HERTZ ARHITEKTUR #35

HERTZ ARHITEKTUR #35

Oddaja
27. 1. 2020 - 20.30

Spoštovane in spoštovani, poslušate Hertz arhitektur, ki v teh dneh dopolnjuje peto leto svojega oddajanja. Še na mnoga leta - hvala lepa. Izhodiščni fokus nocojšnje oddaje bo tekst francosko-švicarskega arhitekta Bernharda Tschumija, Arhitekturni paradoks, katerega vsebino bomo skušali brati v kontekstu polemik o arhitekturi nekje med letoma 70 in 75 prejšnjega stoletja in ki nas bo vodila na prag še ne presežene zmešnjave v razmerju arhitektura : jezik. 

V knjigi Pomeni prostora iz leta 1981 Braco Rotar strne v uvodu odprta vprašanja o arhitekturi v eno samo vprašanje: »Ali obstaja semantičen ali, bolje, semiotičen sistem v območju zidave in kako ta sistem organizira območje zidave, če obstaja?«, saj da je arhitektura spretnost, ki presega golo tehniko urejanja in kontrole, ne glede na to, kako se ti kažeta kot prostorska organizacija družbenega, kulturnega in političnega življenja. Arhitektura je namreč tudi diskurz, je označevalna praksa, v katere območje lingvistični pomen poseže šele naknadno in jo vključi v teleološko organizacijo ideološkega polja.

Arhitekturni paradoks je izšel leta 1975 v okviru zbirke esejev v knjigi Questions of space, ki jo je izdala založba londonske šole za arhitekturo Architectural associationArchitectural associaton oziroma sloviti AA je Tschumija jeseni leta 1970 povabila voditi seminar o urbani politiki. Tschumi je tja prišel z nič manjšim namenom kot razviti teorijo revolucionarne arhitekture, pri čemer so ga v prvi vrsti navdihovali dogodki maja leta 1968 v Franciji, posebej aktivizem Situacionistične internacionale, in radikalne sodobne prakse, ki jih je srečal pri italijanskih skupinah arhitektov Superstudio in Archizoom.

Istega leta kot Questions of space je Tschumi predstavil svoj zaključni članek na temo urbanih politik, The environmental trigger. V njem je predstavil tri načine vednosti o okolju, ki predstavljajo sredstvo upora napram obstoječim močem institucij: rhetorical action - prevajamo kot »retorična akcija«, counterdesign - »protidizajn«, subversive analysis - »subverzivna analiza«. Tako pomeni »protidizajn«, zgolj za ilustracijo, kakor povzema Emil Jurcan v zborniku Arhitektura ni enako umetnost, rabo arhitekturnih sredstev: načrtovanje, oblikovanje, vizualizacijo za doseganje političnih ciljev; kjer ne gre za načrtovanje, da bi se nekaj izvedlo, pač pa, da se vzpostavi lastno diskurzivno polje, ki je zmožno posredno vplivati na stvarnost.

Toda Tschumijevi sklepi nato vodijo v resigniranost. Quebeški arhitekturni teoretik Louis Martin ugotavlja, da je Tschumi v zaključku seminarja na AA dospel do ugotovitve, da arhitektura ne zmore spremeniti družbeno-ekonomskega položaja družbe. Tako v knjigi Arhitektura in disjunkcija Tschumi sklene, navajamo:

»Protidizajn bi lahko opisali kot obupen in nihilističen poskus uporabe neke določene poteze arhitekturnega izražanja, skupaj z vsemi njenimi kulturnimi vrednotami in konotacijami. Obupen je v tem, da se zanaša na najšibkejše arhitekturno sredstvo, na načrt [...]. Nihilističen je v tem, da je njegova edina vloga prevod pesimistične napovedi tistih, ki imajo finančno moč, v arhitekturno izjavo.«

V intervjuju z naslovom The Landscape of Mind za revijo Architecture and Culture leta 2016 je na vprašanje o razlagi pojma »protidizajn« odgovoril, da ne obstaja nobena vzročno-posledična zveza med določenim tipom prostora in določenim tipom dogodka, kar je moč vzporediti s Foucaultevo tezo o zveznosti »moči« in »prostora«: da ne obstaja arhitektura revolucije, da ne obstaja arhitektura represije, totalitarizma, k čemur bi sodila tudi Barthesova izjava o smislu izdelovanja urbane leksike, saj da »označenci minejo, označevalci pa ostanejo«. Pri tem velja omeniti, da je Foucault v intervjuju Space, Knowledge, Power vseeno povedal še to, da arhitektura lahko rešuje socialne probleme, kadar nameni arhitekta sovpadajo z realno prakso ljudi v izvajanju njihove svobode. Kaj nam to pove o Foucaultovem razumevanju avtonomije arhitekture in arhitekture kot ideologije?

Čas objave Arhitekturnega paradoksa sodi tudi v čas »demisitifikacije modernosti«, ko Tafuri že objavi svoj manifest Projekt in utopija, ki, če obnovimo do golih kosti, sporoča, da se moderna arhitektura nikoli ni prebila onkraj tega, da bi bila kaj več kot sredstvo buržoazne ideologije in je zato treba demistificirati iluzijo, da nas lahko popelje v »kako osvobojeno družbo«. Dodajamo navedek iz zaključnega poglavja:

»'Zaton' moderne umetnosti je poslednji dokaz buržoazne dvoumnosti, razpete med 'pozitivnimi' cilji in neusmiljenim samoraziskovanjem lastnega objektivnega ublagovljenja. V njej ne moremo več najti nobene rešitve: ne z vznemirjenim tavanjem v labirintu podob, ki so toliko polivalentne, da so končno neme, ne z zapiranjem v trmoglavi molk geometrij, potešenih z lastno perfekcijo.«

K arhitekturnemu paradoksu. Tschumi situacije, ki obupava nad moderno umetnostjo, ne sprejme. Razloge za Tafurijevo »razpetost« prepozna v določenem »razcepu« in formulira rešitev skozi iskanje nekakšne sinteze. Arhitekturni paradoks v uvodu prepozna v nezmožnosti hkratnega prevpraševanja lastnosti prostora in izkušanja prostorskih praks v prostoru in opredeli to kot ključno vprašanje arhitekture in njenega bistvenega elementa - prostora. Po njegovem gre namreč za razcep, ki je nastal med utopičnimi ideali iz začetka dvajsetega stoletja in družbeno realnostjo, in za razcep med ekonomskimi omejitvami in iluzijo o vseodrešujoči moči tehnologije.

Tschumi se nameni ta paradoks ponazoriti s konceptoma »piramide«, ki predstavlja arhitekturo kot stvar razuma, kot dematerializirano disciplino s svojimi lingvističnimi in morfološkimi variacijami na eni, in »labirinta«, ki predstavlja čutno plat oziroma izkušnjo prostora na drugi strani, ter paradoks sprejme. Lingvistično, nadaljuje Tschumi, določiti prostor, pomeni dvoje. Po eni strani pomeni »razločiti« prostor - z oblikovanjem, uprizoritvijo - to bi naj bila stvar umetnosti in arhitekture, medtem ko bi naj discipline, kot so filozofija, matematika, fizika, določale lastnosti prostora kot takega, s čimer prostor od Descartesa dalje postane absoluten, objekt pred subjektom, ki vlada čutom in telesom tako, da jih vsebuje.

Po Tschumiju gre za razcep med prostorom kot pogojem in prostorom kot formulacijo, za razcep med idealnim prostorom - prostorom naših duševnih procesov - in realnim prostorom, ki je proizveden z družbeno prakso, za razcep med racionalno jezikovno igro in čutno izkušnjo. V iskanju odgovora avtor ta razcep vzporedi z zgodovinskim uvidom, da so arhitekturne avantgarde že mogle preseči opozicije med nasprotji, kot so struktura in kaos, ornament in čistost, trajnost in sprememba, ter da izkušnja kaže, da so se te opozicije izkazale za komplementarne ter da dematerializicija arhitekture v ontološko formo, beri: piramida, in čutno izkušnjo, beri: labirint, predstavljata podobno opozicijo, ki jima je treba najti »tretjo stvar«, najti mesto, v katerem se ta opozicija odvije.

Paradoks arhitekture tako postane v nekem novem kontekstu mesto arhitekture. Mesto arhitekture je tam, kjer je oboje - tako »piramida« kot »labirint«, ki bodisi v realnosti bodisi v zasnovi zaradi nezmožnosti hkratnosti ugotavljanja lastnosti in doživljanja prostora: zmeraj zgreši, je kratkovidna, je nedokončana. Kar nekako pomeni, da lahko svojo družbeno vlogo izpolnjuje tako, da ne zaseda mesta družbene vloge ter da razglasi svojo avtonomijo tako, da pripozna lastno prikrito ideološko in finančno odvisnost. Tschumi poantira:

»Predlagam torej, da nikoli ni bilo nobenega vzroka za to, da bi dvomili v nujnost arhitekture, saj je arhitektura nujna s tem, da je ne-nujna. Je neuporabna, ampak radikalno neuporabna.«

Ugotovimo lahko, da se Tschumi v svojem tekstu ravna po metodi vpeljave določenega dualizma, čemur sledi, da najde tretji pojem, znotraj katerega lahko poprejšnji dualizem subvertira. Kot bolj zanimivo pa se kaže, da se metafori »piramida« in »labirint« v mišljenju arhitekture pojavita že z BattailomNeil Leach v Rethinking architecture povzema, da arhitektura za Batailla predstavlja možnost metafore.

Obliki, kot sta »piramida« in »labirint«, sta uporabljeni kot metafori družbene strukturiranosti in nadalje, da so družbene hierarhije, stiki in prepletenosti vpisani v grajeno okolje. Arhitektura je tako manifestacija družbene strukturiranosti, ki utrjuje obstoječi red in hkrati tudi pogojuje ali omogoča družbeno vedênje. Je odraz družbenih odnosov, ki ima tako moč zapovedi kot tudi prepovedi. V tekstu Labirint iz leta 1930 Bataille opiše njegovo strukturo:

»Vznikel iz nepojmljive praznine v igro bitij kot izgubljen satelit dveh fantomov (enega s ščetinasto brado in drugega, mehkejšega, z glavo, okrašeno s čopom) je v očetu in materi, ki ga nosita, pomanjšano človeško bitje prvič naletelo na iluzijo zadostnosti. V zapletenosti in prepletu celot, h katerim človeški delec spada, ta, satelitu podoben način obstajanja, nikoli ne izgine. To posamezno bitje se ne obnaša le kot element brezoblične in nesestavljene celote (kot del sveta nepomembnih »poznanstev« in pomenkov), ampak tudi kot obrobni element, ki kroži okrog jedra, kjer se bitje trdí. Kar je izgubljeni otrok našel v izgotovljenih obstojih vsemogočnih bitij, ki so skrbela zanj, sedaj vidi kot zapuščen človek kjerkoli, se skozi mogočno nepovezanost tvorijo vozlišča in zgostitve.

Vsako posamezno bitje izbere za skupino tistih, ki se nahajajo v središču množic, nalogo realizacije inherentne totalnosti »biti«. Zadovoljen je, da je del totalne eksistence, ki tudi v najenostavnejših primerih ostaja razpršena. Toda ustvarijo se razmeroma stabilne celote, katerih središče je mesto, v svoji zgodnji izoblikovanosti cvetni venec, ki zaobjema dvojni pestič vladarja in boga. Kadar se več mest odpove tej svoji osrednji vlogi in to preda enemu samemu mestu, se okrog tega glavnega mesta, kjer se gostijo vladarji in bogovi, oblikuje imperij, ki ponižuje obstoj obrobnih mest; kjer organi, ki so postavili totalnost »bitja«, venijo. Po stopnjah rastejo bolj in bolj kompleksna gibala sestavljenih skupin do točke univerzalnosti človeškega rodu, ki pa v svojem vrhu povzroči, da se vse bivanje v nasilju silovito razstavi.

Univerzalni bog prej uničuje kot podpre človeške skupine, ki dvigujejo njegovega duha. On, sam, je samo mrtev. Bodisi ga kot truplo, prekrito z ranami, obožuje mitska zblaznelost ali pa skozi lastno univerzalnost postane nekaj več kot karkoli drugega; kar je nezmožno s počenimi deli edinosti zaustaviti izgubo »biti«.

Poskusimo tako. Iz opisa strukture labirinta, ki zarisuje usodo nekega bitja, ni težko razumeti nelagodja, ki ga je Bataille gojil do arhitekture. Pri njem je arhitektura odraz nastalosti neke superstrukture, ki poseduje človekovo gravitacijo. Toda po drugi strani je jasno, da arhitektura sama ne posreduje ideologije iz neke sebi lastne moči vpliva, pač pa vpliv zgolj posreduje - je zgolj struktura gravitacijskega polja, ki je večje ali manjše, kompleksno ali enostavno. Iluzija ali samoprevara moderne arhitekturne umetnosti je, da neke besede, neke geste, neke stavbe ni mogoče podvreči kateremukoli pomenu in zato se morda Tschumi v tem, ko pravi, da bi arhitektura morala biti radikalno neuporabna, niti ne moti.

Pa ne, da bi morala biti neuporabna na način, da bi lahko reafirmirala nek nov utopični projekt, pač pa da prosto po Bataillu razgali utopičnost samo. Da ostaneta samo strah in samo tesnoba ... 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness