Po svetu in pri nas že dolga leta poteka polemika med zagovorniki in nasprotniki obveznega cepljenja. Glavni argument nasprotnikov je, da lahko cepljenje, kljub temu da ščiti pred določeno boleznijo, sproži druga obolenja in celo smrt. Legitimna skrb nasprotnikov izhaja iz same narave cepljenja. Pri imunizaciji paradoksno vnesemo v telo nadzorovano količino bolezenskih klic prav tiste bolezni, pred katero se želimo zaščititi. V knjigi Roberta Esposita Immunitas, ki je nedavno izšla pri bivši Študentski založbi, ima ta imunska dinamika osrednjo mesto. V njej poskuša Esposito skozi analizo delovanja imunskega dispozitiva odgovoriti na vprašanje, ki je ostalo v podtonu Foucaultove teoretske zapuščine: kakšna je narava in pomen biopolitike? Prav imunski princip naj bi namreč na novo začrtal razmerje med življenjem in politiko.

V biomedicinskem besednjaku je imunost razumljena kot oblika izjeme oziroma zaščite pred boleznijo. Podobno v pravni terminologiji imunost nastopa kot izjema pri upoštevanju splošnega zakona ali plačila dajatev. V obeh primerih imamo torej zaščito pred določenim tveganjem, ki mu je izpostavljena celotna skupnost. Prav ta opozicija med immunitas in communitas je bistvena premisa Espositove knjige. Imunost je v nasprotju s splošnostjo communitas partikularna okoliščina, vselej je »lastna« v specifičnem pomenu. Imunost se torej izteče v nič drugega kot liberalcem tako ljubo negativno svobodo. Ta v znani Berlinovi opredelitvi v prvi vrsti pomeni obrambo individuuma pred »ekspropriativnimi« učinki skupnosti. Seveda pa to ne pomeni, da tudi »telo« skupnosti ne more biti imunizirano. Prav razmišljanje o skupnosti in svobodi skozi matrico imunosti razkriva, kako znana polemika med liberalci in komunitarci izhaja iz skupne predpostavke imunskega zaprtja v meje identitete, naj bo ta individualna ali skupinska.

Na začetku je bil dispozitiv imunosti omejen na področji biomedicine in prava, a se je s časom razširil na vsa področja in besednjake naših življenj. Esposito celo trdi, da je celotna moderna zgolj zgodovinski in kategorialni aparat za razreševanje vprašanja samoohranitve življenja. Skozi poglavja knjige sledimo prav tej prisotnosti imunske paradigme v biomedicini, pravu, teologiji, antropologiji in sodobni imunologiji. Ta poglobljena analiza mu služi za ponazoritev ontološkega prepleta politike in življenja. To pa je v nasprotju z večino teoretikov biopolitike, ki obravnavajo ti komponenti ločeno in njuno srečanje locirajo v določenem zgodovinskem trenutku. Za Esposita sta življenje in politika kot konstitutivna elementa imunske paradigme vedno že nerazločjivo povezana.

Če sledimo Espositovi razčlembi delovanja imunskega principa, je gotovo najbolj ilustrativen primer prava. Pomislite, kako pravni dispozitiv izključitev nasilja, ki je zunanje legitimni ureditvi, vedno proizvede z nasilnimi sredstvi. Privzame torej isto substanco, pred katero naj bi ščitil. Pravo torej noče odpraviti nasilja, odpraviti želi zgolj njegovo zunanjost, nasilje hoče pripeljati v svojo notranjost.

Tudi filozofska antropologija naredi iz imunizacije svoj vodilni kriterij. V Immunitas beremo, kako deluje imunska dialektika v antropologiji, citiramo: »Gre za sprejem negativnega, kot edine oblike, ki lahko človeka zaščiti pred samo njegovo negativnostjo, tako v gnoseološkem smislu, da se človek ne more spoznati preko pozitivnih določitev, še bolj pa v biološkem smislu, da je človekovo življenje lahko trajno le tako, da se projicira izven sebe, v nekaj zunanjega, ki ga blokira in v zadnji instanci negira.« Konec citata.

Pri teh dveh primerih vidimo, da logika imunosti deluje tako, da imamo vedno opraviti z neko zunanjostjo, z neko potujitvijo človeške eksistence. To je zapisano v sam genom imunske paradigme. Prav ta razširitev življenja preko svojih meja, prav ta zunanjost približa immunitas njenemu antinomičnemu polu communitas, saj je slednje razmerje med življenjem in tistim, kar mu je tuje in zunanje.

Bralcu se kar ponuja vprašanje, kako pri Espositu razumeti to premeščanje zunanjosti in notranjosti. V zadnjem poglavju knjige kot zgled te razširitve življenja preko lastnih meja in meja telesa vzame primer proteze. Implantant je anorganski »rezervni del«, ki podaljšuje življenje. Še bolj očiten primer je presajanje organov, ki zamajejo predstavo o jasno določeni identiteti. Vidimo, da imunska dialektika vedno implicira inkorporacijo negativnega. A stvari se v razvijanju Espositove imunske paradigme zapletejo, ko se imunski sistem obrne proti sebi. Če imunski sistem deluje tako, da se bori proti vsemu, kar »prepozna«, potem mora napasti tudi »lastno sebstvo«, saj prepoznanje le-tega omogoča prepoznavanje drugega.

A imunska toleranca, ki smo ji priča pri presaditvi organov in nosečnosti, priča o neki potencialni »skupnostni imunosti«, ki bo odprta za drugačno in ne-lastno. Prav ta smrtonosna kontradikcija avtoimunosti, ki grozi pretirani moderni obsedenosti z imunizacijo vseh družbenih sistemov, odpira tudi možnost dialektičnega obrata v communitas. Imunska paradigma torej spodleti v svojem glavnem zastavku, to je sovpadanju življenja s samim seboj, ki je proizvedeno z izključitvijo drugega. Kot smo videli, lahko življenje obstaja le skozi tisto, kar mu je tuje, nelastno. Prav z idejo gostoljubne »skupnostne imunosti« se odpira možnost drugačne politične skupnosti. A kako prevesti to idejo v politični besednjak, ostaja odprto.

Espositova knjiga Immunitas je osrednje delo njegovega opusa prav zato, ker skozi poglobljeno analizo delovanja imunske logike razvije nastavke za pozitivno biopolitiko. A istočasno je njegovo pisanje neprepričljivo in nekonkluzivno v razlagi ključnega preobrata od samouničujočega upora imunosti proti sebi v odprtost skupnosti. Bralec bo moral za vsaj delno zadovoljiv odgovor na to vprašanje vzeti v roke ostale Espositove knjige, še posebej Bios. Tam poskuša razviti bolj utemeljeno teorijo pozitivne biopolitike. Ta lahko vznikne le na ozadju temeljite dekonstrukcije prepletenosti biologije in politike, ki izhaja iz imunosti.

Esposito sodi v skupino kritičnih političnih filozofov, ki v svojih delih iščejo odprtja za ponoven premislek radikalne politike. Pred vsemi so ista vprašanja »političnega«, a nekateri odgovori so jasni, drugi eliptični, nekateri pa dekonstruirajo sama vprašanja.

Recenziral je Simon Smole.