A-

A-

Recenzija izdelka
9. 3. 2015 - 13:00

Le nekaj dni preden se bo v Frankfurtu odprl nov stolp Evropske centralne banke, je pravi trenutek rešetanja te in sorodnih institucij. Millet in Toussaint pod drobnogled postavita trojko, bonitetne agencije, finančne trge in glavne akterje na prizorišču varčevalnih ukrepov. Profesor matematike in doktor politologije sta v tem kontekstu že navajena sodelovanja, tako tudi pričujoče delo vsebuje večdisciplinarni pristop in širši družbeni kontekst.

Njuna analiza je predvsem dostopna in večinoma dovolj pregledna, da ji laik lahko sledi. Vsebuje mnoge dopolnitve pod črto, kjer lahko bolj radovedni dopolnijo osnovno argumentacijo z empiričnimi študijami. V središču tako ni imperativ delovanja, vsaj ne do zadnjih dveh poglavij. Namesto tega je podroben opis mehanizmov zadolževanja predstavljen z več vidikov, vključno z zgodovinskimi okoliščinami, kjer je to potrebno. Strukturni vzroki nekoliko umanjkajo, a tega avtorjema ne gre zameriti, saj se tej temi bolj izdatno posvečata v drugih delih. Prav tako sekundarni krediti in finančni derivati niso predstavljeni širše od grobega orisa, toda ravno zato najbrž Založba Sophia, ki je delo izdala, poziva k predhodnemu branju bolj tehničnega Bryanovega in Raffertyjevega dela Kapitalizem z derivati.

Ustroj globalne finančne mreže je v luči odmevnih tez Pikettyja, ki so bolj faktografske, nujno potrebno argumentirati, če naj doseže občinstvo, ki zahteva bolj empirični pristop. Torej, suhoparnejša analiza bi lahko delovala bolj prepričljivo, saj bi v dialog pozivala tudi ekonomske teoretike. Na škodo slednje metode pa se posamezna poglavja zaključujejo z medlimi pozivi k aktivizmu in spremembam, kar za omenjeno občinstvo lahko deluje moteče, aktivnim državljanom pa ne ponuja nobene informacije o dostopu do zadevajočih institucij.

Kot večji uspeh dela šteje njegov oris nedemokratičnosti monetarnih in drugih mednarodnih teles, ki so praktično nadzakonske. S prihajajočim TTIP sporazumom so realno možni celo tako imenovani ISDS mehanizmi prostotrgovinskih sporazumov, ki bi namesto na sodiščih spore med državo in investitorji reševali na mednarodnih arbitražah. Korporacije pa lahko tožijo vlade posameznih držav, če njihovi predpisi ne ustrezajo modelom rasti in delovanja. AAA tega še ne predvideva kot neposredne grožnje suverenosti držav članic EU, s tem pa nas postavi pred dejstvo, da so se v slabih treh letih, odkar je bilo delo spisano, razmere za prebivalstvo še poslabšale v korist interesov najmočnejših na prostem trgu. Ravno zato bi avtorja lahko orisala dejanske mehanizme razporeditve in koncentracije moči, brez zgolj namigovanja, da služi “najbogatejšim posameznikom iz velikih podjetij”.

Implicitno avtorja solidno predstavita okolje, ki zadeva sumljiva partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem ter tako utrjuje tezo o individualizaciji dobička in socializaciji izgub oziroma zasebnega dolga. Precejšnji izsek knjige se namreč ukvarja z razlagami, ki sčasoma strežejo argumentu o nelegitimnosti zasebnega oziroma javnega dolga, pa tudi z ukrepi, ki reševanje tovrstne problematike le poglabljajo, saj so dokazano škodljivi.

