Šelestenje jezika

Recenzija izdelka
3. 6. 2021 - 13.30

Šelestenje jezika, zbirka esejev Rolanda Barthesa, ki je izšla letos pri založbi Krtina, je pravi priročnik za postopanje po zamotanih poteh sodobnih diskurzivnih praks. Preden pa se njegov avtor začne obračati v svojem posmrtnem počivališču, moramo poudariti, da ta priročnik nikakor ni linearen in enostavno sledljiv. Čeprav slutimo, da ga je zapisala ena sama roka, pa to ob prvem branju težko potrdimo. Zdi se, da ideje, ki to knjigo prečijo, niso izključna last strani, na katerih so zapisane, ali pa avtorja, ki jih je izrazil, ampak se po knjigi razlivajo kakor akril po vodnem mediju. Težko je zaobiti ironijo tega, da je Šelestenje jezika izšlo v zbirki, naslovljeni Temeljna dela, saj zbirka esejev skorajda po definiciji noče postati delo, sploh pa ne temeljno in ne v množini. Zbirka esejev je pač to, kar je – zbirka tekstov.

Kaj pa je, ali še bolje, kaj pa ni tekst, če ga primerjamo z delom? Najprej tekst ni števni objekt. Ne konstituira ga to, da obstaja na knjižni polici, ampak to, da ima v primerjavi s starimi žanrskimi klasifikacijami subverzivno moč. Tekst hodi po robu pravil izjavljanja, zato tudi v odnosu do Dela z veliko začetnico ne poskuša biti nekakšen arheološki Veleum. S svojo teorijo Teksta se je Barthes občutno odmaknil od treh smeri, ki so imele na področju humanistične vednosti konstitutivno vlogo v 19. in 20. stoletju: filologije, hermenevtike in strukturalizma. Prvi dve sta bili za Barthesa še predvsem problematični, saj sta se preveč približali znanosti, »za katero je govorica zgolj orodje, ki ga je najbolje narediti čim bolj nevtralno in transparentno«. Barthes je trdil, da je bilo strukturalizem še mogoče rešiti izpod takšnega neznosnega primeža. Kot znanost se strukturalizem resda »najde« na vseh ravneh literarnega dela, zapiše Barthes – na ravni argumenta, na ravni diskurza in na ravni besed – vendar pa s tem, ko se v znanosti najde, tvega zapadlost v znanstveno govorico. »Strukturalizem bo vselej le še ena znanost, če mu v središče svojega delovanja ne bo uspelo postaviti prav subverzije znanstvene govorice«.

Če bi Tekst ovili v strukturalistično znanstveno teorijo, bi od njega preostalo bore malo. To pa zato, ker tekst za razliko od dela ne more biti vezan na interpretacijo, saj je – podobno kot bralna praksa – vezan prav nasprotno na izbruh in razpršitev. Nekateri bi Barthesu očitali, da v humanistiko zgolj vnaša nekakšne modne prijeme, na kar bi jim Barthes odgovoril takole: »Ne gre za modo – o njej sem napisal Tekst, preberite – ampak za realnost samega branja.« Vse od vzpostavitve humanističnih disciplin v 18. stoletju nas nihče ni učil brati teksta, zato smo na branje kot veščino popolnoma pozabili. Tekst smo se učili dešifrirati, interpretirati, izraziti, primerjati, v njem iskati vzporednice z drugimi teksti, nihče pa nas ni naučil teksta brati. Kot v eseju Od dela do teksta pripomni Barthes, je zgodovina teksta tekla sočasno z zgodovino glasbe. »V nekem obdobju, ko je bilo aktivnih ljubiteljev veliko, sta se aktivnosti igranja in poslušanja komajda razlikovali, nato pa sta postopoma nastali dve vlogi: vloga interpretatorja, na katerega je buržoazno občinstvo preneslo svojo igro, ter vloga pasivnega ljubitelja, ki glasbo posluša, ne zna pa je igrati.« Problem, ki ga Barthes vidi v takšnem razvoju dogodkov, je v tem, da se sodobni bralec po nekaj stoletjih sužnosti avtorju počuti kot tujec samemu sebi, saj ne zna več proizvajati lastne govorice, zato ga tudi branje več ne zanima. To se morda na prvi posluh sliši kot prazna špekulacija, a upad zanimanja za branje je očiten. Po eni strani iz uradnih statističnih podatkov, po drugi pa s petkovega večernega programa na POP TV-ju, kjer resničnostnemu šovu Sanjski moški sledi komentirana različica iste oddaje.

