tovrsten dokument, ki prihaja s strani Ministrstva za kulturo in ne s strani Ministrstva za okolje in prostor ali Zbornice za arhitekturo in prostor, ki namen svojega delovanja vidi v malodane istih ciljih, kot jih zasleduje Arhitekturna politika, in ki se smatra in organizira tako, da opravlja naloge za delovanje in razvoj strok v okviru arhitekturnega in prostorskega načrtovanja. V tem smislu bi morali opaziti, da se tisto, kar avtorizira arhitekturo, širi v področje kulture.

Da bi lahko natančneje razumeli, kaj se ima s tem v mislih, bomo navedli zagovarjanje dokumenta s strani dekana Fakultete za arhitekturo Petra Gabrijelčiča v oddaji Arsov forum na Tretjem programu Radia Slovenija. Tako pravi:

»Dejstvo je, da nek urejen prostor, kulturno urejen prostor; ker ne gre samo za tehnično urejenost, ampak za kulturno, tisto, ki ustvarja atmosfero v prostoru. V takšni atmosferi se človek počuti bolj sproščenega, bolj ustvarjalnega, bolj zdravega nenazadnje. Se pravi, ne samo zaradi fizičnih parametrov, ker je voda bolj čista ali pa je zrak bolj čist, ampak čisto mentalno se počuti bolj stabilnega. In zato je takšen urejen prostor ne samo estetska, ampak tudi neka ekonomska kategorija - makroekonomija. Za celo družbo je lahko zelo pomembna. Zato je ta stroka ena od tistih petih strok, ki so regulirane na evropski ravni, kajti Evropi se zdi, da je urejen prostor stvar javnega interesa. Zato morata biti tudi šolanje in pa stroka regulirani in morata odgovarjati določenim kompetencam, med katere štejemo tri stebre. En steber je nedvomno tehnična kompetenca; te stroke zagotavljajo neko zdravo urejeno, fizično dostopno okolje. Potem so to humanistične kompetence; vendar ta prostor za nekoga delamo - delamo ga za ljudi. Tega ne smemo izgubiti iz vidika; da je to najvažneje. In tretji tak steber je izoblikovanost tega prostora; izoblikovanost, ki pa je stvar kompozicije. Zato stroke, ki se ustvarjajo s prostorom ne samo projektirajo, ampak komponirajo. To je kot razlika med časopisnim člankom in pa poezijo. Enake besede, sintaksa je mogoče enaka, ampak nekaj je presežno. In problem je vedno, vsaj jaz sem na to naletel v praksi, da si sami ne dovolimo presežkov. V Sloveniji si ne dovolimo presežkov. Kot da je kulture že dovolj.«

Nekoliko kasneje Gabrijelčič nadaljuje:

»Ta dokument v resnici ozavešča ljudi. On postavi to ogledalo, ki pa ni več izkrivljeno. Ta dokument ima to funkcijo, da posodi ljudem oči, s katerimi lahko sploh prepoznajo, kaj kvaliteta je. Pri nas ljudje ne vedo, kaj neke stroke: urbanizem, arhitektura, krajinska arhitektura, pomenijo, kaj mu lahko ponudijo. Oni mislijo, da so to stroke, ki lahko njemu omogočajo, po domače rečeno, štempiljko za gradnjo, ne zavedajo pa se, da iz materiala in denarja, ki je na razpolago, lahko naredi nekaj presežnega zase. In zato se mi zdi prav, da tak dokument nastaja na Ministrstvu za kulturo in je kot takšen v dialogu z ostalimi ministrstvi, kjer so stvari nekoliko bolj trdne, bolj racionalne, in da prav to Ministrstvo izpostavi, da je stvar oblikovanja prostora stvar kulture. Da je to tudi kulturna dejavnost, k čemur smo zavezani tudi z našo ustavo.«

Ob tovrstni apologiji, ko Gabrijelčič v skladu z dokumentom postavlja stroko v polje kulture, saj se ta šele tako lahko razume kot nekaj presežnega, nekaj kar ima nalogo ozaveščanja in je celo pozitivna makroekonomska kategorija, bi ne smeli s kančkom zgodovinskega spomina izgubiti izpred oči že dalj časa trajajočega procesa premeščanja stroke, pri čemer gre izpostaviti osamosvojitev fakultete leta tisoč devetsto petindevetdest in pa ustanovitev Zbornice za arhitekturo in prostor, ki se je od Inženirske zbornice Slovenije ločila konec leta dva tisoč tri. Ta ločitev je okrepila interesna nasprotovanja med arhitekturno in gradbeno dejavnostjo glede strokovnih kompetenc, ki so se zelo jasno pokazala pri javni obravnavi sklopa nove gradbene zakonodaje v začetku tega leta.

-

Tekom oddaje smo skušali postaviti okvir, znotraj katerega se nahaja dokument Arhitektura za ljudi. V skladu z obravnavanim dokumentom in dogajanjem je mogoče zasnovati nekaj skromnih sklepov. Prvi je ta, da je sam dokument vsebinsko preveč površen in splošen, da bi nam lahko nazorno ilustriral katerikoli drug namen razen zahteve po ustanovitvi organa, ki bo ocenjeval kakovost arhitekture. Ne gre za nikakršen dvig splošne omike glede urejanja prostora, pač pa zgolj za telo, ki bi naj merilo in nadzorovalo kakovost arhitekture. Gre za golo zahtevo za podobo neke oblasti. Kot drugo je vsebinsko preveč nediferenciran od obstoječih dokumentov in že obstoječih strategij; razlikuje se le glede mesta svojega izjavljanja, kar je tokrat postalo Ministrstvo za kulturo.

Izkazuje se, da dokument odraža trajnejši problem umeščanja arhitekture nekje med inženirstvo, humanistiko in umetnost, pri čemer se ni mogoče zlahka znebiti vtisa, da ne gre zgolj za ambiciozno kruhoborstvo in oportunizem, ki si iz lastne abstraktnosti dovoljuje, da se lahko umešča kamorkoli to pač stroki ustreza, ampak je problem celo bolj pereč.

Resničen problem namreč ni v tem, da družba arhitekturi ne bi znala podeliti statusa, za katerega si ta na vse kriplje prizadeva, in so ljudje postali tako neumni, da več ne znajo gojiti predstav o kvaliteti svojih razsežnosti v prostoru.

Poskusimo raje tako, povsem empirično. Arhitekti danes v pretežni meri avtorizirajo ali po Gabrijelčičevo štempljajo projekte, ki jim niso všeč, jih ne zanimajo ali pa jih celo niso narisali ter jih tudi sploh ne poznajo. Nekateri od njih gojijo predstavo o tem, kakšna naj bi arhitektura bila, nekaterim pa je tudi glede tega povsem vseeno. Opazimo lahko, da obstaja v arhitekturi nek osnoven razcep med delovanjem oblasti in vednostjo arhitekta, znotraj katere arhitektura sije v polni moči inženirstva, humanizma in umetniške drznosti.

Oblast deluje skozi arhitekta, a hkrati vendar mimo njega. Zdi se, da dokument Arhitektura za ljudi, tako kot ostali, odseva ta razcep in ga želi zapreti, vendar je potrebno ob tem, da namesto kritike delovanja oblasti, naslavlja zahtevo po več oblasti, ostati docela zgrožen.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness