COVID-19 je v slabem letu izzval celo morje družbenokritičnih knjig in člankov, osredotočenih na implikacije protikoronskih ukrepov in na nepripravljenost zdravstvenih sistemov ob krizi koronske razsežnosti. K temu modroslovnemu mozaiku filozofskih razprav o COVIDU-19 se prištevajo tudi prispevki iz nove številke filozofsko-politične revije Crisis and Critique, ki nosi podnaslov »2020 – The Year of the Virus«. V današnji Humanistiki se bomo osredotočali samo na enega izmed devetindvajsetih zbranih prispevkov: na kratek članek »The Twofold Face of Immunity« izpod peresa italijanskega filozofa Roberta Esposita.

Esposito svoj članek odpre s preprosto tezo: celotno zgodovino modernega sveta, vključno z obdobjem koronske krize, je moč interpretirati kot vrsto različnih soočenj s problemom imunosti. Pri tem ne gre le za biološki ali medicinski problem, za problem živih teles ali njihove vpetosti v laboratorijske in bolnišnične prakse, temveč tudi za politični problem; za problem meščanskega subjekta, moderne države in njunega medsebojnega odnosa. Refleksija o problemu imunosti tako prepleta bios in polis; ju spaja v enotno biopolitično problematiko, ki tvori poslednji horizont našega časa.

 Koronska kriza je problem imunosti nedvomno potencirala. Večina svetovnega prebivalstva namreč nestrpno čaka na cepivo, v upanju na trajno imunost proti virusu. Nekateri ob tem razmišljajo o imunosti prekuženih posameznikov, spet drugi o predobstoječi imunosti, proizvedeni med sorodnimi virusnimi obolenji. »Kot nikoli prej,« pravi Esposito, »je imunska paradigma postala temeljni kamen našega življenjskega sistema, središče, okoli katerega se dozdevno vrti ves naš obstoj.« 

Skrb za imunost se pojavlja tudi v koronskem političnem diskurzu - še najbolj eksplicitno v debatah o tako imenovani čredni imunosti ter z njo povezani laissez-faire strategiji širjenja virusa skozi državno populacijo. A imunska paradigma se ne ustavi pri problemu čredne imunosti, temveč zaobjema tudi druge, na videz diametralno nasprotne politične ideje in prakse. Tudi karantenski ukrepi predstavljajo poskus imunizacije organizma, najsibo kolektivnega ali posameznega.

Da bi bolje razumeli vseobsegajočo širino imunske paradigme, si moramo razjasniti, kaj pravzaprav je imunost. Espositov odgovor sprva ni epidemiološki, temveč etimološki. Posluži se latinskega pojma immunitas, ki je lahko razumljen le v odnosu do svojega nasprotja - pojma communitas. Oba pojma zadevata organizmov odnos do drugega ali drugosti: communitas odprt ali povezujoč odnos, immunitas pa vase zaprt, izolirajoč odnos, ki postavlja in vzdržuje jasno mejo med znotraj in zunaj, med vključenim in izključenim, med organizmom in tistim, kar lahko ogroža njegov obstoj ali identiteto. Torej, čeprav karantena ne vodi do fiziološke imunosti, vseeno predstavlja imunizacijski postopek, saj brani človeške organizme pred zunanjo nevarnostjo.

Zdi se, da karantena preobrazi moderno državo iz benignega branitelja meščanskih pravic v nekakšen totalitarni aparat za imunizacijo – a to je za Esposita zavajajoča opozicija. Moderna država tudi v svoji na videz najbolj benigni, laissezfairovski vlogi nastopa kot posebna imunizacijska instanca. Vzdrževanje posameznikove zasebne sfere, branjenje njegovega življenja in lastnine pred vdori drugih posameznikov je le splošno sprejeta, večini sprejemljiva oblika imunosti. Karantena in laissez-faire nista nespravljivi nasprotji, temveč dve obliki istega procesa. Država s karanteno le nadaljuje nekaj, kar počne že cel čas: brani posameznika pred nevarnostjo drugih posameznikov.

Nekarantensko, bolj liberalno delovanje moderne države je podvrženo logiki imunizacije tudi na globlji ravni distribucije pravic. Pravni sistem modernih držav, pravi Esposito, »temelji na možnosti izključitve. Da bi nekdo bil imetnik pravice, si mora biti zmožen predstavljati, da je lahko nima ali da je nima nekdo drug. […] Da bi nekateri uživali pravico do državljanstva, je logično, a je tudi zgodovinsko nujno, da je nekateri drugi nimajo ali vsaj še nimajo.« Dodajmo, da iz tega izhaja možnost fašističnega delovanja moderne države; delovanja, ki bazira na razveljavljenju temeljnih pravic za nekatere družbene skupine, podvržene izgonu, segregaciji, mučenju ali pobojem. Zdi se, da prav na tej točki – s čiščenjem tujkov iz narodnega organizma – logika imunizacije doseže svojo najekstremnejšo in najnevarnejšo obliko.

