Leto dni po izidu recenziramo prevod v knjigo sestavljenih predavanj strikana Wittgensteina, enega največjih trolov v zgodovini moderne filozofije. Prevedla jih je Erna Strniša, medtem ko jim je spremno besedilo spisal Jure Simoniti. Knjiga je izšla pri Krtini v zbirki Temeljna dela. Razlogi za poznost recenzije so raznoliki in v glavnem interni ter kot taki vzbujajo potrebo po opravičilu - oprostite, cenjene poslušalke in poslušalci, bralke in bralki.

Predavanja so iz sezon 1933–34 in 1934–35, ime pa so dobila po barvi knjižic, v katerih so bila beležena. Veljajo za tisti sledljiv moment, v katerem se Wittgenstein iz zgodnje faze, ko je spisal slavni Tractatus Logico-Philosphicus, ciljajoč na idealni jezik, preusmeri v obravnavo vsakdanjega jezika in sprijaznjenje z njim, ki kulminirata v prav tako slavnih Filozofskih raziskavah. Pri tem pa prvi naslov predstavlja tudi edino knjižno delo, ki ga je objavil za časa svojega življenja, tako da je tudi naše delo oblikovano posmrtno.

V obravnavanih predavanjih se najprej pojavi za pozno fazo bistvena teza, da večina filozofskih problemov pravzaprav izhaja iz nerazumevanja delovanja jezika. Filozofski boji so dejavnosti izkoriščanja slepih peg v vsakdanjem jeziku, ki omogočajo, da določene besede znotraj različnih načinov rab poimenujejo nadvse raznolike pojave. No, slepe pege so take pravzaprav le, če jih na ta način razumemo. Wittgenstein vsakdanji jezik in njegove lastnosti obravnava kot nekaj nevtralnega, v podtonu je zaslediti nekaj fascinacije, ki pa je ravno tako lahko nevtralna.

Filozof je tista figura, ki v bogastvo pomena želi stopiti z znanstveno metodo, ga fiksirati na enega samega in kot edino legitimno rabo besede določiti ravno svojo, ker mu ustaljena raba ali pa raba drugih filozofov iz tega ali onega razloga, v katere se naš strikan ne spušča, ne ustreza. Vendar pa znanstvena metoda v filozofiji ni uporabna niti mogoča. Da je temu tako, Wittgenstein med drugim razlaga preko področja, ki bi ga z današnje perspektive morda vendarle lahko imenovali filozofija duha. Obstaja filozofsko prepričanje, da v človeških mentalnih stanjih obstaja neka določena mehanična veriga razlogov, ki pripeljejo do neke določene interpretacije stvarnosti in nato posledično do imenovanja le-te. Če ta mentalna stanja filozofsko razčlenimo, pri tem sledimo besedam, ki jih vzporedno uporabljamo, odkrijemo pravo verigo razlogov, in potem bomo tudi ugotovili, katera beseda kaj ustrezno poimenuje.

Ne! Neumorno, iz strani v stran, iz primera v primer, z nezgrešljivo genialnostjo, duhovitostjo in občutkom za absurd dokazuje naš filozof: nobene globine ni, za človekova mentalna stanja pogosto ni opredeljivih razlogov, ki bi jih bilo mogoče filozofsko odkriti in bi korespondirali z rabo besed. V filozofskih postopkih se nima smisla spuščati v psihologijo. Vsak poskus, da bi te verige odkrili skupaj s takšnimi korespondencami, se bo nezgrešljivo končal v absurdih in protislovjih, ki jih W. razsipno podaja. Našemu umu na ta način ni mogoče slediti, dostopna nam je samo neintuitivna površina, kategorije, ki mu jih želimo pripisati, pa so neadekvatne. Zunaj njega obstajajo jezikovne igre in besede, ki jim je nekdo dal pomen, ki obstaja samo znotraj njih. Besede lahko v različnih igrah igrajo drugačno vlogo. Tvorijo svoje družine, snope pomenov. Naloga filozofa je popolnoma deskriptivna: opisati slovnico, ki stoji za temi jezikovnimi igrami, in pokazati, da je vsaka uporaba, ki želi pomen besede filozofsko-znanstveno fiksirati, bedarija. Vendar pa, pozor – W. je dosleden in pravi, da nima nobene intelektualne legitimnosti, da filozofijo opredeli kot izključno to dejavnost, ki jo uveljavlja. Njegov namen ni, da bi izraz ukradel preostanku tega, kar imenujemo filozofija.

Čeravno so uporabe besed kot so »specifično«, »ravno to«, »natanko to« po branju Wittgensteina v filozofiji še posebej smešne, čeprav je njegova skepsa raznoraznim praksam, zbranim pod tem imenom, zadala res težek udarec in po njem ni mogoče več mirno “filozofirati”, pa se to evidentno še vedno počne. Njegove izpeljave niso selektivne, usmerjene so tako proti kontinentalnim kot tudi proti analitičnim metodam, kakor jih danes imenujemo. Zdi pa se, da se je analitična smer prej z izzivom spopadla, medtem ko ga je kontinentalna prej ignorirala. Tako danes v naših koncih še vedno vlada suverena vera v denimo nekatere pojme politične filozofije in teoretizacije družbe, ignoriranje rabe jezika v njih pa omogoča, da se razprave pogosto končajo v težko razumljivih besedilih, medsebojni jezi in toksičnih oddelčnih sporih, ki jim filozofi pripisujejo velik pomen, dasiravno so interni. Čeprav tudi analitična filozofija vpliva med množicami nima, pa se svojih omejitev navadno zaveda in tudi znotraj njih izpeljuje določene preboje bodisi na podlagi povezave s pravo znanostjo bodisi na podlagi skrbi za transparenten dialog z nasprotniki, zavezniki, naključnimi bralci. Tako prispeva k razvoju znanosti ter razjasnitvi pomembnih etičnih dilem, ki jih neprevidnost lahko hitro zakrije. Pri znanosti velja omeniti kognitivno in nevroznanost, kamor filozofija veliko prispeva, kar je pomemben podatek pri kontekstualizaciji tistih Wittgensteinovih izvajanj, ki smo jih uvrstili v filozofijo duha.

Marsikaj je, kar lahko od Wittgensteina privzamemo, tako v primeru, če želimo, kot če ne želimo filozofirati tudi dandanes ... Njegovi postopki razčesavanja vsakdanjega jezika nam kot bitjem, katerih življenje opredeljuje njihov simbolni univerzum, pridejo prav tudi v vsakdanjem življenju, pri opazovanju političnih trendov, žurnalističnega jezika, splošnih modrosti pa tudi izrekanja vseh tistih, ki jim nasprotujejo in si prizadevajo za bolj ali manj zveličavne alternative.