Barthesova želja je, da v nas, bralcih, ponovno vzbudi užitek. V svojem eseju O branju izpostavi, da je branje prevodnik želje po pisanju. A medtem ko moramo pri pisanju do neke mere slediti deduktivni logiki, branje v celoti deluje po logiki metonimije. Pisanje nenehno vzpostavlja enotni pomen, a vselej zgolj zato, da se razblini. Ta pomen pa razblini kdo drug kot bralec, ki razume dvojnost besede in poleg tega sliši gluhost likov, ki govorijo pred njim. Enotnosti teksta torej ne najdemo v avtorju, ampak v bralcu. Ne tam, od koder prihaja, ampak tam, kamor je namenjen. »Ta destinacija pa ne more biti osebna«, zapiše Barthes, »/…/ bralec je človek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije. Je zgolj nekdo, ki v istem polju zadržuje vse sledi, ki konstituirajo zapis.«

Ko govorimo o branju, pogosto uporabljamo izraze, kot sta »dekodiranje« in »dešifriranje«. Pri tem pa pogosto pozabimo na tisto, kar Barthes imenuje bralčev paradoks: bralec najprej dekodira črke, besede, pomene, strukture, ko pa ta dekodiranja kopiči, ko branje prestavi v prosti tek, se ujame v dialektični preobrat. Na koncu ne dekodira, ampak preveč kodira; ne dešifrira, temveč producira, nalaga govorice, dopušča, da gredo neskončno in neutrudno skozenj. Barthes omenja peščico piscev, ki so takšno koncepcijo branja izrecno spodbujali: Proust, ki je v Iskanju izgubljenega časa pisal o nekom, ki šele bo pisal; Valery, ki je poudarjal, da je njegovo delovanje lingvistično in naključno, zaradi česar se mu je zdela sleherna omemba pisateljeve notranjosti čista neumnost; Flaubert, ki je v Bouvardu in Pecuchetu ustvaril večna prepisovalca, katerih grotesknost odraža resničnost pisanja, ki se ne pretvarja, da bi ustvarjalo izključno iz enega izvora.

Za podrobnejše opise teh avtorjev na tem mestu nimamo časa, lahko pa se zaustavimo pri samem izrazu »na tem mestu nimamo časa«, ki bi po Barthesu spadal med pretičnike. Pretičniki so izrazi, kakor »tu je še nekaj stvari, vrednih, da si jih zapomnimo«, »kakor smo povedali prej« in »o tem pa na drugem mestu«. Namen pretičnikov je, da utemeljijo avtorja kot osebo z lastno psihološko integriteto ali izrazom, vendar pa jih avtorji pogosto uporabljajo takrat, ko se želijo utemeljiti kot objektivni subjekti izjavljanja – zaslutimo v tej formulaciji kakšen paradoks? Ko je govoril o Smrti Avtorja, Barthes vsekakor ni govoril o takšni smrti. Niti ni govoril o smrti avtorja, kakršno so uprizarjali nadrealisti, ko so poskušali neposredno spodkopati kode, kar je seveda nemogoče, saj »koda ne moremo uničiti, lahko ga kvečjemu razigramo«.

Morda pa Barthes sploh ni govoril o smrti avtorja, ampak bolj o rojstvu bralca. Ta novorojeni bralec, je prepričan Barthes, lahko sliši šelestenje jezika. To šelestenje pa »pomeni, da nekaj kolektivno deluje: užitek v igranju, v preciznem premikanju telesa. Šelestenje implicira skupnost teles: v zvoku užitka, ki deluje, se noben glas ne dvigne nad druge, noben ne vodi ali zaide. Šelestenje je zvok pluralnega užitka – nikakor pa ne množičnega. Množica ima namreč, prav narobe, en sam glas, ki je strašansko močan.« 

 

Prisluhnil je Jaka.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness