Kriza, prenova, nova stvarnost

Kriza, prenova, nova stvarnost

Oddaja

Spoštovane in spoštovani. Poslušate osemintrideseto oddajo Hertz arhitektur. V današnji oddaji smo se namenili na splošno orisati vzorce udejstvovanja modernega arhitekta kot tehničnega upravljavca kriz.

Arhitektura je tradicionalno zamišljena kot stabilna struktura in struktura, ki stabilizira: arhitekturni izdelki predstavljajo trajne vrednote in konsolidirajo še kako slučajne in neenotne vzorce in oblike urbanega. A arhitekt — kot katerikoli drug profesionalec — začenja iz domene, ki je že urejena skladno s shemami, ki se zdijo objektivnejše, tem bolj kot pri njih pasivno vztrajamo.

Koronakriza je, kot vsaka kriza, arhitekturo zvezala z usodo mesta: izolacija je ubila promenado, mestni park — svež zrak in prosti čas — je postal javnozdravstvena infrastruktura, zapostavljeni stanovanjski fond pa razkriva prikrite higienske vrzeli naših razvitih dežel.

Tako je pri nas, v postindustrijski Evropi. Na planetarni ravni pa smo zadnjih štirideset let priča razraščanju urbanizacije, industrializaciji živinoreje in splošni intenzifikaciji kmetijstva ter bohotenju čezoceanskega turizma. Šele ti pogoji aktivirajo pandemične potenciale koronavirusov.

Svetovno pandemijo spremljajo nepreštevne katastrofe: Malibu gori, Džakarta tone, Zagreb se trese … Obnova se subvencionira, cikel intenzificira, naslednja katastrofa potencira …

Niti biološki sovražnik pa ne more zares groziti izven mest ‒ družbenih prizorišč investicij, razvoja, proizvodnje in reprodukcije. Usoda mest je stalna reorganizacija produkcijskih razmerij, ki jo zahteva trenutna kriza razvoja kapitala. Mesta kot specifični tehnični kraji v dinamični verigi produkcije tako spodkopavajo pogoje kakršnihkoli stabilnih struktur in oblik. Konsolidacija urbanega ali »trajne vrednote«, k uresničevanju in vzdrževanju katerih so arhitektura in njeni profesionalci poklicani, torej ni mogoča. Arhitektura, zvezana z usodo mesta, je lahko zgolj člen v tej verigi transformacij.

Modernost nastopi s posplošitvijo katastrofe. Sodobne katastrofe pa potrebujejo sodobne upravitelje. Moderni arhitekt se loti položaja angleškega delavskega razreda ali pandemije španske gripe. Z združitvijo javne službe kraljevega arhitekta in tehničnega izraza novih družbenih procesov je poklican, da postane tehnični urednik kapitala.

Družbena katastrofa je tako zreducirana na tehnično pomanjkljivost mesta, ki je sámo, v poklicni zavesti profesionalca, tudi že zreducirano na stroj.

Tudi če je mesto stroj, je slučajno nastali shitty stroj. Poklicni arhitekt javno stavi, da se da stroj popraviti, da se ga da uravnotežiti. Kakršnakoli kriza se tako razrešuje na ravni sestavnih delov naprave. A ker neravnovesja ni mogoče odpraviti, postanejo predmet tehničnega urednikovanja družbe vsi aspekti življenja — od žlice do mesta. To stanje uskladi poklicni interes arhitekta in politični interes vladajočega razreda, kar je najočitneje izraženo v slavni Le Corbusierjevi paroli: Arhitektura ali revolucija! Gesli sta ekskluzivno disjunktivni.

Uskladitvi ne uidejo niti avantgardne pozicije, ki svojemu delovanju pripisujejo kritično samorefleksivnost. Militarizem avantgard je sublimacija izvornega konflikta; arhitektura ali revolucija postane avantgarda ali revolucija. Shitty stroj je tlakovan predvsem z dobrimi nameni.

Arhitekt je stalno zaposlen s ciklom prenove. Njegov produkt funkcionira kot avtopedagoško sredstvo, ki nas z vidika kapitala pripravlja na sprejemanje tega cikla. Reprezentacija lastne krize, lastnega konca, postane funkcija obstoja kapitalizma.

Tako je Haussmannova prenova Pariza s serijo enostavnih infrastrukturno-oblikovalskih potez najdostopnejše uveljavila objektivne zahteve kapitala. Kjer je bil zamašen, so stroj prečistili, kjer je tehnično zastaral, so posodobili, kjer ni deloval, so ga nadgradili. Bulvarji so zradirali razredno najbolj nehigienske dele Pariza in po svoji dolžini omogočili vzpostavitev buržoazne fasade. Nove široke avenije so omogočile tehnične, higienske in vojaške koridorje kot poskus nevtralizacije konfliktov: bile so širše od do tedaj poznanih barikad. Na novo izumljen javni prostor — promenada, izložba, park — je izobrazil množico o gentrifikaciji in špekulaciji. Pariz je postal primerno prizorišče za vse, kar se v moderni metropoli mora zgoditi. A arhitekturni krizni menedžment Pariza Drugega imperija značilno ni razrešil notranjih problemov v delovanju mesta-stroja: izumili so širše barikade.

Po neuspehu arhitekta-bonapartista je mesto-stroj zahtevalo nove načine tehničnega upravljanja. Morda zaradi specifične intenzivnosti novoizražene krize — povojno uničenje in španska gripa — morda zaradi posrečene konjunkture stavkovnih odborov in socialdemokratov druge internacionale, se uskladita revolucionarna zahteva in nov arhitekturni predmet. Tehnična novost mesta-stroja postane moderno množično stanovanje. Nemški siedlungi in dunajski hofi — nove delavske soseske, nekakšna mesta v mestih — so kot arhitekturni projekti naleteli na iste slepe ulice kot ostala prizadevanja arhitekturnih avantgard. Tokrat značilno reformistično: stavili so na razredno enotnost in razredno ravnovesje stroja. Kakšno vlogo igra arhitektura v mediaciji protislovij, pa se je razkrilo s koncem rdečega Dunaja. Karl-Marx-Hof — »socializem v enem kareju«, 1300-stanovanjska palača arhitekta Karla Ehna — je bila zadnja nezadostna barikada med avstrijsko državljansko vojno.

Današnja stopnja krize stroja presega tudi arhitekta-reformista. Kdor ima scroll feed algoritem svojih družbenih omrežij tehno-fascinirano vzgojen, bo vsak dan naletel na kakšen oblikovalski izdelek, ki ga bodisi namestimo na lastno osebo bodisi ga prizadeti lokali in obrati vgradijo v svoje proizvodne in potrošne procese. V prozornih kapsulah lahko med korono brezkužno večerjamo v restavraciji ali pa v skladišču zagotovimo nadaljevanje dela v enakem obsegu. Za odtenek strokovnejši algoritmi nas obvestijo tudi o kriznem menedžmentu večjih meril; eko-tehnokratske utopije Bjarke Ingels Group ali pa Koolhaasovo »odkritje« podeželja poleg lahko prebavljivih vizualizacij obljubljajo tudi deviške hektarje za nemoteno akumulacijo po apokalipsi.

Če je šlo včasih za »udomačitev« krize preko tehničnih postopkov, so danes glavno orodje arhitekta-ironika za soočenja s krizo predstavitvene tehnike. Arhitekturni proizvodi se odpovejo izvedbi, avtopedagogika se izvaja preko neskončne produkcije podob. Morebitna izvedba pa se uresniči mimo »arhitekturnega« na področju zidave. Finančno-tehnično resnost investicije spremljajo spektakularne podobe le kot večne obljube.

Severni del Džakarte je že dva metra pod gladino morja. Prenova oziroma vrsta natečajev, ki spremljajo mesto v njegovih najtežjih časih, predvidevajo poleg 40-kilometrskega vodnega nasipa tudi sedemnajst umetnih otokov in novo glavno mesto. Nepremičninske investicije na umetnih otokih naj bi krpale finančno breme prenove in izgradnje vodne zapore. Visokoleteči del projekta — otoki v konstelaciji orla, nacionalnega simbola Indonezije — se šele izpopolnjuje v fotomontažah, medtem ko se prenova vodne zapore — v obliki finančne in tehnične pomoči bivši koloniji, nacionalni simbol Nizozemske — že izvaja.

Epidemija je arhitekturni poklic presenetila v smislu, da še ni pripravljenega natečaja ali spekulativnih projektov velikih infrastrukturnih posegov v obstoječa mestna tkiva. Tudi ob manku akterja, ki bi prosto razpolagal z večjimi količinami sredstev — predpogoj za veličastno dobo kriznih menedžerjev — se oblikovalske rešitve, tehnični fiksi pojavljajo kot osebni predmeti in mikro intervencije. Dizajnerske Louis Vuitton maske, naglavne kapsule »Air.« in covid-19 ambulante, izvedene v ladijskem kontejnerju, na trenutni stopnji krize prepričujejo občinstvo, da so protislovja, neravnovesja in kaotičnost, ki so tipični za sodobno mesto, naravni in absolutno zunanji — tako pač je in nekaterim bo omogočeno krizo preživeti.

Pametne ozelenjene soseske se ponujajo kot ready-made nevtralizacija krize ‒ od koronske do okoljske. V stalni katastrofi, ki jo predpostavlja, tehnologija nastopi kot univerzalni tehnični fiks: njena naloga je neskončno čiščenje, posodabljanje in nadgrajevanje mesta-stroja. Avantgardni arhitekti so upali, da bodo lahko upravljali s tem shitty strojem, ugotovili pa so, da ta »mehanična naprava« ne dopušča »neodvisnega delovanja«. »Pametnost« je prevzela upravljanje, današnjemu arhitektu pa onkraj ironije preostane to, da občinstvo potisne v podobo razvoja in vzgoji v skladu s tehnošovinistično utopijo kibernetičnih procesov nadzora, potrošnje in akumulacije. Ni naklučje, da večja kot je produkcija spektakularnih podob posameznega predloga, manjša je verjetnost njegove dejanske izvedbe.

Profesionalna arhitekturna zavest in njene avantgardne težnje pretendirajo hkrati po najglobjem poznavanju pereče sedanjosti in veščini gradnje nove prihodnosti. Formalna invencija, vedno posredovana kot podjetniška priložnost, razglaša svoj primat nad temami današnjega dne, obsesivno ponavljanje na neskončnem scrollu pa kompozicijo izdelkov reducira na še en absurden stroj. Arhitekturni izdelki, avantgardni predlogi o novih oblikah življenja v ali po koronačasu so že zastareli ne toliko zaradi kakšnih posebnih pomanjkljivosti, ampak zaradi ekonomske hipoteze, ki jo predpostavljajo.

Do sedaj smo obravnavali arhitekturo in predvsem arhitekte, kot so — vpeti v splošnejše ritme in strukture razredne družbe. Kaj pa, če vzamemo vsebino utopičnih ali futurističnih napovedi in jih obravnavamo, kot se neposredno kažejo, in pravzaprav ovrednotimo domet njihove tehno-fascinirane domišljije?

Naslednji scenarij je sestavljen ‒ interpretiran iz fotomontažnega materiala ali pa prosto preveden ‒ iz predstavitvenih materialov in spremnih publikacij pametnih pokoronskih zelenih mest.

Piše se leto 1934. Upamo, da bomo postali partnerji in faktorji v razvoju.

Piše se leto 2027 in vaš urnik je zapolnjen. Spili ste kavo in začeli pospravljati, da odidete z dela, a vas šef preseneti s prošnjo, da delate nadure. Za trenutek vas pograbi panika, ampak stvar hitro uredite. Z enostavno gesto po pametni napravi pošljete avtonomno vozilo v šolo po sina. Med delom polzavestno z GPS spremljate sinovo pot v avtonomnem vozilu. Naprava sporoča, da se je izognil gneči na severni obvoznici. Vaš sin je varno prispel v pametno hišo. Avtonomna klima je zaznala njegov prihod in ohladila avtonomno sobo na sinovo priljubljeno temperaturo.

Piše se leto 1950, Italija je elektrificirana.

Piše se leto 2035, zbudijo vas nežni jutranji žarki, ki jih je točno ob uri v prostor spustilo avtonomno senčilo, ki ste ga nastavili prejšnji dan. Po jutranji kavi se usedete na vaše električno kolo in se ob vodnem kanalu zapeljete proti službi, a vas vaše kolo obvesti, da se na vaši poti opravljajo popravila, preusmeri vas na pot ob obali. Na celotni poti po ozelenjenih ulicah vas spremlja prijetna senca krošenj, iz katerih se sliši prijetno brenčanje dronov. Peščena obala je polna surferjev, na travniku otroci spuščajo zmaja, v grmičevju poskakuje srnjad. Na našem otoku se obeta še en idiličen dan.

Piše se leto 1964. Vselite se v novo stanovanje. Kuhinja je zasnovana v skladu s smernicami Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva. Optimizacija gospodinje je prvi korak k njeni emancipaciji.

Piše se leto 2030. Tirana. Iz svojega novega stanovanja v središču pravkar dokončane pametne soseske Tirana riverside se odpravite na svoj zelenjavni vrt pred vašim stanovanjskim blokom. Pobožate konja, ki se pase pred vhodom, in izberete dva sočna, pravkar dozorela paradižnika. Po zdravem zajtrku se odpravite na delo v središče mesta. Vstopite na električni avtobus in se čez lepe zelene parke mimo Trga vseh religij odpeljete proti mestu. Na robu soseske sestopite z električnega avtobusa in se sprehodite do najbližje postaje javnega potniškega prometa. Po petnajstih minutah čakanja vstopite na prenatrpan avtobus in se v prometni konici še štirideset minut počasi peljete na delovno mesto. Verjetno zamudite.

Piše se leto 1972. Ivrea je malo industrijsko mesto prihodnosti pod Alpami. Streha tovarne tipkarskih strojev je matrika obrnjenih odrezanih piramid iz ojačanega poliestra. Svetlobnik v sredini cel dan osvetljuje proizvodne hale z idealno svetlobo, naklon piramid pa vztrajno odvaja padavinsko vodo. Danes delate jutranjo.

Piše se nedoločeno leto v prihodnosti. Zbudite se v Bjarke Ingels Group diagramu. Vse je v redu. Za zmeraj in znova.

Poslušali ste oddajo Hertz arhitektur na Radiu Študent. Oddajo sta pripravila Uroš in Blaž, lektorirala je Nina. Za tehniko je skrbel Linč, brala sva Ajda in Rasto.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness