Napisati trilogijo je v filozofskih krogih često znak, da se tukaj gre zares. Da ima avtor nekaj povedati, da bo kontinuirano razvijal miselno linijo, v naslednjem delu razrešil zagate, ki so se dozdevno pojavile v predhodnem, in spravil skupaj če že ne ravno Kantove tri kritike, pa vsaj obsežen exposé lastne pozicije glede nekega območja poizvedovanja. Trilogija je nekaj, kar že zaradi svoje forme ob sami razglasitvi obljublja neko veličino. Zato smo lahko tudi hitro razočarani, če je tisto, kar odkrijemo, v vsaj prvem delu trilogije zastavljeno precej skromno. Skromno, ker se gre za razvitje neke ideje, ki vsaj na prvi pogled ne pretendira k ničemer monumentalnejšem kot premišljanju nekega koncepta, ki se ga lotevajo vsepovprek preko rahlo drugačnih koordinat. Skromno, ker so konsekvence takega obrata skromne tako v smislu teoretskega napredka kot posledic za politično akcijo, ki so v tem primeru namen dela. Vse to seveda v primeru, da jih bomo dejansko našli.

Govorimo o delu avstrijskega teoretika Geralda Rauniga, ki v prvem delu svoje trilogije Dividuum s podnaslovom Machinic Capitalism and Molecular Revolution skuša premisliti koordinate tistega od Deleuza navdahnjenega pola politične misli, ki se osredotoča na koncept multitude. Po Raunigu nam namreč manjka specifičen košček v sestavljanki, da bi lažje ugledali sliko, in ta košček je koncept dividuuma – deljivega.

V knjigi se Raunig problematike loti kar direktno, brez uvodnih dolgovezenj, in nam že v prvem poglavju na primeru izpostavi problematiko in to, kar skuša s svojo konceptualizacijo zajeti. To začne s primerom pisanja in njegovega avtorstva, problema, ki ga je moč zajeti z dvemi klasičnimi formami in eno še prihajajočo, vendar zagatno in nevarno. Tako imamo znotraj klasičnih avtorskih dispozitivov opravka z avtoritarnim in komunitarnim avtorstvom. Prvi skuša zabrisati mnoštvo vplivov, ki sooblikujejo tekst s podobo individualnega genija, ki z vzpostavitvijo genealogije predhodnih avtorstev, iz katerih črpa, svojega avtorstva ne zanika, temveč le okrepi idejo avtoritarnega pisanja. Komunitarno avtorstvo počne nekaj podobnega – avtor-subjekt je v tem primeru le kolektiv namesto posameznika, vendar se kolektiv v tem primeru zlije v uniformnost, ki zabriše notranje razlike. Potrebujemo torej neko idejo avtorstva, ki je zmožna v sebe integrirati mnoštvo ravno kot mnoštvo. Prva opcija, ki se nam ponudi, je možnost konstantnega revidiranja teksta s strani bralstva, s strani algoritmov, ki ocenjujejo bralne navade in na podlagi njih izvajajo predikcije, ter hkrati s prispevki oboževalcev, ki si želijo preživetja ali smrti lika v romanu. Ob tem, da se avtorstvo zapre v neskončni cikel revizij, da se spremeni v neke vrste Sizifovo delo, pa je glavna nevarnost tovrstnega tipa avtorstva ena izmed teoretsko ključnih točk Raunigovega dela.

Logika particije, deljenja na deleže, pozicija distributivnega pravičnika, se pravi tistega, ki si vzame pravico ustvariti dele in jim podeliti individualnost in identiteto, je namreč problem za našega deleuzovca. Zanika to, da je vse že zmeraj prepredeno, vse zmeraj ne-identično s samim seboj, vsak tekst del neskončnega toka, v neskončno množečih se prekrivajočih se linij. Problem se nahaja že v osnovi kakršnekoli zaključujočnosti in totalizacije. Kaj je skupnost, osnova komunitarnega pisanja? Etimologijo besede communitas Raunig najde v žrtvovanju. Žrtvovanju dela sebe, ki je konstitutivni pogoj vključenosti v skupnost. Munus ali žrtvovanje je zanj veliki minus. Odpoved tistemu, kar skupnost ne more prenesti kot del lastne totalnosti in mora zato nujno ostati zunanje, izvrženo.

