Marksistična ekonomija kapitalizma

Marksistična ekonomija kapitalizma

Recenzija izdelka
1. 4. 2013 - 13.00

»Finance in kadri, ki odločilno prispevajo k razreševanju zgodovinskih protislovij kapitalizma, so zdaj potisnjeni v prvo vrsto razrednih bojev, vsaj tistih med frakcijami vladajočih razredov. Zgodovina se torej zapleta. Dvopolni antagonizem med kapitalisti in proletarci se raztaplja v kompleksnejšo strukturo kapitokadrizma.«

Če je Marx leta 1848 zapisal, da pošast komunizma straši po Evropi, bi lahko rekli, da obrestne mere in menedžerji strašijo v marksizmu. Ekonomist Bogomir Kovač je pred kratkim ob izidu Kapitala dejal, da so finance slepa pega Marxove teorije. V prepotentnih menedžerskih strujah se pojavlja tako imenovani postkapitalizem in ravno oni - veliki menedžerji - naj bi naredili kapitalizem za post-.

Iz uvodnega citata pa lahko razberemo neko čudno govorico: pojavlja se razredni boj, antagonizem, proletarci, toda tudi kapitokadrizem, finance in kadri - skratka domnevno nemožno kombiniranje omenjenih konceptov. To neobičajno terminologijo zastopata Gérard Duménil in Dominique Lévy. Avtorja, ki pri nas nista kaj dosti znana, kaj šele uveljavljena. Ampak v času neoliberalne različice kapitalizma v ekonomski praksi in popularne keynesianske kritičnosti v teoretski praksi marksistični ekonomisti težko postanejo slišani in poznani. Ideologija pa to ... saj veste.

Avtorja, ki sta tudi člana skupine Actuel Marx - med drugimi je član tudi veliki teoretik marksizma Etienne Balibar - sta leta 2003 predstavila svoj projekt Marksistična ekonomija kapitalizma, ki je sedaj dostopen v slovenščini pri založbi Sophia; ta se bo, mimogrede, kmalu preimenovala v Naprej!. To ni njun prvenec. Dumenilovi teoretski prispevki se pojavljajo že od konca sedemdesetih, sodelovanje z Levyjem, ki se je izkazalo za izjemno produktivno, pa se je začelo v devetdesetih.

Dumenil in Levy sta marksistična ekonomista, kar je izjemno pomembno. Namreč zato, ker ob filozofski in predvsem sociološki poplavi marksistov celo ekonomisti delujejo osvežilno; predvsem pa zato, ker se avtorja kot ekonomista držita akademsko-strokovnega diskurza ekonomije na eni strani in marksizma na drugi strani. Spet neobičajna in nemogoča kombinacija, ki pa ima velike epistemološke posledice - tako dobre kot slabe.

»Pričujoča knjiga bo govorila o sodobnem kapitalizmu, o marksistični politični ekonomiji današnjega kapitalizma,« pravita. Zavestno se postavita v marksističen analitični okvir in se soočita s problematiko sodobnega kapitalizma: finance in kadri - obrestne mere in menedžerji. Predstavita nam tri osi preobrazb kapitalizma v 20. stoletju: lastniška revolucija, upravljalna revolucija in finančna revolucija. Te tri revolucije so ključni dejavniki za razumevanje sodobnega kapitalizma. Pojavile so se kot odgovor na strukturno kriza iz konca 19. stoletja: podjetja so se združevala, pojavile so se delniške družbe, ki so terjale nov način upravljanja. To je omogočilo ogromno akumulacijo sredstev, s čimer so se pojavile tudi močne finančne institucije.

Tekom 20. stoletja tako dobimo dva nova vodilna faktorja: finance in kadri - slednje bi v anglosaškem jeziku imenovali menedžment. Nič, skrakta, česar sodobna makroekonomija ne bi zanikala. Toda avtorja vztrajata z marksističnim analitičnim aparatom - in to na področju sodobne ekonomije. Lotita se makroekonomskih osnov in ponudita iznajdljive in mnogo bolj prepričljive teorije na temelju Marxovih tez (predvsem iz Kapitala) - recimo: mobilnost kapitala kot glavni faktor konkurenčnosti in nestabilnost makroekonomskega ravnotežja; obenem pa ohranita slavni Marxov zakon tendenčnega padanja profitne stopnje.

Iz Marxovega konceptualnega aparata izpeljeta to, kar so mu očitali kot slepo pego. Makroekonomske pojave razložita z razrednim bojem - obrestne mere postanejo orodje boja vladajočih razredov. Za to tudi ponudita statistiko ZDA. Sicer pa navsezadnje to vidimo danes tudi sami na primeru reševanja Grčije s strani EU in Nemčije. So res rešili Grčijo? In zakaj gre Nemčiji tako dobro?

Toda finance so le ena stran boja. Druga so kadri: gre za upravljavce, ki so z rastjo obsega podjetij in pojavom multinacionalk dobili ogromno moč, predvsem nasproti financam kot prevladujoči formi kapitalistične lastnine. Njun odnos je dvojen: sodelovanje nasproti delavcem in medsebojni boj za prevlado. Toda če sta Dumenil in Levy pri razlagi financ  zelo prepričljiva, njuna teoretska ostrina popusti pri analizi kadrizma. Slednjega označita za postkapitalističen moment, toda obenem vztrajata na prevladi financ, torej kapitalistične lastnine. Težko namreč govorimo o postkapitalizmu in kapitalizmu istočasno, avtorja pa ju kombinirata v kapitokadrizem. Problem je navsezadnje epistemološki: postkapitalističen moment znotraj kapitalizma ni nič drugega kot negacija znotraj kapitalizma samega, z eno besedo, teleologija razvoja kapitalizma.

Zanimivo je tudi to, da avtorja niti enkrat v celi knjigi ne omenita Kitajske. Ta je bila že leta 2003 pomembna gospodarska velesila, ki je uveljavljala nek povsem drugačen model kapitalizma, kjer kadri nimajo tako močne vloge kot v ZDA. Osredotočenost na makroekonomske pojave in menedžersko paradigmo nosi nevarnost 'amerocentrizma', ki ravno danes počasi predaja prvo mesto Kitajski in njenemu modelu kapitalizma. Posledica tega zelo usmerjenega fokusa je verjetno tudi to, da avtorja ne namenjata velike pozornosti sferi produkcije in povezavi slednje s financami in kadri. Problem je predvsem teoretski: kako obravnavamo produktivno in neproduktivno delo, kakšen je posledično status kadrov, kako danes deluje sfera produkcije in kaj vse to pomeni za kapitalizem.

Kup novih problemov, toda to lahko označimo za prednost in ne slabost. Dumenil in Levy upravičeno polemizirata s samim Marxom, prikažeta problematičnost nekaterih njegovih konceptov, ponudita nekatere izboljšave in zamenjave. S teoretskimi izpeljavami odgovorita na marsikateri problem v marksizmu, toda obenem prineseta nove - kako tudi ne bi! Vendar pa obenem na temelju razrednega boja analizirata sodobni kapitalizem in raztrančirata neoliberalizem še pred pojavom krize leta 2008. Vse to na 150 straneh - ampak Dumenil in Levy ne počivata, dve leti nazaj sta ponudila 350-stransko analizo današnje krize. Razredni boj se očitno ne ustavlja, zato pa tudi ne teoretske intervencije.

 

Interveniral in bojeval se je Aleš.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.