V tokratni humanistiki recenziramo knjigo Iana Parkerja: Revolutionary keywords for a new left. Med poslušanjem oddaje vam bo postalo jasno, zakaj je to obvezno branje v prihajajočih poletnih mesecih na plaži, ljubljanski, morski ali ob hladni festivalski reki. Pa ne samo zato, ker so material platnic in strani knjige kot nalašč primerni za prepogibanje in škropljenje z vodo ter nastavljanje soncu.

Ian Parker je kritični psiholog, psihoanalitik in član četrte internacionale. V Manchestru živeči svetovno priznan in uveljavljen profesor ter avtor je napisal že več ključnih sodobnih del kritične psihologije, tokrat pa se je leve ideologije lotil neposredno. Njegove knjige so v Sloveniji redke, največ jih najdete, začuda ali ne, v Mariborski univerzitetni knjižnici.

Knjiga je razdeljena v 50 nekajstranskih poglavij, kjer se avtor loti njemu relevantnih konceptov za razumevanje sveta in družbe iz levega gledišča danes. Sodobnost konceptov je očitna. V knjigi ni poglavja o proletariatu, je pa poglavje o prekarizaciji. Izpustil je tudi očitne koncepte, kot so revolucija, feminizem in marksizem, jih pa posredno vključuje v vsa poglavja. Zato pa ne umanjkajo razmisleki o konceptih cis, kvir, trans, postkolonializmu, ekosocializmu, akceleracionizmu, živalih in tako dalje.

Šele v sklepnem poglavju avtor osmisli izbiro konceptov preko transformacij kulture, kapitalizma in marksizma v zadnjih 100 letih. V daljšem poglavju pokaže, kako so se ključne besede spreminjale in zakaj je treba nasloviti skupen besednjak levice. Abecedno razporeditev poglavij bi lahko zamenjali tudi z razporeditvijo od pojmov, ki pojasnjujejo, k pojmom, ki kažejo na rešitve. Knjigo je zaradi multitude različnih konceptov - tudi to je eden izmed njih - težko prebrati na en dah.

Že prvo poglavje o akademizaciji samonanašalno uvede v knjigo z naslednjim odlomkom. Povezava med koncepti in prakso je nekaj, na čemer moramo delati in tudi predelati. Koncepte moramo uporabiti in videti, kako si z njimi lahko pomagamo. In natanko to počne avtor v tej knjigi. Strogo teoretične, akademske koncepte postavi v realen svet in jih s primeri pojasni. Ves čas pa jih med seboj povezuje in osmišljuje v vseh 50 poglavjih.

Povzemanje vsebine je zaradi raznolikosti konceptov in kratkosti poglavij težko strniti v kohezivno celoto. Pri tem ne gre za knjigo, ki bi šolsko predstavila definicije in podala še bolj šolske primere. Avtor predpostavlja, da koncepte poznamo oziroma imamo o njih ustvarjene vsaj zdravorazumske predstave, ki jih knjiga skuša prevrednotiti in osmisliti na nov način. Razlage se loti s primeri, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave z naslovnim konceptom določenega poglavja. Navidezna nesmiselnost praktičnih primerov odraža asociacijski tok avtorja in pri bralcu zaradi neočitnosti vzbuja premišljevanje o novih možnostih razlage sveta skozi prizmo podanih konceptualnih orodij. Spretno povezovanje konceptov z neočitnimi primeri kaže na avtorjevo pronicljivo zmožnost dojemanja sveta kot medsebojno prepletenega, tudi v pojmih, s katerimi ga opisujemo.

Glavna slabost primerov je, da so neposredno aktualni in knjigi odvzemajo trajno vrednost. Razlaga preko sedaj aktualnih filmov in politikov lahko že po nekaj letih zastari in bralki ali bralcu ne omogoča več globokega razumevanja, če ji hkrati ni poznana politična ali popularna kultura časa. Prednost takšnih primerov se pokaže predvsem, če knjigo beremo to pomlad ali poletje in si z njo pomagamo razumeti trenutno aktualnopolitično dogajanje.

Čeprav je Slovenija omenjena le posredno preko omembe Žižka in Laibach, bi s koncepti lahko razmišljali tudi o situaciji v Sloveniji. Razlaga ločevanja skupin v tabore oziroma angleško campism je v Sloveniji na levici še kako prisotna. Avtor opozarja na problematičnost rivalstva majhnih levičarskih skupin, ki namesto iskanja skupne politične strategije iščejo zaveznike izven lastnih političnih prepričanj. In pri tem prihaja do sesedanja levice same vase. Tudi ob branju drugih poglavij nam avtorjevi razmisleki ponujajo umeščanje konceptov v naše okolje, brez globokega in odmaknjenega filozofiranja s fotelja ter s prepoznavo uporabne vrednosti kompleksnih in ponavadi v akademijo zaprtih konceptualnih okvirjev. Knjiga ponuja orodje akademikom, ki apropriirajo koncepte v znanost, in aktivistom, ki z novimi orodji in premisleki gradijo lastno politično prakso.

Kar knjiga ponuja, je neskončnost iztočnic za intelektualne pogovore ob toplih poletnih večerih o zagonetkah v sociologiji in družboslovju nasploh. Poglavje o eni iztočnici vam vzame toliko časa, kot ga rabite z avtobusom od Drame do Bavarca. Ravno zaradi kratkosti in novih pogledov na prežvečene koncepte ta knjiga omogoča prevetritev dolgočasnih debat, ki jih odpremo, kdo bi si mislil, po tretjem pivu.