Figure birokracije

Tokratno Humanistiko posvečamo birokraciji oziroma Figuram birokracije. Pod tem naslovom je 19. in 20. oktobra potekal znanstveni simpozij pod okriljem Udesin inštituta na Vodnikovi domačiji. Poln naslov simpozija je bil Figure birokracije: aparat/aparatčik/aparature, predavatelji vseh vetrov pa so premišljevali o vlogi birokracije v odnosu do oblasti, politike, priseljencev, podnebnih sprememb, umetne inteligence in še o čem. V dveh intenzivnih popoldnevih je poslušalstvo lahko prisluhnilo natanko desetim predavanjem; predviden čas za vsako predavanje pa je bila ena ura. Zakaj ta podatek? Je obenem skesano priznanje, da avtor prispevka ni prisluhnil vsem predavanjem, in še več, da je izbira predavanj povsem kontingentna.

Vendarle je moč pograbiti rešilno bilko in v izboru treh predavanj vzpostaviti neko imanentno logiko, ki pelje od birokratskega uvoda v striktnem pomenu besede, k obravnavi dveh zgodovinskih fenomenov. Prvi fenomen je karseda oddaljen, saj gre za komentar k volkodlaškim procesom v nemškem Ansbachu leta 1685. Drugi pa nam skorajda ne bi mogel biti bliže, saj so se pod drobnogledom znašli neformalni, a kljub temu strukturirani medčloveški odnosi v Rogu. Pojdimo lepo po vrsti.

Prvo predavanje, ki bo tukaj predstavljeno, je bilo obenem tudi prvo predavanje simpozija. Neža Kogovšek Šalamon, direktorica Mirovnega inštituta, je svoj prispevek poimenovala Birokracija, oblast in monopol nad politiko. Primeri državljanstva, priseljevanja in azila. Konec naslova. Četudi se zdi naslov nekoliko dolgovezen, je bila uvrstitev tega predavanja na začetek simpozija preudarna izbira. Kogovšek Šalamon je namreč razblinila zmedo v pojmovniku, ki pri podobnih predavanjih pogosto ostane nerazjasnjena. Razlika med birokracijo in oblastjo je morda samoumevna pravnikom, sociologom in učenemu poslušalstvu. Žal se avtor prispevka med slednje ne prišteva in povzema opredelitev, saj verjame, da ima propedevtično vrednost tudi za nadaljnje razumevanje tega prispevka.

Kogovšek Šalamon je oblast opredelila kot izvoljene in neizvoljene predstavnike ljudstva. Zakaj izvoljene, je menda samoumevno – oblast v demokraciji seveda predstavljajo izvoljeni predstavniki ljudstva, kot je na primer predsednik države. Neizvoljeni predstavniki pa so na primer državni sekretarji: to so pomočniki ministrov in z izjemo Ministrstva za finance, ki ima lahko štiri sekretarje oziroma sekretarke, imajo lahko ministri največ dva sekretarja oziroma sekretarki. Državni sekretarji, ki so še zmeraj všteti v oblast, so obenem najnižje na njeni hierarhični lestvici.

Birokracijo Kogovšek Šalamon razume kot državno upravo z vsemi uradniki pod državnimi sekretarji. Ti uradniki pa niso povsem brez moči: oni namreč oblikujejo predpise na ravni EU, predvsem kar se tiče tehničnih in pravnih detajlov.

Ta oris bi moral zadostovati za razumevanje nekaj preprostih sklepov. Prvič, oblast sledi birokraciji. Birokrati sodelujejo pri izdelavi predpisov, ki jim predstavniki oblasti morajo slediti. Drugič, birokrati imajo globlji uvid v delovanje posameznega sektorja kot predstavniki oblasti, saj državni sekretarji sunkovitih sprememb na ravni predpisov preprosto ne uspejo dohajati. Slednjič, oblast se menja hitreje od birokracije. Oblast je odvisna od volje ljudstva – razporeditev funkcionarjev je politično motivirana –, medtem ko je birokracija relativno trajna.

