Tokratna poletna Humanistika ne bo namenjena knjigi, temveč poslušanemu dogodku. Govorila bo o konferenci, na kateri se je govorilo o … čustvih. Naslov letošnje mednarodne konference Društva študentov filozofije v Novem Sadu, ki je potekala konec junija, se je namreč glasil: Filozofija in čustva. Ljubljanska študentka filozofije in literature, ki se načeloma ne bavi veliko z analitiko, logiko ali empirijo, naslov takoj poveže s Kantom in Schillerjem. Ko v roke prime call for papers, jo misel ponese v osemnajsto stoletje. Napaka! Takšna študentka se zapira v slonokoščeni stolp zgodovine in ni v stiku z realnostjo! Ne ve, kakšni so problemi današnjega časa. Zato pa je tu Novi Sad. Da to ugotovi!

Novi Sad in konferenca na začetku delujeta nekompatibilno. Preveč bureka in alkohola, omotična hoja filozofov po vročih betonskih ulicah, pisanje člankov v zadnjih stresnih minutah. Švica se kot v puščavi, misli divjajo, da bi bilo videti, kakor da smo vložili ogromno dela. Pa saj smo ga, v bistvu! Ampak pojebe nas skupina filozofov in filozofinj iz Grčije, ki so ob prihodu izjemno pripravljeni, profesionalni, polni svežine, predvsem pa nadnaravno lepi. Štirje grški kipi bogov in boginj proti štirim umazanim in zmatranim Slovencem. Morda bi se lahko konferenca začela s prvim poglavjem, ki bi nosilo naslov: Slovenci proti Grkom.

Sama lepota, ki govori o lepoti. Lepi in dobri ljudje. Govor o zrenju renesančnih slik, prek katerih lahko človek stopa proti enemu, lepemu, dobremu. Govor o Platonovem Simpoziju in ljubezni. In po govoru o mistiki, ki je le obrat čistega racionalizma, se govori še o emotikonih in avtentičnosti. Grška lepota in dobrota se zaključita v polemiziranju s sodobnim tehnološkim svetom, pri čemer filozof iz Aten ne zmore odgovoriti na vprašanje Nese Vrečer: »Ali ni tisti, ki na socialnem omrežju laže ali pošilja smajlije kljub temu, da ni srečen, prav tako avtentičen jaz?« Ali ni lažnivec prav tako avtentičen v svoji laži? Že definicija pojma avtentično je sprožila problem, vprašanje razmerja med virtualno identiteto in identiteto človeka iz mesa in kosti pa je ostalo nereflektirano.

Poleg popolnoma napačnega branja Rousseauja, ki naj bi po interpretaciji dveh študentov iz Novega Sada želel, da se človek vrne nazaj v stanje divjaka, se je izkazalo, da je največ odziva v publiki sprožila predvsem debata o tehnologiji. Glede tega so bili Grki nadvse zaskrbljeni! Pa ne le Grki. Tudi Hrvati in Srbi so vzklikali: Oh, ne! Računalniške igre delajo ljudi slabe. Virtualna realnost škodi človekovi lepi duši. Oh, ne! Zaradi socialnih omrežij smo postali odtujeni in atomizirani. Oh, ne, naš svet postaja zel.

Oh, ja. Prav tako je bilo! Mi, slovenski brezčutni spekulativni stroji, smo se zgolj spogledovali. Spogledovanje pa se je nadaljevalo, ko je med našo filozofsko skupinico in ostalimi do izraza prišel predvsem razkol med tako imenovano analitično in kontinentalno filozofijo. Zato bi se lahko drugo poglavje konference imenovalo tudi: Analitična filozofija proti kontinentalni.

