12. februarja 1937 je med vojskovanjem v španski državljanski vojni v 29. letu starosti umrl Christopher St. John Sprigg, marksistični teoretik, ki je pisal pod psevdonimom Christopher Caudwell. Ubit je bil, ko je sedeč za strojnico kril umik svojih soborcev britanskega bataljona mednarodnih brigad. Navkljub mladosti in zgodnji smrti je Caudwell pustil pečat v britanski marksistični tradiciji. Kot komet, ki razsvetli nebo, je z deli, izdanimi šele posthumno, napovedal samosvoj razvoj britanskega marksizma po drugi svetovni vojni. Bil je fenomen, ki je v kratkem obdobju med leti 1935 in 1936 napisal široko zbirko raznolikih del o vzajemnem vplivu med kulturo, znanostjo in ekonomijo. John Bellamy Foster ima za najlepši primer Caudwellove misli stavek iz knjige Studies and Further Studies: »Either the Devil has come amongst us having great power, or there is a causal explanation for a disease common to economics, science and art.«

Caudwell je nasprotoval pogledu na prirodo, sestavljeno iz ločenih in atomiziranih področij, ki tičijo sami zase in se brigajo le za sebe. Fokus tokratne humanistike je njegova knjiga Crisis in Science, nedokončano delo, ki ga je Caudwell pisal pred odhodom v Španijo in ki so ga leta 2017 ponovno izdali pri založbi Verso. Naslov je varljiv, kajti tematika je mnogo širša od področja fizike. V knjigi se je lotil problema odtujenosti sodobnega sveta, razlog za kar je videl v drobljenju diskurzivnega in metodološkega prostora znanosti in kulture. Za temeljni vzrok nestanovitnosti buržoazne misli je okrivil dialektično razpoko med Naravo in Družbo, ki je zdajšnji red ne zna in ne zmore premostiti. Sublimacija Narave se razvije v čisto mehanicističen odnos do zunanjega sveta, samorefleksija o Družbi pa pade v pasti idealizma. V znanosti se godi podobno, le da je družbenost izgnana in se Narava razkroji na matematičnost teorije, ki je slepa za življenjskost. Te karakteristike ne pridejo na dan naključno, temveč so nujni proizvod kapitalistično-buržoazne družbe, pokajoče pod težo svojih nasprotij. Ali-ali, kot bi rekel Kierkegaard; poanta ni v tem, kaj izberemo - družbo ali naravo -, v vsakem primeru se bo potrjevala le formalnost izbire, neizbrana možnost pa bo čakala v senci in spodkopavala zmožnost metodološkega preučevanja svoje alternative.

Za glavni primer notranjega nasprotja, ki onemogoča zaokroženost metode znanosti, Caudwell poda paradoks Heisenbergovega principa nedoločnosti. Princip, ki služi kot podlaga kvantni fiziki, pravi, da se položaja in hitrosti elementarnega delca, kot je elektron, ne da hkrati natančno izmeriti. Če ju merimo sočasno, lahko izmerimo samo približek obeh, če pa ju merimo posebej, dobimo karseda natančen rezultat. Pomen tega principa je v tem, da za zakon narave prizna absolutno negotovost, vpeto v samo podtalje kozmosa, nas in vsega, kar produciramo, vključno s kulturo in znanostjo. To tudi pomeni, da na premikanje teh delcev ne moremo gledati kot na kontinuirani proces, temveč se dogaja z minimalnimi preskoki kvantov, najmanjših paketov energije. Torej Narava v svojem najglobljem temelju ne teče, temveč skače. Seveda je teh trenutkov preskoka skoraj nešteto in se neprestano prekrivajo, tako da je možnost, da vsi naenkrat preskočijo in mi za trenutek izginemo, le malo višja od možnosti Anglije za zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. Dognanja kvantne mehanike so pomembna, ker strejo absolutno enotnost časa in prostora, ki je kraljevala v newtonski fiziki. Princip nedoločnosti s sabo potegne temeljno nedokončanost v teoretični fiziki, kar vpelje dvom v resnico znanosti in skupaj z znanostjo zamaje tudi našo družbo.

Caudwell poudari, da determinizem ni začetna točka kapitalizma, ampak pomensko izhaja iz celote kulture, filozofije in politično-ekonomske stvarnosti. Determinizem v buržoazni družbi velja za glavno lastnost Narave in vera vanj izhaja iz simptomatičnega fenomenološkega pogleda. Nujen je, ker nakazuje na svet, v katerem so vsi dogodki in družbena razmerja producirani s strani neizogibnih in nezainteresiranih zakonov. Princip determinizma je kot Laplaceov kalkulator, ki bi znal predvideti vso prihodnost, če bi natanko poznal celoto sedanjosti. Empirično se seveda vsega ne da preveriti, zato se je v princip determiniranosti prenesla vsevednost in vsemogočnost boga ter se presadila v mehanizem, ki kot vseveden in vsemogoč vlada kapitalističnemu sistemu; bog postane nevidna roka trga. Determinizem je torej tista bolezen, ki je skupna ekonomiji, znanosti in umetnosti. V Caudwellovi analizi sta narava in družba prepleteni v najintimnejšem možnem smislu, zato ena pogojuje drugo in se medsebojno določata. Vzpostavi se paradoksno počlovečenje narave in ponaravljanje človeka. Caudwell zato tudi skuša povezati načela primitivnega komunizma s pojavom animističnega verovanja v zgodnjih družbah.

Ker je Caudwell tako tesno konceptualiziral razmerje med Družbo in Naravo, ker se znanost, njena metodologija in ideologija tako vsestransko prepletata z ostalimi aspekti družbe, je jasno, zakaj je bila kvantna revolucija tako monumentalnega pomena. V krizo je pahnila fiziko skupaj z Družbo in našim odnosom do Narave. Kot virus se je načelo nedoločenosti preneslo v vse pore buržoazne družbe in spravilo pod vprašanje ne le metode fizike, temveč tudi produkcijska razmerja. Rečeno po Nietzscheju; umrl je bog, ampak mi tega še nismo spoznali, prav tako pa je umrl tudi vsemogočni trg, le da si tega še nismo priznali. Kaj je posledica takega razvoja, Caudwell ni napovedal. Determinizem, ki kot Laplaceovo računalo skrbi za gotovo prihodnost, je pomanjkljiv. Posledično je pomanjkljiva tudi ideologija kapitalizma. Ni roke trga in ni racionalnih ekonomskih agentov, katerih želje in potrebe se izravnavajo po diktatu višjih zakonov. Caudwellova misel lahko služi kot orodje za razbitje teorij gotovosti, ne pove pa, kako se sprijazniti z razkrito negotovostjo in ali jo je sploh možno preseči. Takšna vprašanja so onkraj buržoazne miselnosti kot tudi Caudwella samega.