Posledice vsiljevanja kriznih ali kot-da kriznih ukrepov so očitne: povečevanje in institucionalizacija neenakosti, krčenje socialnih storitev, varčevalne politike, ki režejo neproporcionalne kose iz najmanjših pogač, redukcija progresivnih sistemov obdavčevanja itd. Toda za razumevanje strukturnih vzrokov je pomembno izpostaviti, da gre pri naštetem za splošne posledice dereguliranih finančnih trgov, ki zasebni dolg preprosto prelagajo na javni račun. Še več, ti isti akterji so nominalno proti regulaciji trga, a nimajo nič proti njej, ko jim države omogočajo nadaljnjo likvidnost. Konsolidacija svetovnega dobička konglomeratov ponazarja škodljivost takšnih praks na večnih razvojnih politikah tako imenovanih držav tretjega sveta.

Bonitetne agencije s svojimi ocenami neposredno vplivajo na ceno zadolževanja. Z drugimi besedami, prav one postavljajo ceno na finančnih trgih. Če bi si države članice Evroobmočja recimo lahko sposojale neposredno pri ECB, ne iz druge roke, potem bonitetne ocene ne bi igrale tolikšne vloge pri oderuških obrestnih merah, ki jih nekatere države plačujejo – za odplačevanje obresti drugih dolgov! Še več, ECB je pravzaprav institucija, ki ji članice EU dovolijo, da jim prepoveduje medsebojno solidarnost, hkrati pa ECB sama ne izdaja obveznic neposredno državam članicam. V sklopu trojke jih nato ECB prisili v drago zadolževanje na trgu zasebnih institucij. Obenem bonitetne agencije že na prvi pogled predstavljajo konflikt interesov, niso javni organ in ne delujejo v javnem interesu, a močno vplivajo na makroekonomske politike.

Tako nastane nelegitimen in sovražni dolg: proti volji ljudstva, v nasprotju z njegovimi interesi, z vnaprejšnjim poznavanjem namena porabe s strani upnikov. Zaradi ostrih kritik in obsojanja teh dejanj s strani evropskega političnega vrha je trg sekundarnih kreditov res upadel takoj po razcvetu krize, a trg s finančnimi derivati namesto tega še naprej raste. Deregulacija je standard.

Glavno sporočilo dela lahko povzamemo v opažanju, da institucije Evropske unije v resnici imajo moč, da finančne trge ustrezno regulirajo kljub njihovi vpetosti v globalno gospodarstvo. Prav tako imajo posamezne države pravico do suverenega odločanja, ne glede na velikost njihovega gospodarstva. Kar je najbolj očitno, je dejstvo, da volje do tega praktično ni. Četudi so lastniki kapitala v manjšini, glas večine ni ustrezno zastopan pri sprejemanju odločitev, ali pa se slednje sprejema celo za zaprtimi vrati. Kdo torej deluje v interesu koga?

Toussaint in Millet izrecno poudarita, da socialni izdatki praktično ne igrajo nobene vloge pri višini dolga. Zakaj torej krčenje teh, namesto da bi sankcionirali odgovorne za eksponentne dolgove in za učinek snežne kepe, kjer samo javni dolgovi kot posledica socializacije zasebnih dolgov rastejo hitreje od BDP-ja? Del odgovora se skriva v tem, da so se ekonomije primorane osredotočati na izvozno gospodarstvo, kjer manjša potrošna moč prebivalstva igra manjšo vlogo za domače gospodarstvo, a to je zelo poenostavljena razlaga.

Najočitnejši rezultat omenjenih praks je ekonomska neenakost. Davek na profit je nadomestil davek na potrošnjo (DDV), ki pa ni progresiven in izdatno bremeni prav najšibkejše sloje. DDV se je univerzalno povečal za nekaj odstotkov v vseh državah, kjer so sprejeli neko vrsto varčevalnih ukrepov, medtem ko se je davek na dobiček za pravne osebe kategorično znižal.

Največja frustracija torej ostaja: vse mehanizme imamo (zaenkrat še) v rokah, da preprečimo nadaljnje 'dolžniško suženjstvo', socialno opustošenje in socializacijo izgub. Zaskrbljujoče je torej predvsem to, da jih kot reprezentirana večina ne izkoristimo.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.