2. 10. 2023 – 13.15

Interpretacija Meduzinih sanj

Audio file

Človek v stiski obišče psihiatra. Od njega izve, da trpi za manično-depresivno psihozo. Če sami niste ravno psihiater, vam, tako kot diagnosticirani osebi, ta termin ne pove kaj dosti. Nekaj pa je vseeno očitno narobe. Toda ta težava se z diagnozo mistificira in pacienta odtuji od ljudi v njegovi okolici. Predstavljajte si tega istega človeka v družbi, ki ni desakralizirala demonov in je v njej potreba po eksorcistu nekaj povsem običajnega. Sam problem ne oddide, a je viden kot del kulturne realnosti, ki jo razume širša družba.

Tako približno antropolog Gananath Obeyesekere v zdaj že klasični antropološki študiji Meduzini lasje, nedavno izdani pri založbi *cf, ponazori razlike med recepcijo duševnih stisk zahodnega človeka in sinhalskega budista. Po omenjenem primeru bi se komu utegnilo zdeti, da je šrilanški antropolog nasprotnik psihiatrije in klasične freudovske psihoanalize. Ravno nasprotno. Psihoanaliza avtorju predstavlja temeljni teoretski okvir razumevanja verskih izkušenj večinoma ženskih ekstatkinj v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Kataragami, romarskem središču Šrilanke. 

Skoraj tristostranska knjiga je sestavljena iz življenskih zgodb ekstatkinj, harmonično prepletenih z antropologovo teoretsko razpravo. Zaradi hibridne narave dela asketinje nastopajo tako v vlogi informantk v etnografskem smislu kot v vlogi psihoanalitičnih pacientk. Iz osebnih zgodb izvemo, kako so ženske dobile značilne vozle v laseh, ki simbolizirajo predanost raznim hindujskim božanstvom. Praktično vse življenjske poti vključujejo nekaj travm iz otroštva in nesrečna ljubezenska razmerja. Na podlagi teh primerov Obeyesekere preizprašuje in dopolnjuje razprave o religioznem pomenu las, sinkretizmu in občutku krivde. A najpomembnejši doprinos Meduzinih las leži v koncepciji osebnih simbolov.

Pred teorijo osebnih simbolov je v antropologiji prevladovala delitev simbolov po Edmundu Leachu. Britanski antropolog je razlikoval med zasebnimi simboli, ki so lahko močno osebno motivirani, vendar nimajo kulturnega pomena, in psihološko praznimi javnimi simboli. V svoji študiji Magični lasje tudi zanika možnost, da bi psihoanaliza lahko analizirala javne simbole. Obeyesekere pa nasprotno vztraja pri nujni povezanosti javnega in zasebnega, še posebej v družbah, urejenih po mitičnih modelih. Zato uvede osebne simbole, ki so proizvod posameznika, a najdejo svoje mesto v kulturi. Organiziranost kulture upraviči njihov obstoj. Ti simboli se skupnosti lahko sicer zdijo neobičajni, ampak jih bodo njeni člani vseeno razumeli, ker so nastali v širše razumljenem simbolnem sistemu. 

Osebni simboli odražajo notranja čustva, ki pa so zaradi vpetosti v kulturno realnost enostavno prepoznavna okolici. Zaradi sestave iz neločljive mešanice javne kulture in zasebnih fantazij posamezniku omogočajo, da svojo travmo integrira v širšo družbo. Z osebnimi simboli postane zasebno javno razumljivo. In ne le razumljivo, ampak predvsem tudi sprejemljivo. Da kakšno žensko v sanjah obsede demonski Črni princ Kalu Kumara, je pač nekaj kar se dogaja in bi se lahko načeloma zgodilo komurkoli. Po Obeyesekerejevih psihoanalitično-etnografskih raziskavah so v ozadju takšnih sanj travmatični dogodki, ki se pojavljajo v vseh kulturah. Na Šrilanki pa so se lahko zaradi mitskih prepričanj družbe osebne stiske prikazale kot znani demon. 

V simbolnih sistemih z mitskimi ozadji so osebni simboli torej sredstvo komunikacije. Ljudje, obsedeni z demoni, niso potisnjeni na obrobje kot osebe s psihičnimi težavami drugod po svetu. Še več, ker vstopajo v stik z nadnaravnim, so celo v večjem stiku z realnostjo kot osebe, ki nimajo potrebe po nobenem eksorcistu. Ekstatik zaradi mitov ni le razumljen, ampak je tudi njihov snovalec. Z miti je v recipročnem razmerju. V transu ali pa v sanjskih vizijah ekstatikovo nezavedno pod kulturnim vplivom ustvarja mite, ki jih naredi javne. Te nato preoblikuje kultura, ki zopet vpliva na nastajanje novih mitov. Tako individualna doživetja s pomočjo mitskega sistema spremenijo subjektivne občutke v objektivne dele kulture.

Mit, ki pa si ga Obeyesekere zada uničiti, je mit objektivnega antropologa. Na začetku svojega dela prizna nekaj za antropologe nepredstavljivega. Izrazi gnus, ki ga je čutil ob prvem srečanju z vozlastimi lasmi. Vozli so ga nato spomnili na Freudov esej o Meduzini glavi, ob kateri moški čutijo grožnjo kastracije. Ob tem močnem čustvenem odzivu se je Obeyesekere zavedel lastnih tesnob, ki jih kot antropolog prinaša na teren. Drugi razlog za preučevanje verskih izkušenj skozi prizmo freudovske psihoanalize je za Obeyesekereja tudi navezanost na Freudova dela, s katerimi je v mladosti razrešil lastne čustvene konflikte. Občutenja informantk se je torej lotil razumeti na isti način, ki je njemu pomagal razumeti samega sebe.

Psihoanaliza Obeyesekereju poleg orisa narave in geneze osebnih simbolov omogoči tudi implicitno kritiko zahodnih predstav o družbah z živo mitologijo. Na takšne družbe se pogosto gleda kot na uniformne sisteme brez kakršnekoli možnosti individualnega izraza. Paradoks, ki ga odkrijejo Meduzini lasje, je v tem, da ravno skupen mitski kontekst omogoča prepoznavanje individualnih simbolov, ki vodijo do prepoznavanja stiske v skupnosti. Če vzamemo na primer Barthesovo karakterizacijo sodobnih mitov, ugotovimo, da miti na Zahodu niso preprosto izginili, ampak le zamenjali funkcijo in postali težje prepoznavni. Sodobna raba mita je za Barthesa recimo uporaba verske simbolike in stvariteljskih mitov za oglaševanje detergenta. Naši miti ne nastajajo po potrebah skupnosti, ampak po potrebi trga. Namesto mitskega sistema, ki omogoča prepoznavanje osebnih stisk, so nam ostali miti, ki nam skušajo kaj prodati.

Leto izdaje

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.