Esposito je kljub temu pripravljen zagovarjati nujnost in upravičenost immunitas. Natančneje, opomni nas na očitno resnico, da »noben organizem, niti individualni niti družbeni, ne bi mogel preživeti brez imunskega sistema, sposobnega obrambe pred nevarnostmi zunanjega izvora.« A poskrbeti je treba, da je imunizacija primerno omejena, temperirana, ne le zato, ker lahko v nekaterih primerih ogroža drugega človeka, temveč paradoksno tudi zato, ker lahko oškoduje ali celo uniči tistega, ki naj bi ga ščitila pred nevarnostjo.

Dober primer imunizacijske samopoškodbe je odziv nekaterih človeških organizmov na okuženost s COVID-19. Človeški organizem se zna braniti pred inficiranimi celicami z intenzivno inflamacijo pljuč, ki je lahko v določenih primerih smrtonosna ali pa vsaj proizvede trajne poškodbe. Varnost oziroma obramba organizma nato paradoksno postane odvisna od imunosupresivov ‒ zdravil, ki zavirajo delovanje imunskega sistema. Povedano drugače, organizem mora biti za lastno dobro prisiljen opustiti načelno imunizacijsko držo; mora biti prisiljen ohraniti tisto vsaj minimalno dovzetnost za travmatično drugost, ki jo Esposito označuje s pojmom communitas.

Iz tega biološkega primera zlahka preidemo na sodobno družbeno dinamiko, zaznamovano z imunizacijsko strategijo karantenskih ukrepov. Seveda velja, da je »pod pritiskom virusa edini način, kako naše družbe ubežijo nevarnosti, ta, da žrtvujejo določene osebne svoboščine«. A Esposito ob tem izrazi skrb o nazadovanju communitas in o škodljivosti desocializacije. Ni jasno, kako dolgo lahko vztrajamo v karantenskih ukrepih, ne da bi »prepovedali tisti najbolj intenziven smisel naše eksistence, ki je življenje medosebnih odnosov«.  Nikoli ne smemo pozabiti, da imunost ni pozitivno dobro, temveč nujno zlo; ni le zaščita, temveč negativna zaščita; zaščita, ki nas »distancira od večjega zla skozi manjše zlo«. Kot se je glede karantene espositovsko izrazil Donald Trump, moramo paziti, da zdravilo ni hujše od bolezni.

Primerjava Espositovega sklepa s Trumpovo protikarantensko držo je na srečo le površinska. Kult smrti ameriških republikancev je za neovirano akumulacijo kapitala pripravljen žrtvovati življenja delavcev in fiziološko ogroženih skupin. Esposito ne razmišlja v tej smeri. Nasprotno, obrambo življenja razglasi za najvišjo vrednoto, saj svoboda in skupnostno bivanje ne moreta pripadati mrtvim. Njegova zahteva je le ta, da omejujemo imunizacijske ukrepe na tisti zdravi minimum, ki je res absolutno nujen za varovanje življenja. Ta minimum je treba na svoj način zasledovati tudi v postkarantenskem življenju, v katerem sta naša sreča in preživetje odvisna od antikapitalistične krepitve communitas; od širjenja skupnih prostorov, v katerih dobrine niso namenjene prilastitvi, temveč kolektivni rabi.

Espositova pozicija je koherentna, a redkokdaj dovolj konkretna, da bi iz nje lahko izpeljevali koristne praktične predloge. Njegova kritika imunizacije se giblje na zelo splošni ravni in se ne dotika lokalnih razlik v odzivih na COVID-19. Prav tako se ne ukvarja z odnosom med dinamiko kapitala in trenutnim epidemiološkim stanjem; z odnosom, ki je najverjetneje bolj ključen za razumevanje današnje situacije kot pa abstraktna opozicija med immunitas in communitas. Če vas slučajno zanimajo konkretnejši razmisleki o koronski krizi, se obrnite na prispevke Etienna Balibarja, Warrena Montaga in Michaela Robertsa, ki jih prav tako najdete v zadnji številki revije Crisis and Critique.