V filozofiji in teoriji je dobro znan način razmišljanja o zgodovinskih obdobjih kot o različnih bolezenskih stanjih. Nekakšna »kulturna diagnostika« je prisotna recimo pri Jamesonu, ki obdobje modernizma pojmuje kot obdobje množične odtujenosti, ki jo s prehodom v postmodernizem zamenja množično stanje shizofrenije. Verjetno  bolj znan primer je dvodelni magnum opus Deleuza in Guattarija – Kapitalizem in shizofrenija, ki gre še dlje od Jamesona in v simptomih shizofrenije išče subverzivni potencial. To je prvi temelj danes obravnavanega dela. Drugi je kafkologija – raziskava književnosti Franza Kafke – o kateri so prav tako pisali nešteti literarni teoretiki, pa tudi filozofi, pisatelji in mnogi drugi.

Na ti dve dobro uhojeni teoretski in miselni poti se podaja knjiga Poročilo o melanholiji: primer Kafka avtorja Primoža Mlačnika, asistenta na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Leta devetdeset rojeni kulturolog je pred nekaj leti izdal literarni prvenec, in sicer zbirko kratkih zgodb z naslovom Šarm, večina njegovih strokovnih člankov pa se – tako kot se je že njegova diploma – nanaša na delo Franza Kafke. Poročilo o melanholiji, ki je izšlo lani v zbirki Skodelica kave pri založbi FDV, je na slabih sto petdeset strani skrajšan Mlačnikov doktorat, osredotočen predvsem na razmišljanje o preseku med melanholijo in Kafkovo književnostjo.

Točka, iz katere Mlačnik izhaja, je opredelitev melanholije: na začetnih straneh jo imenuje za tipično sodobno strukturo občutka, na drugem mestu pa njeno vsesplošno razširjenost postavi v obdobje modernosti, torej približno v čas poznega devetnajstega in dvajsetega stoletja. Mlačnika zanima melanholija na konkretnem primeru Kafkove književnosti – kot zapiše v uvodnem poglavju: »Zanima me, kako so v Kafkovi književnosti, ki že sama po sebi predstavlja zgodovinsko privilegiran kod melanholičnega izraza, reprezentirani zgodovinski diskurzi melanholije in njihove moderne diskurzivne relacije.«

Poročilo o melanholiji ima pričakovano strukturo akademskega dela: po uvodnem poglavju, ki opredeli glavno zanimanje raziskave, podaja naslednje poglavje pregled zgodovinskega razvoja, ki ga je od časa starih Grkov doživela melanholija, in se osredotoči na njena sodobnejša pojmovanja. Mlačnik se tudi v nadaljnji analizi opre predvsem na sodobne teoretike, med drugim na filozofa Giorgia Agambena in literarno teoretičarko Sonjo Bahun. Sodobna razmišljanja o melanholiji so za Mlačnika uporabnejša, saj v njih melanholija izgubi status greha ‒ kakršnega je imela v srednjem veku ‒ ali patološkega stanja ‒ kakor jo razume Freud. Sodobni teoretiki razumejo melanholijo kot proces, v katerem je nedosegljiv objekt posedovan tako, da se ga dojame kot izgubljenega. Melanholija je torej produkt ponotranjenja neke abstraktne izgube. Ta je za Mlačnika ključno moderna lastnost, saj je moderna prav obdobje velikih abstraktnih izgub: temeljnih sprememb v dojemanju časa in prostora, izginotij nekoč samoumevnih načinov življenja, strukture družbe in tako dalje.

A kljub temu je temeljna teoretska povezava, ki jo mora Mlačnik izpeljati, povezava med melanholično strukturo občutja in specifičnim jezikovnim oziroma narativnim slogom. V knjigi preberemo citat literarnega teoretika Johna Bakerja: »Jezik melanholije je jezik, ki mu primanjkuje afekta, zlomljeni jezik, razcepljen in nejasen, z dislocirano sintakso, fragmentiran in nepovezan.« Mlačnik identificira tri mesta, na katerih lahko literarno delo povežemo z melanholijo. Prvo je izguba časovne kontinuitete in prostorske razlike med zunaj in znotraj v literarni reprezentaciji časa in prostora. Poleg specifične obravnave literarnega kronotopa zaznamuje za Mlačnika melanholično književnost tudi izgubljenost in dezorientiranost literarnega protagonista ter kompleksnost jezika. Glavno vprašanje, ki se verjetno postavi bralcu na tem mestu, je, kaj je pravzaprav razlika med melanholijo v romanu in modernističnim romanom kot takim? Ali niso romaneskne lastnosti, ki jih Mlačnik povezuje z melanholijo, pravzaprav temeljne lastnosti modernističnega romana samega po sebi?

