Amerika je bila v 19. stoletju vzhajajoča velesila - na njeno mladost, na sonce, ki jo na poti od starega Vzhoda začenja obžarjati, je nekje opozoril tudi Hegel. Američani so začeli oblikovati lastno identiteto in so zadobivali posebne civilizacijske poteze. Njihov duh je bil klen in zanosen. Pojavili so se ameriški transcendentalisti, Whitman in nato še pragmatisti, ki so vsi po svoje izražali to posebno mladost, to opajanje mladega duha s samim seboj, obenem pa njegovo praktičnost, spretnost pri iznajdevanju novega sveta. Ti izjemni misleci in pisatelji so stara vprašanja odpirali s pogumno naivnostjo, ki je bila tako brezkompromisna, da je omenjena vprašanja prikazala v povsem novih ozirih, z jasnostjo in samozavestjo, to je s posebno vedrino, ki je unikatna v moderni zgodovini Zahoda. Ni čudno, da je Nietzsche, ki se je ruval s poslednjim človekom, tako užival v mislih Emersona. A težko bi našli pisca, ki bi obe potezi izražal tako jasno, kot je to počel Henry David Thoreau.

V zaključku Waldena zapiše: “Nekateri nam trobijo v ušesa, da smo Američani in sodobniki na splošno intelektualni palčki v primerjavi s starimi ali celo elizabetinci. Toda kakšen je smisel tega? Živ pes je boljši kakor mrtev lev. Naj se človek obesi, ker pripada pigmejski rasi in ni največji možni pigmejec? Naj vsakdo skrbi za svoje reči in si prizadeva biti takšen, kot je bil ustvarjen. Zakaj bi se nam tako obupno mudilo uspeti, in to v tako obupnih podjetjih? Če človek ne drži koraka s svojimi tovariši, je to morda zato, ker posluša drugega bobnarja.” Prepričan sem, da je po takšnem pasusu zelo težko ne imeti rad Thoreauja. Obenem pa ta pasus povzema nekatere ključne momente Waldena.

Najprej je tu njegov nenavaden odnos do živih bitij in stvari, do pojavov, ki jih še zmeraj razume kot neko totaliteto, antropocentrično. Na tem mestu se lahko spomnimo zelo lepih Rousseaujevih pasusov o prvotnem stanju, stanju pred družbeno pogodbo. Po obdobju človekovega samotnega življenja v gozdu, ko nobena skupnost še ni formirana, prvotno stanje preide v novo fazo, v kateri ljudje medsebojno sodelujejo, kolikor si pač lahko pomagajo. Šele ko se zgodi neka katastrofa, ki to prvotno stanje raztrešči od zunaj, postane človeško sodelovanje izkoriščanje in v okviru tega izkoriščanja se razvije nepregledna delitev dela, s čimer nastopi ves naporen civilizacijski kič. No, Thoreau v gozd ne gre zato, da bi se popolnoma izoliral od ljudi, temveč da bi med drugim prišel do takšnih harmoničnih odnosov z drugimi ljudmi. Radikalno zanikuje nekatere osnovne koordinate svoje civilizacije. Njeno globinskost – v deleuzijansko-focaultovskem smislu -, izumetničenost, kompleksnost relacij, družbenih ritualov, nesmiselnost kopičenja, to vse razume kot kulturo smrti in podreditev nekemu linearnemu, kumulativnemu času. Z religiozno predanostjo želi zavreči ta svet.

A največja moč knjige je ravno v tem, da mu – morda v nasprotju z nekaterimi prevladujočimi interpretacijami – to zanikovanje ne uspe v celoti. Njegov odnos do bitij in stvari ni razrešen, saj jih, kot smo rekli, še vedno razume kot celoto, kot objekt. Tako denimo živali enkrat obravnava sočutno, kot nekakšne gozdne sopotnice, drugič kot hrano, tretjič pa čisto kulturno, kot sredstvo za urjenje karakterja mladih ljudi pri lovu. Tako lahko nenavadno prehaja med vegetarijanstvom in spodbujanjem lova na živali “za zabavo.” Podobno ambivalenten odnos ima, kot lahko razberemo iz zgornjega pasusa, tudi do domorodskih civilizacij, ki jih je njegov narod izkoreninil, v Ameriki in v Afriki.

Ne moremo reči, da je Walden konsistentna knjiga. Gre za knjigo, ki v sebi nosi čudovite misli, a je tudi travmatična. V njej je gromozanski napor pri premagovanju lastnih predsodkov. Te misli, ki so včasih nekonsistentne, se večkrat podvržejo tehnikam, ki razrešujejo nekonsistentnost z alternativnimi sredstvi – z nekakšno vzhodnjaško meditacijo ali pa z literarnimi opisi in izpovedmi. V teh tehnikah se razkriva ta oksimoronični subtilni fanatizem Thoreauja. V njih se pogovarja z jezerom kot z dobrim prijateljem ali bratom, o soncu premišlja kot o bližnji osebi, skratka stvari v svojem naporu začne personificirati. Kar pa je paradoks – po eni strani ta personifikacija pomeni deobjektivizacijo stvari, ker pa je vsaka personifikacija projicirana, pomeni neko novo objektivacijo.

Tako, čeprav je Walden knjiga kontemplacije, ki se dogaja na geografsko majhnem prostoru, predstavlja pravo notranjo odisejado nekega misleca. To je knjiga, ki jo je treba odpirati, podčrtovati, citirati, ki lahko človeka spremlja, ker mu govori nekaj o njem, če ga njen nagovor pritegne. Gre za knjigo, s katero se je Thoreau notranje prečiščeval, s katero je skušal postati nedolžen, kar mu je nujno spodletelo – a je vseeno opravil pot, ki je zavidanja vredna, vseeno je dospel daleč, zelo daleč. Ko opravlja to individualno potovanje, tako značilno za pionirskega duha mlade Amerike, ko gleda prve korake k vsesplošnemu vzponu tehnike, sodobne množične družbe, ko zelo jasno vidi nastavke za vso umazanijo, ki bo kulminirala v naslednjem stoletju, na svoj notranje precej čist način predstavlja pomembno pripoved nas, modernih. V nekem nepomembnem gozdiču ob nekem jezercu Thoreau predeluje glavne travme, s katerimi se spopadamo. In tisti pervertirani klic po čistoči, ki je sledil v nacizmu in fašizmu, je prišel tako prepozno, je bil zato tako pohabljen, tako brez Thoreaujevega odmeva, da se slednji ob vsej svoji mladostnosti lahko zazdi tudi zelo star.