Zdi se, da je za Rauniga vse samo neskončno prepletanje tokov, da je treba kaos končno spet osvoboditi od kozmosa, in tako knjiga vsebuje poglavja z mnoštvom raztresenih primerov, kjer Raunig nakaže, kako se moramo znebiti distinkcij tipa subjekt-objekt, notranje-zunanje, človek-narava itd. Vse se namreč dogaja znotraj tiste sredine, iz katere opozicijske skrajnosti rasejo. Dividuualne sredine, sredine brez identitete, brez individualnosti, brez particije in brez komunalne participacije.

Toda nekaj vseeno potrebujemo, fiksne točke, mesta, prek katerih lahko vsaj začasno takšne tokove zajamemo. Da bi zadostil tej nalogi, Raunig poseže po zaprašenih knjigah sholastike in v njih najde Gilberta de la Porréeja, srednjeveškega komentatorja Boetijeve Opuscula Sacra. De la Porrée se namreč znotraj svojih komentarjev v kontekstu spora o naravi svete trojice precej posveti ravno konceptu dividuuma, logiki, po kateri je mogoče misliti singularnost, ki je razvezana od konceptov persone ali individuuma. Singularnost dividuuma je tako singularnost neke subsistence, ki je ločena od njenega vsakokratnega kajstva, obstaja kot neko mesto, preko katerega se pretaka različna vsebina. S tovrstnim konceptualnim orodjem skuša Raunig zajeti multitudo kot mnoštvo subsistence, med katerimi se pretaka različna vsebina. Pomislite naprimer na razliko med družbami discipline in družbami nadzora, ki jo oriše Deleuze v svojem ''Postskriptumu k družbam nadzora.'' Če prva disciplinira individualna telesa, potem druga nadzira afektivne sklope, ki prečijo mnoga telesa. Mobilizira množice afektov v ljudeh in ne ljudi samih. To, kar vidi, je porast te ali one statistične kategorije.

Nekaj podobnega, vendar osvobojeno dominacijskih logik, hoče Raunig. V obliki politične akcije je to gibanje Occupy, v obliki teksta je to malce bolj napreden hipertekst, na območju prava naj se upoštevajo pravice, ki so razvezane od njihovih individualnih nosilcev, in tako dalje. V kvazi-akceleracionistični maniri moramo posnemati deteritorializacijski elan finančnih derivatov, ugotoviti, da so meje med nami fluidne in da vse teče.

A vendar se nam ob koncu branja teksta pojavijo sledeča vprašanja, vprašanja, ki jih Raunig ne razreši, še več, njihove razrešitve niti ne nakaže. Kaj je tisto, na kar je subsistenca centrirana, kaj je tisto, kar kot neka enotnost ostaja, če to ni neka identiteta? Kaj pa, če se izkaže, da so individualna telesa nekaj, kar ni popolnoma plastično, da so omejena v prenašanju tokov, ki jih prečijo? Kaj točno je domet politike, ki si želi obnoviti spodletela gibanja šotorjenja v parkih v okolici Wall Streeta? V svojem občudovanju deteritorializacijskega elana kapitala Raunig očitno ne spredvidi, da je njegova moč v enaki meri sestavljena iz njegove reteritorializirane oblike. Da je tisto, proti čemur se borimo, hkrati gibanje in stabilnost, stabilnost in strukturiranost, ki je v primeru politične akcije enako pomembna kot gibanje.

Za konec pa bodimo še malo zlobni in poudarimo: kaj pa funkcija avtorja Geralda Rauniga, ki napiše trilogijo? Ali ni to poteza avtoritarnega avtorja? Skratka, ali ni poza dela v direktnem nasprotju z deklarativnim namenom v njej predstavljene teorije?