Izum dejanskosti

Izum dejanskosti

Oddaja
30. 10. 2020 - 13.30

 

Današnja humanistika se posveča sodobni interpretaciji Heglovega najslavnejšega filozofskega načela, kot jo je v svojem delu The Actual and the Rational: Hegel and Objective Spirit razvil francoski filozof Jean-François Kervegan. Ta najkontroverznejša teza Heglovega opusa je strnjena v stavku, ki trdi: »Kar je, je um.« Oziroma – kot se je slavno izrazil Hegel:

 

Kar je umno, to je dejansko,

in kar je dejansko, to je umno.

 

 

Stavek je kontroverzen predvsem zato, ker stoji kot metodološko načelo v Heglovem Orisu filozofije pravice, delu v katerem je Hegel začrtal projekt tako imenovane filozofije objektivnega duha, katerega temeljni pojem tvori pojem das Recht, ki v nemščini označuje pravo ali pravico. Teorija objektivnega duha se torej ne tiče zgolj moralnosti, temveč pojasnjuje mnoštvo različnih človeških institucij, utelešenih v pravu, politiki, družini, ekonomiji in državi.

Ko Hegel tako izenači umnost in dejanskost, pravijo kritiki, utemeljuje filozofski konformizem. V kritiki ljubljanskega heglovstva je takšnih nečednosti Hegla obtožil tudi Jernej Kaluža:

»Hegel namreč izvede radikalno afirmacijo dejanskega: je dvorni filozof razsvetljene monarhije, ki je najbolj dovršeno obliko državne ureditve uvidel v sistemu, ki je, če že ne popolnoma identičen, pa vsaj zelo podoben tistemu, v katerem je živel.«

Krdela akademskih hegeljancev so o zgrešenosti tega očitka, ki ga je v biografiji Hegel in njegov čas že v devetnajstem stoletju formuliral Rudolf Haym, v preteklem stoletju pa širil predvsem Karl Popper, prelila že obilo črnila. S svojimi peresi so podčrtavala predvsem naklonjenost Orisa do političnih reform po vzoru francoske revolucije. Heglova vizija ustavne monarhije zato po mnenju poznavalcev ni skladna s konservativnim projektom restavracije, temveč z reformnim projetkom. Za razliko od konservativnih politik po letu 1820 je reformni projekt predvideval celostno reformo pruske države od zakonodaje do šolstva, Prusiji pa naj bi prinesel tudi času primerno ustavo. In vendar se je klasični očitek o Heglovi brezsramno reakcionarni – če ne že kar totalitarni – drži izkazal za trdovratnega in dolgoživega.

Tudi če pustimo ob strani Heglove politične nazore, ostaja filozofsko načelo enako. Na prvi pogled se zdi, da Hegel s svojim slavnim načelom ponavlja staro teološko reklo Leibnizeve filozofije: Bog je izmed vseh možnih svetov kakopak izbral najboljšega. Zato je naš svet – čeprav se morda ne zdi tako – vendarle najboljši izmed vseh možnih. Bog je ustvarjen od Boga, zato je realnost umna in obratno – um je realen.

Vendar ta interpretacija ne drži vode; Hegel namreč jasno in odločno zavrača grobo enačenje racionalnosti z realnostjo. V šestem paragrafu Enciklopedije filozofskih znanosti Hegel ob  pojmu dejanskosti usmeri k Znanosti logike, v kateri je govora o treh ontoloških kategorijah: obstoju, eksistenci in dejanskosti. Brez spuščanja v mrak Heglove logike omenimo, da je ključnega pomena razlikovanje med naključno empirično realnostjo in umno dejanskostjo čiste misli. V skladu s to razliko označujeta kategoriji obstoja in eksistence nepopoln obstoj, medtem ko dejanskost označuje vse to, kar biva racionalno in popolno.

Za Hegla je empirična realnost prežeta z zmotami in naključjem, zmerom je vsaj nekoliko ne-umna. Sfero realnosti podrobneje določata kategoriji obstoja in eksistence; prva se nanaša na preprost in naključen obstoj neke stvari, medtem ko druga izraža realnost, v kateri se naključje in umnost neodpravljivo prepletata. V političnem kontekstu omenjeni kategoriji omogočata razlikovanje med institucijami, ki so posledica zgodovinskih naključij, in delno racionalnimi institucijami. Sužnjelastništvo predstavlja kategorijo obstoja, kajti institucija sužnjelastništva je nasprotje umnosti. Za razliko od obstoja pa je v modernih oblikah mezdnega dela mogoče prepoznati eksistenco, saj se v tej instituciji mešata univerzalnost človekovih pravic in naključnost sistema kapitalističnega izkoriščanja.

Če se v kategoriji eksistence naključje in nujnost, neum in um, še mešata, pa izraža kategorija dejanskosti čisto racionalnost. V kontekstu filozofije objektivnega duha je dejanskost v svojem bistvu moderna kategorija. Um kot družbeni fenomen se po Heglu lahko realizira šele pod pogojem pripoznanja svobode posameznika, razvoja tržne ekonomije ter ločitve civilne družbe in države. Najbolj temeljna institucija modernosti pa je vendarle država, ki po Heglu posameznikom omogoča nezainteresirano delovanje v občem interesu javnosti.

Kategorija dejanskosti torej ne referira nujno na neko že obstoječo ureditev, temveč označuje določen miselni odnos do realnosti. V tem oziru je treba formulo »kar je umno, to je dejansko« brati bolj kot afirmacijo teze, da je um imanenten družbi in zgodovini, kot pa enostavno afirmacijo obstoječega političnega reda. To interpretacijo potrjuje tudi variacija načela iz predgovora v Orisu filozofije pravice iz leta 1820. V njej Hegel pravi, citiramo: »Kar je umno, postane dejansko, in kar je dejansko, postane umno.«

Stvari se za vrle hegeljance zapletejo šele, ko se vprašamo, katera družbena institucija je umna. Ključna stava Orisa filozofije pravice je, da sfero umnega in univerzalnega predstavlja institucija moderne države. Citiramo: »Tako torej ta razprava, kolikor vsebuje državno znanost, ne bo nič drugega kot poskus, da pojmi in prikaže državo kot nekaj v sebi umnega.«

Filozofija v skladu s tem nastavkom ne preučuje realnih zgodovin nacionalnih držav, temveč izvaja idealno rekonstrukcijo pojma države. Tukaj pa se Heglova filozofija sooča z vsaj dvema težavama. Najprej s to, da razlika med realnim in dejanskim pojmovanjem države ni utemeljena. Upoštevajoč institucionalne razlike modernih nacionalnih držav je pravzaprav nemogoče trditi, da obstaja nekaj takega, kot je dejanski, nadnacionalni pojem univerzalne države. A tudi če dovolimo možnost takšne pojmovne rekonstrukcije, ta nujno predpostavlja izbris zgodovinskih naključij, ki so pripomogla k vzniku institucije države. Filozof – Heglovec – je tako obsojen, da neumnost realnih zgodovinskih procesov prepleska v barve umnosti in univerzalnosti.

Pri Heglovem načelu tako ni problematična njegova domnevna konservativnost, temveč dejstvo, da je treba um zmerom nekje iskati. A ker vez med umnostjo in realnostjo pogosto ni enoznačna, je Hegel – z njim pa dober del njegovih sodobnih prerokov – pogosto obsojen na spravo uma in sveta, ki ni niti dejanska niti obča, temveč zgolj arbitrarna.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.