Eden izmed ciljev kritike je problematiko ali objekt raziskave zapopasti v korenu. To težnjo je nadvse uspešno uresničil hongkongški filozof Yuk Hui, ko je v leta 2016 izdani knjigi The Question Concerning Technology in China formuliral novo vstopno točko za izhod iz moderne, ki v tem primeru ni vezana na diskurzivno analizo postkolonialnih študij in v manjši meri na ontološki obrat v antropologiji, marveč predvsem na iskanje, izkopavanje in nadgradnjo neevropskih tehnik oziroma kozmotehnik: “V Vprašanju o tehnologiji na Kitajskem sem poskušal prikazati, zakaj je poleg različnih narav, ki jih antropologi predlagajo, potrebno upoštevati različne kozmotehnike, da bi si lahko zamislili razcep prihodnosti in svetovne zgodovine.”

Glede na to, da je nezadostnost raznih narativnih kritik postkolonianih študij za razumevanje in posledično tudi za izhod iz totalizirajočega tehničnega sistema več kot očitna, je razpravo smiselno pričeti s francoskim antropologom Philippom Descolajem, ki velja za enega osrednjih predstavnikov že omenjenega obrata v antropologiji. Descola v knjigi Beyond Nature and Culture predstavi štiri primere ontološkega in kozmološkega pluralizma, med katerimi je okcidentalni naturalizem marginalni in specifično evropski način razumevanja človeškega odnosa do narave: “V naturalizmu imamo diskontinuiteto v notranjosti in kontinuiteto v fizičnosti; v animizmu kontinuiteto v notranjosti in diskontinuiteto v fizičnosti.” Hui dodaja: “Te raznolike ontologije nakazujejo na različna pojmovanja narave in različne načine participacije; in res, kot je to poudaril Descola, je antiteza med naravo in kulturo v naturalizmu zavrnjena v ostalih pojmovanjih ‘narave’.”

Skladje med Huijevim in Descolajevim projektom tako temelji na iskanju in afirmaciji dejanske razlike, pri čemer slednja ne bo le epistemološke, ampak predvsem epistemične ali celo ontološke narave – napram različnemu skozi isto se avtorja zavzemata za vznik istega skozi različno. Po drugi strani pa se teoretski spor med njima navezuje na drugačno razumevanje moderne, katere kulminacija je antropocen. Za hongkongškega filozofa je sedanja planetarna kriza primarno odraz tehnološkega nezavednega, ki šele sedaj vznika na plano oziroma v kolektivno družbeno zavest, in ne toliko del specifično evropskega koncipiranja narave: “Moderna se konča z vzponom tehnološke zavesti, kar pomeni tako zavesti o moči tehnologije kot zavesti o tehnološki pogojenosti človeka.”

Izhodiščni problem ontološkega obrata je torej v tem, da je vprašanje tehnike – zavoljo strahu ponovne ločitve med kulturo in naravo – nezadostno naslovljeno: “Kar Descola pravi o naravi, bi bilo lahko rečeno tudi o tehniki, ki je v Descolajevem pisanju abstrahirana v 'prakso'. […] A reči tehniki praksa kvečjemu prikrije vlogo tehnike; to je razlog, zakaj govorimo o kozmotehniki in ne kozmologiji.” Natančneje rečeno: Prehod iz tehnike kot univerzalne človeške aktivnosti k razširjenemu pojmovanju tehnike oziroma kozmotehnike kot političnemu konceptu zadeva vpliv različnih kozmologij na zakonitosti delovanja tehnike ali tehničnega sistema kot takega. Hui pravkar podano trditev predstavi prek Kantove antinomije: “Teza: tehnologija je antropološko univerzalna, razumljena kot povnanjenje spomina in osvoboditev organov, kot so to formulirali nekateri antropologi in filozofi; antiteza: tehnologija ni antropološko univerzalna; omogočajo in omejujejo jo posamične kozmologije, ki gredo onkraj gole funkcionalnosti ali uporabnosti. Zavoljo tega ni ene same tehnologije, ampak več kozmotehnik.”