Kar Mlačnik postavi v začetnih poglavjih, izpelje do konca v zadnjih dveh – prvo se ukvarja s Kafkovimi romani, drugo pa z njegovo kratko prozo. Na tem mestu čaka bralca verjetno največje presenečenje: točka v knjigi, kjer bi pričakoval dokončen vstop Kafkove literature, analize njegovega jezika, sloga, naracije, se začne … s Foucaultom. Mlačnik razloži njegov koncept heterotopij, ki pa ga na tem mestu ni treba razlagati podrobneje od tega, da gre za specifično obliko modernih prostorov. Na tem mestu nujno bije v oči vseprisotnost modernosti: melanholija je temeljna struktura občutja za modernost, v romanih Kafke se znajdemo pred heterotopijami – torej pred specifičnimi modernimi prostori. Modernost se nahaja tudi v Kafkovi uporabi časa in v njegovih kratkih zgodbah – kot zapiše Mlačnik: »V njih sta reprezentirani etnična judovska melanholija in negativna modernost.«

Na boljših mestih je Mlačnikova analiza zanimiva zaradi učinkovite izbire konceptov, s katerimi se loti Kafke. Na slabših pa preobrazi Kafkovo literaturo v poligon za različne – kakopak na modernost vezane – teoretske koncepte. Raziskava na trenutke deluje po zaporedju: najprej razlaga nekega teoretskega koncepta, dalje identificiranje primerov tega koncepta v Kafkovi literaturi in končno še razlaga, kako ta koncept z aplikacijo na Kafkovo literaturo kaže na prisotnost specifične oblike melanholije v pisateljevem delu. Žal nam je lahko, da izrazito eruditska raziskava z mnogo zanimivimi drobci na koncu zaide v to krožnost. Dokazati želi, da je v Kafkovi literaturi prisotna posebna oblika melanholije, a melanholija je nujen produkt modernosti, prav tako kot je Kafkova proza sama produkt modernosti par excellence. Kot da bi se iz okolice modernosti in melanholije sprehodili skozi tunel Kafke in na drugi strani prišli v … modernost in melanholijo.

Poročilo o melanholiji nas tako prisili pomisliti na temelj, iz katerega nastaja vsa teorija: na interakcijo koncepta in nekega predmeta – umetniškega, izkustvenega ali kakršnegakoli že. Kako postaviti v interakcijo koncept in predmet, ne da bi povzročili inertnosti obeh? Med konceptom in predmetom mora obstajati neka dialektika ali napetost, skozi katero eden preobrazi drugega ali pa se preobrazita oba – kot na slavni Escherjevi litografiji rišočih rok. Roki ‒ ali koncepta, ki s svojim nastajanjem spreminjata svoj lasten izvor.

Razočaranje ob branju Poročila o melanholiji tiči v tem, da je Mlačnik v svojih preteklih besedilih odlično uporabil prav to dialektiko. V članku, ki povezuje njegovo izkušnjo mesta Šanghaj s Kafkovo literaturo, uporabi Kafko kot optiko, ki preobrazi izkustvo nekega prostora in obratno: izkustvo mesta uporabi za preobrazbo dojemanja literature. V Poročilu o melanholiji pa na številnih mestih primeri iz literature predvsem potrjujejo pomen teoretskih konceptov, ne da bi jih koncepti razložili kaj dlje od dejstva, da so produkt modernosti in modernizma – kar pa je predpostavka že od samega začetka. Tako se znajdemo pred pogosto utemeljenim strahom glede akademske literature: čim bolj zanimiva je bibliografija, tem manj zanimiva je vsebina.

Melanholičen je postal vajenec Oskar.