Na začetku je potrebno nekaj prevračanja, da pograbimo rdečo nit in iz pravniškega predalčkanja presedlamo na volkodlaške procese, ki jih je predstavila Marisa Žele. A spet ne toliko: osrednja teza predavanja Volk in Bürgermeister: Metamorfoza in subjektivacija je bila ta, da je v primeru volkodlaškega procesa v Ansbachu aparat – ki ga anahronistično lahko pojmujemo kot birokracijo – sam iznašel oziroma ustvaril ali izdelal mesto, v katerega se vpisuje subjekt. Žele je procese interpretirala ne kot metaforo, temveč kot konkretno delovanje aparatusa.

Da bi razumeli to kompleksno tezo, bi morala predstavitev volkodlaškega procesa v Ansbachu zadostovati. V Ansbachu so sredi sedemnajstega stoletja imeli težave z volkovi. Na Nemškem v tistem času to niti ni bilo tako redko. Sprva so volkovi napadali živino, kasneje pa tudi otroke. Prebivalci Ansbacha so takrat verjeli, da je volkodlak prav osovraženi nedavno preminuli Bürgermeister. Na organiziranem lovu so nato volka speljali do praznega vodnjaka, v katerega je padel in umrl. Po smrti so mu odpilili gobec, nadeli človeška oblačila in lasuljo ter ga katarzično peljali skozi mesto na vislice.

Sedaj bi teza o aparatu, ki ustvarja svoj subjekt, morala biti jasnejša. Žele je poudarila, da ne moremo mimo bogatih pričevanj, ki ne zahtevajo dokaza metamorfoze, temveč večidel temeljijo na pričevanjih. Ta so bogata v podrobnostih, pogosto tudi skregana z empiričnimi dejstvi. A nič ne de, proces je samozadosten, v kolikor mu retrogardno uspe zapolniti manko, ki ga predstavlja na primer prazno mesto subjekta v procesu. S tem procesu uspe vzpostavitev avtonomije, ki izloči tako oblast kot subjekt.

Če vas na tej točki po hrbtu obliva hladen pot, češ, »saj smo do birokracije povsem nemočni«, vsekakor prisluhnite še predstavitvi predavanja Izidorja Baršija. Njegovo pojmovanje birokracije se oddaljuje od izhodiščne opredelitve, saj birokracijo razume kot stalno spremljevalko človeške družbe. Dvodelno predavanje je temeljilo na prepletu Baršijevega udinjanja v okviru Tovarne Rog ter predstavitvi teorije države v knjigi Anti-Ojdip Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija.

Rogovci in birokracija? Ja, prav zato se Barši poslužuje drugačnega pojmovanja birokracije. Tovarna Rog se namreč kaže kot paradigmatski primer, kako je mogoče delovati brez birokracije. 11 let že uspešno izvajajo dejavnosti, brez podrejanja birokraciji – ki jo zdrava pamet povezuje s formalnimi opravili, kot so izpolnjevanje in štempljanje obrazcev, pisanje poročil in ostale neprijetnosti. Med drugim je odsotnost birokratskih postopkov poglaviten razlog, da je v okviru Roga omogočeno izvajanje avtonomnega programa.

Vse lepo in prav, a v predstavljenem orisu se zdi, kot da v Rogu obstajajo avtonomne cone, ki nemoteno izvajajo svoj program. In vendar se ravnovesje zamaje: prav v trenutku, ko pride do neizbežnih infrastrukturnih težav. Sledeč tezi, da so ovire lastne vsem odnosom in vozlišče socialnih interakcij, je za Baršija poglavitna vrednost Roga prav v njegovi nepopolnosti. V tem je Rog dober protiprimer birokraciji kot temeljnemu ustroju človeških družb. Nefunkcionalnost in neformalnost Roga sili Rogovce v razmerja, ki jih sicer ureja birokracija. Namesto hierarhične lestvice in razporeditve del so v tem primeru v ospredju poznanstva in odnosi z drugimi.

Avtor prispevka pritrjuje Baršiju: poveličevanje take oblike ureditve se prehitro sprevrže v romantiziranje v najslabšem možnem pomenu besede. Končno vprašanje se izteče v dilemo: je boljša birokracija, ki je izvzela nepredvidljivi človeški karakter in v svoji končni konsekvenci predpostavlja delujoč sistem? Ali moramo iskati alternative birokraciji, četudi je majhne sociuse nemogoče razširiti brez določene oblike finančne centralizacije, ureditev socialnih odnosov pa terja, da je Rog večni »work in progress«?