Po Huijevem prepričanju je zato potrebno preoblikovati tudi Leroi-Gourhanovo shemo za interpretiranje človeške, civilizacijske in kulturne evolucije, ki ni povsem v domeni tehnike, ampak prav tako kozmologije. V knjigi Millieu et techniques francoski paleontolog in antropolog poleg univerzalne tehnične tendence zasnuje še koncept tehničnih dejstev, kjer pa različne manifestacije tehničnih objektov znotraj raznih kulturnih miljejev v večji meri zreducira na golo naključje, ki ima več zveze z reliefom prostora kot pa kakršnokoli mitologijo oziroma kozmologijo: “Medtem ko je tehnična tendenca nujna, so tehnična dejstva naključna: kot zapiše Leroi-Gourhan, so posledica ‘srečanja med tendenco in tisočimi naključji miljeja’: medtem ko je izum kolesa tehnična tendenca, je vprašanje, ali bodo imela kolesa napera ali ne, stvar tehničnega dejstva.” Posledično je prav rigorozni značaj Gourhanove teorije tisti, ki vprašanje kozmotehnike še enkrat več pušča ob strani.

Morda se na tem mestu zdi, da je Huijevo iskanje neevropskih kozmotehnik z današnjega gledišča, ko tehnika čedalje bolj misli sama o sebi, tragično antropocentrično. V nasprotju s tem pa lahko v tovrstnem projektu najdemo zahtevo po drugačni individualni in kolektivni individuaciji, ki je vsekakor stvar tehnike oziroma tehnične tendence sistema kot takega – namreč, brez nujnega interveniranja v materialno podlago bo vsakršen poskus aplikacije domorodnih metafizik trčil ob dano sistemsko realnost, klasična znanja pa bodo še enkrat več zreducirana na priročnike za samopomoč in osebno rast. To je; šele prek drugačnega razumevanja človeškega odnosa do tehnike bo mogoče preklicati vsesplošno planetarno sinhronizacijo in brisanje alternativnih zmožnosti sistemskega delovanja v prihodnje. Yuk na podlagi tega zapiše: “Ne ciljam na preprosto dejstvo, da obstajajo različne mitologije v zvezi s stvarjenjem in tehniko na Kitajskem, Japonskem, v Indiji ali drugje. Poanta je, bolje rečeno, v tem, da vsaka izmed teh mitologij poda različen izvor tehnike, ki se v vsakem izmed primerov navezuje na drugačen odnos med bogovi, tehniko, ljudmi in kozmosom. […] Predlagam, da je mogoče šele prek sledenja različnim genezam tehnike razumeti, kaj mislimo, ko govorimo o različnih ‘oblikah življenja’ in zato različnih odnosih do tehnike.”

Začetni dvom o vplivu kozmologij na genezo in konkretizacijo tehnike nam tako kaj kmalu razblini Hui, čigar historično-filozofska obravnava v prvem in drugem delu knjige resnično presega zmožnosti enega človeka; v njej avtor sprva predstavi ‘familiarno’ zaledje evropske kozmotehnike: poleg mita o Prometeju, ki po prepričanju filozofa Bernarda Stieglerja tvori celotno nezavedno zahodne filozofije in s tem povezane ideje, da je človek brez tehnike žival brez kvalitet, Hui v nadaljevanju izpostavi še pomen geometrije za zahodno mišljenje, ki temelji na načelu tehnike kot inskripcije: “Sledeč primeru Platonove potlačitve prostorske dopolnitve v anamnezi otroka-sužnja [v Menonu], je bila tehnika kot inskripcija, torej kot podpora času, nezavedno moderne. [...] Po Stieglerjevi dekonstrukciji je zatorej Platonov koncept resnice kot rekolekcije nujno dopolnjen s tehnično dimenzijo.”

V nasprotju s tem Hui med izkopavanjem kitajske kozmotehnike, ki temelji na daoističnem razmerju med Dao in Qi, hladno pristavi, da resnica v kitajskem mišljenju ni tvorila legitimnega filozofskega vprašanja, “medtem ko je iskanje apodiktičnosti med grškimi misleci omogočilo geometriji, da postane primarni način reprezentacije kozmosa (prostora in časa), in s tem dopustilo rekonstitucijo temporalne izkušnje prek tehnike.” Po avtorjevem prepričanju lahko v tem najdemo tudi enega izmed osrednjih razlogov, zakaj se sistematično znanje geometrije znotraj kitajske filozofije ni razvilo vse do prevoda Evklidovih Elementov na koncu 17. stoletja ter v enaki meri odgovor na slavno Needhamovo vprašanje: “Zakaj Kitajska napredne znanosti in tehnologije ni razvila do nedavnega?” Kot kaže, je bilo zanje ‘usodno’ prav drugačno razumevanje kozmosa, ki se je preslikalo v drugačen odnos do tehnike. To je sicer tudi definicija kozmotehnike, ki gre takole: “Ta pomeni poenotenje med kozmičnim in moralnim redom skozi tehnične aktivnosti.”