Padla je filozofska noč. Nad dobršnim delom sodobnih realističnih in materialističnih ontologij se razpenja temna nihilistično-pesimistična podoba misli, ki ni več od tega našega sveta, temveč od sveta-brez-nas, kakor ga na začetku trilogije Horror of Philosophy poustvari Eugene Thacker. Vemo, svet ni eden, svetova sta dva … Kantovsko gledano in tko tud povedano: eden človeški, prečloveški svet-za-nas, drugi, objektivni svet-na-sebi. Svet-brez-nas, ki nastaja kot soočenje mišljenja z nemisljivim, z njemu lastno zunanjostjo, leži vmes, »na nejasnem območju, ki je hkrati neoseben in grozljiv«.

Deleuze je bil verjetno tisti od Francozov, ki je svet-brez-nas najbolj radikalno iztrgal mitološki, religiozni in eksistencialistično-humanistični podobi – in ga naposled skupaj z Guattarijem predal strojno-materialistični. Deleuze je bil tisti, ki je v predgovoru Razlike in ponavljanja napovedal: »Ta knjiga bi torej morala biti poprisotiti neko koherenco, ki ni več naša – ki ni več koherenca človeka, Boga ali sveta. V tem smislu bi ta knjiga morala biti apokaliptična«. Deleuze pa je bil tudi tisti, katerega apokalipsa je poprisotila predvsem koherenco afirmacije in kreacije, ki si nenehno podreja tendence negacije in uničenja. Po drugi strani pa je afirmacija vedno afirmacija moči brezobličnega, ki s sabo odnaša vsakršno formacijo in grozi z resnično krutostjo. Ne le, da prinaša »boje ali uničenja, v razmerju do katerih so boji in uničenja na podlagi negativnega samo videzi«, pač pa mora deteritorializirati in hkrati sestaviti rizome, iti mora do konca in delovati z neskončno hitrostjo misli, tako da uhaja aparatom zajetja, deluje proti času in s tem na čas, ter hkrati, tako namreč upa, v prid prihajajočemu času.

Toda, kot v knjižici Dark Deleuze, izdani lanskega leta pri University of Minnesota Press, ki jo tukaj podlegamo recenzentskemu posegu, pravi njen avtor, Andrew Culp, »[ta] njegova [torej Deleuzova] podoba prihodnosti preveč posnema sedanjost.« Za razliko od nekaterih, katerih sedanjost preveč posnema preteklost, in ki so nam tukaj in zdaj dobro poznani, Culpov izhodiščni problemski topos zajema Deleuzu imanentno razmerje med filozofijo in aktualnostjo; pri čemer je razmerje med Deleuzovimi filozofskimi postopki in kapitalistično-vladnostnimi postopki postalo razmerje ujemanja in podobnosti. Tako kot Benjamin Noys v sorodnem projektu, v knjigi The Persistence of the Negative, tudi Culp Deleuzu – in Guattariju – ne odvzema njegovega pomembnega zapopadanja kapitalistično-vladnostnih procesov, pač pa problem najdeva predvsem pri postopku afirmacije in kreacije, ki naj ne bi omogočal prekinitve z obstoječim, ampak zgolj njegovo radikalizacijo, pospešeno deteritorializacijo na primer.

V intervjuju z Alexandrom Gallowayem kmalu po izdaji knjige Culp veli, da moramo iz Deleuza, ki naj bi spričo izjemne popularnosti postal večinski mislec, ponovno narediti manjšinskega misleca. In Culp ima prav. Dominantna Deleuzova podoba, podoba-Deleuze, deleuzijanska doksa pripada »kanonu radosti«, kakor ga imenuje. Njegov pojmovni svet dobro poznamo, vendarle tudi sami participiramo na njem – vesela znanost rizomatskosti, afektivnosti, molekularnosti, tokov, razlik … ki, rečeno s Culpovimi besedami, začenja zveneti kot parodija.

Temni Deleuze, ki ga Culp oglašuje tudi kot revolucionarnega, se temu zoperstavlja. Culp sprošča – ali pa jih enostavno dodaja – Deleuzove sile prekinitve, negacije, uničenja in izničenja. Najprej prekinitev konektivizma, rizomatične integracije preko distribuiranih mrež, ki jo goni »tehnoafirmistična želja, da bi priključili vse.« Kar je sicer stroga Deleuzova naravnanost. »Kreiranje je bilo vedno nekaj drugega kot komunikacija. Ključno je ustvarjati vakuole ne-komuniciranja,« je Deleuzu leta 1990 že vse jasno.

Natanko na tem mestu pa gre Culpov temni Deleuze še dlje – kot pove razdelek prvega poglavja, Naloga: uničiti svetove, ne kreirati koncepcije. Kreaciji se ni treba odreči tam in takrat, ko kot linija bega pride na linijo z akumulacijo kapitala. Prej se ji je treba odreči zaradi teoloških muh produktivizma, ki ga napaja in ki se ne more znebiti verjetja v svet … ki pa ga je treba uničiti.

Po smrti boga in človeka je potrebno svet uničiti tudi in predvsem kot pojmovno realnost, kot figuro vednosti, kot problemsko polje, ki mu pripada polje rešitev. V tem smislu je naloga temnega Deleuza razvijati netoleranco in sklepati zarote. Tako kot je toleranca, namesto katere je potrebno razvijati netoleranco, učinek liberalne nivelizacije razlik, tako je transparentnost, proti kateri je potrebno sklepati zarote, forma liberalne kontrole. Strogo vzeto je to spet Deleuzova – verjetno res nerealizirana, tu ima Culpov instinkt prav – mračna naloga, kajti skušal je odpraviti troedino miselno formacijo, ko je poprisotil koherenco, ki ni več od človeka, boga in sveta.

Medtem ko tema pada na svet, se torej kujejo zarote – zarote komunizma. Konspirativni komunizem. »Komunizem, ki želi požreti meso in kri celotnega vesolja«, če smo zvesti Culpovim besedam. »Črni nori« komunizem, ki ne pripada komunizmu teleološke ali produktivistične projekcije, pač pa verjetno prej blackmetalskemu »komunizmu«, kakor ga v oddaji Ideologije glasbe opiše Mirt Bezlaj. Culp pa pravi: »Kot zarota je komunizem vojni stroj, ki avtoproduktivne procese Realnega pretvori v orožje za uničevanje kakršnegakoli projekta, zgrajenega na metafizični konsistenci. Njegova tarča je skrivno sodelovanje med kreacijo pojmov in reprodukcijo tega sveta.« Verjetno ima Culp hkrati prav in narobe. V kanon radosti resda zapadamo zavoljo enačenja ontologije in politike, čeprav s tem enačenjem izničimo ravno politiko v nekem ozkem smislu. Hkrati pa komunizem totalnega razgubanja in čiste zunanjosti - kar pomeni, da je to komunizem sveta-brez-nas - iz perspektive tega našega sveta, sveta-za-nas, ostaja bolj ali manj na ravni estetske entitete.

Prav omenjena zunanjost je tista, ki Deleuzovo misel vselej že dela za mrko. »Temačnost zunanjosti ne pripada čaščenju praznine ali eksistencialističnemu obračunu z ničem. […] [P]ojavi se kot ’prenašalka problema’, ki z grozo svet obarva v črno.« Zunanjost, ki se pojavi na mestu netolerantnega in ki sili k afirmaciji mišljenja kot sile uničenja, skuša Culp v knjigi ponotranjiti tudi na organizacijski ravni. Dark Deleuze se deli na serije nasprotij med radostnim in temačnim; negacija s strani temačnega pa naj prihajala zaradi razmerja z zunanjostjo. Kot takšna je knjiga - ki je že zavoljo formata zbirke Forerunners: Ideas First ideja-v-nastajanju - zgoščena kot niz nalog, ki so prepuščene nadaljnji realizaciji ali uničenju. Hkrati pa že sam pogled na te naloge izriše Culpovo teoretsko in politično perspektivo. Na primer: Ontologija: materializem, ne realizem; Afekt: krutost, ne intenzivnost; Hitrost: pobeg, ne pospeševanje; Politika: kataklizmična, ne molekularna …

Foucault je v predgovoru k ameriški izdaji Anti-Ojdipa leta 1977 med drugim zapisal: »Najpomembnejše pa je, da spodbuja, naj gremo naprej.« Štiri desetletja kasneje, tukaj in zdaj, dobimo knjižico, ki bi ji lahko namenili podoben kompliment. Vendar z zadržkom, da počne samo to – spodbuja na način, da locira problem, ki ga je pri resni in aktualni Deleuzovi misli potrebno vzeti zares. Tudi zato Dark Deleuze ni knjiga proti Deleuzu, pač pa knjiga, ki rojeva njegovega nezakonskega otroka, ki ga vsi tako pričakujemo – le, da je temen. Mali temni Deleuze.

V času, ko Deleuze tudi tukaj končno dobiva sebi lastno podobo, ki se diseminira tudi skozi plodnost nastajajoče doktorske generacije; ko se zdi, kakor da se bodo zdaj zdaj obrnila akademsko-vednostno hierarhična razmerja, čeprav se ne bodo ... v tem času bi lahko ideja temnega Deleuza, na robovih knjige, polne lukenj za proper Deleuzove poznavalce, dobila tudi lokalno aktualnost. Padla je namreč filozofska noč in s tem tema tudi na Gillesa Deleuza.