Osnovni dispozitiv: interpelacija in diskurz. Interpelacija je proces subjektivacije, je poziv, ki individuuma nagovori v odziv - odziv subjekta. Diskurz je v svoji splošni rabi govor o neki specifični temi, ki poteka na nek določen način. To je vse, kar potrebujemo.

Znotraj vsakega diskurza pride do situacije, ko nekdo nekaj in verjetno nekoga vpraša. Skratka, postavi se vprašanje. To je naše izhodišče. Zanima nas, kako se individuumi odzovejo na vprašanje. Niti ne to, kar odgovorijo, kakšna je vsebina in ontološka vrednost njihovih odgovorov, pač pa samo njihovo dejanje odzivanja. Performativ, če hočete.

Seveda ne moremo podati vseh primerov - to bi bilo preveč utopično in shematično. Ampak zamislimo si kakšnega. Recimo situacija učenec - učitelj: nevedni učenec postavlja vprašanja vsevednemu učitelju. Tu ni kaj dosti zanimivega za povedati - tako imenovani univerzitetni diskurz vnaprej razporeja mesta, ki individuumom določajo odzive kot subjektov. Navsezadnje je tako z vsakim specifičnim diskurzom. Zato si raje poglejmo diskurz v svoji splošnosti.

Predpostavljamo torej splošnost diskurza, kjer ni vnaprej razporejenih mest, ki bi določala subjektivirane odzive. Lahko bi rekli, da imamo nek prostor lebdečih individuumov. V politični govorici to pomeni svobodno in egalitarno stanje. - Ampak tudi to je ideologija in če imamo ideologijo, imamo tudi subjekte in njihove odzive, mar ne? In zato tudi individuumi kot taki ne obstajajo. - Okej, individuumi so res nekakšni fantomi, nikoli dejansko ne obstajajo. Zato raje poglejmo na kakšen način ne obstajajo. Individuumi niso namreč nič drugega kot problem subjekta; so irealna točka preloma subjektivitete.

Vrnimo se k pojavitvi vprašanja v splošnem diskurzu. Imamo individuume kot subjekte v svoji transformaciji. Rečeno drugače: individuumi so subjekti, vendar so kot taki nepomembni, saj verjamemo v 'vsemogočnost' transformacije oziroma interpelacije individuuma v subjekt. Abstraktno, ampak okej. Vprašanje v tem primeru s svojim nastopom fiksira te naše lebdeče individuume v subjekte. In v teh egalitarnih pogojih se mi zdi, da pogosto nastopi klasični »méconnaisance« interpelacije - napačno prepoznanje.

Opišimo situacijo: imamo skupinico študentov istega letnika, kjer nihče formalno ne izstopa po svojih sposobnostih. Skupaj študirajo in nekdo nekaj vpraša. Verjetno ste že kdaj opazili, da se redkokdaj prepozna vprašanje kot problem, kot vprašanje, ki je implicirano v sami teoriji preučevanega - problem teorije, ki ima neka vprašljiva področja. V tem primeru je problem, ki ga vpraševalec izpostavi, njegov problem ravno zato, ker je problem preučevanega področja.

Običajno pa se odzivi navezujejo na vprašljivost vpraševalca. Naslovniki vprašanja se v njem prepoznajo kot nosilci odgovora in ne kot analitiki vprašanja ali kaj tretjega. Vprašanje v tem primeru naslovnike, ki dejansko niso nujno naslovniki - kot taki se prepoznajo sami -, interpelira v subjekte, ki posedujejo odgovor. Takšna spontana ideologija razvrsti oziroma umesti vpraševalca in naslovnika - slednji na eno stran postavi sebe kot naslovnika z odgovorom v glavi in na drugo stran vpraševalca kot debila.

Vprašanje vznikne in se zadere »Hej ti!«, individuum pa se v tem pozivu prepozna »Jaz in nihče drug!«. Toda v prvotnem »ti« ni nobenega »jaz«. Ta »jaz« se vzpostavi kot »jaz« z odzivom, ki ni namenjen njemu. Rečeno drugače, »ti« ne obstaja pred »jaz«. Vprašanje zato ni nujno vprašanje bebca, ki mu nekaj ni jasno. Drugega mi sami spremenimo v bebca. In kakšna divja verzija napačnega prepoznanja spremeni »ti« v »on«, iz dialoga zareže monolog in začne pisati zgodovino norosti.

Z divjimi vprašanji je interpelirano norel Aleš.