Analitiki iz Novega Sada, med njimi so bili nekateri tudi doktorski študentje, so navsezadnje delovali prepričljivo, zagreto in opremljeno s širokim spektrom poglobljenega znanja. Vendarle pa so vlekli linijo iz Aristotela ter jo zabetonirali, seveda, v sodobno analitično filozofijo. Veliko besed je bilo namenjenih delovanju možgan, kako se širijo informacije, kako razumeti čustva na podlagi tega, kateri del živčnih celic se pri določenem doživljaju sproži. Diskurz, ki je dandanes izjemno popularen in mu je težko očitati nekorektnost. A Slovencem, ki večinoma tripamo na Hegla, Lacana in Deleuza, se je tovrstna tematika zdela nezanimiva.

Analitika se nadvse dobro prilega današnjemu času, ko poseganje po interdisciplinarnosti rešuje zagate, ki jih metoda predmeta samega ne zmore razrešiti. Zato torej poseganje po matematiki, logiki in kognitivni znanosti. O čustvih se resno lahko govori šele potem, ko smo najprej skušali razumeti, kako delujejo možgani. Pa vendar se filozofinja z ljubljanskega filofaksa vpraša, ali ni naloga filozofije preizprašati prav ta način diskurza, ki je dandanes tako popularen. Težnja po tem, da bi resnico spoznali s pomočjo znanosti, ker naj bi nam le-ta dandanes jamčila legitimnost, je stvar, ki zagotovo zahteva kritiko filozofov. 

Še ena stvar, ki je s strani slovenske skupine porodila kritiko, je redukcija človeka na zgolj nekakšen stroj, ki procesira impulze iz okolja. Ekstremna psihologizacija je bila tako postavljena v prvi plan, iz njega pa sta bila odrinjena ves materialno-socialni kontekst in produkcija smisla, v katerega je človek vpet. Kot da sami ne bi ustvarjali resničnosti, ki jo ves čas tudi živimo. Kot da nismo ujeti v simbolni univerzum, kakor da nismo kolesce kroga, iz katerega ne moremo izstopiti. Torej, ker je slovenska skupina želela reflektirati pozicijo izrekanja, ker je hotela kontekstualizirati diskurz o resničnem, je iz družbe izpadla. Se tako rekoč izolirala … Hm. Dovolj. Spet smo postali preveč resni. In da damo resnost na stran, odprimo raje še tretje, zadnje poglavje: Resnost v norosti proti norosti v resnosti.

Ne vemo sicer, kam postaviti katero skupino. A izjemen prizor na konferenci je bil nastop zagretega ničejanca, ki je znal na pamet skoraj vse Nietzschejeve aforizme, samega avtorja pa ni znal reflektirati, temveč ga je zgolj povzemal. Podobno se je zgodilo tudi s korektnim povzetkom Humove filozofije pa tudi interpretacijo Lacanovega koncepta ljubezni. Slovenska ekipa je včasih v prvih vrstah zadremala, kar je šlo v nos zagretim frommovcem in kognitivnim znanstvenicam. Fascinantna točka enega izmed prispevkov, ki nam zagotovo ni ponudil mirnega spanca, pa je zagotovo bila teza, da so v komunizmu vsi leni, ker nimajo nobene motivacije za delo, saj je, po izpeljavi avtorja prispevka, edina motivacija za delo lahko zgolj in samo akumulacija denarja. Aplavz.

Dovolj kritike. Konferenca je bila navsezadnje produktiven način neformalnega druženja, izmenjave znanj in ponovne izpostavitve povezovanja Balkana, ki lahko vsekakor ogromno onudi. Mi smo na koncu zamerili predvsem novi beograjski železniški postaji v enigmatično obskurnem delu mesta, imenovanem Prokop. Nedokončani megalomanski projekt Aleksandra Vučića je še en dokaz tega, kako mesta ostajajo v rokah kapitala in ne njihovih prebivalcev … No, pa lastni melanholiji smo zamerili in vročini, ki nam ni dala dihati. Baje je cela slovenska ekipa po prihodu v Ljubljano zbolela. Zakaj točno, lahko samo sumimo.