Nonument Group - čezoceanska skupina, ki se posveča nonumentom - spomenikom-ki-to-niso, je v preteklem letu izdala knjigo Nonument, ko jo je oktobra lani pospremila s simpozijem Nonument. Trodelna knjiga sestoji iz Refleksij, Vizualnih esejev in Študijskih primerov, v kateri najdemo teoretične tekste v prvem, posnetke umetniških in aktivističnih akcij v drugem in lokalne primere nonumentov s komentarji v tretjem delu. Knjiga je plod večletne projektne iniciative Nonument Group, platforme s slovenskimi predstavniki, uredniki ter pionirji na čelu: Nejo Tomšič, Martinom Bricljem Barago, s pridruženima Milošem Koscem in nenazadnje Niko Grabar.

Nika Grabar v Refleksijah zapiše, da je nonument samostalnik, ki ne označuje ničesar. Ravno to označevanje nečesa, česar ni, in pomenska negacija spomenika podata besedo nečemu, kar se je zaradi spremenjenega političnega konteksta znašlo v obskurnosti. Izraz nonument je povezan z umetniškimi akcijami Gordona Matta-Clarka, z njegovimi koničnimi vrezi v stavbna tkiva, ki jim je bilo odrejeno rušenje, s katerimi je izpostavil notranjost vsakodnevnega, kar je ravno z umetniško intervencijo dobilo značaj monumenta. Privzem termina, ki ga je skoval ameriški umetnik, pristoji ravno spomenikom-ki-to-niso-(več) preddemokratičnih političnih sistemov vzhodnega bloka Evrope. No, in neuvrščenih. Mar tipsko dosegajo pomen osnovnega termina ali je slednji dobil novo kontekstualizacijo? Kot piše Grabar, je nonumentom, novim in Matta-Clarkovim, skupna senzorna izkušnja prek njihove odsotnosti. Skupina predlaga razširitev termina nonument na arhitekturo, spomenike in javne prostore, ki se jim je zaradi spremembe političnega ali družbenega konteksta spremenil ali izbrisal simbolni pomen. Tako padejo izven upravljanja ali aktivnega posvečanja do počasnega prebračanja v ruševinsko stanje. Časovne okvire nonumentom skupina postavlja v 20. stoletje, s fokusom predvsem na pozabljene modernistične betonske velikane, ki so padli v območje slepe pege.

Kaj loči nonumente od ruševin? Meja namreč ni jasna, vendar pa Kosec opomni, da sta ruševini že določena konec in kontekst, če pa se moramo boriti za izgubljeni javni prostor in za to, da nek objekt poimenujemo nonument, je to konceptualni boj. Kosec kot primer poda infrastrukturo - tisti člen v času socialistične modernizacije, ki je revoluciji omogočil dinamizem, ko ta še ni ustvarila svojih spomenikov - temveč jih je prek monumentalne infrastrukture in elektrifikacije projicirala v prihodnost. Za tri primere nonumentov vzame cesto, tovarno in kiosk. Cesto simbolno primerja s cardo, tovarno s templjem produkcije. Kiosk - ja, točno ta Saše Janeza Mächtiga primerja s prvobitno kočo. Hm, morda pa v Sloveniji nimamo nonumentov. Boljši primer je Plečnikov stadion, morda tudi sam Trg republike, morda vsi privatizirani prostori, ki so bili prej prostori skupnosti. Rog je sigurno nonument, Radio Študent sigurno ni - ali pač? Tricky business. Kot na simpoziju poudari več govornic, je že spraševanje o tem, kaj nonument sploh pomeni, plodovito. 

Nonumentalnost je na tej točki še vse preveč pavšalna in samovoljna, ne tipska, ampak partikularna. Morda je tak tudi značaj nonumenta - ne deluje kot označevalec, temveč kot orodje refleksije. Lahko je začasni status. Skoraj na hipsterski način je hibridni koncept fetišizacije socialistične gradnje v znamenju pavšalnega nostalgičnega momenta do polpretekle zgodovine. Hkrati ujame val popularizacije brutalizma. Pa vendar je na drugi strani Nonument bolj artistični, akademski, zgodovinski projekt in skupina se nenazadnje zaveda, da hodi po robu med ublagovljenjem same sebe oziroma nonumentov in celo nevarnosti pretirane produkcije diskurza. Čezmejno povezovanje in hibridnost koncepta s sicer premišljeno zastavljeno definicijo nonumentu dajeta možnost preživetja. Nonument projekte mapira in vrača proti središču kljub njihovi od družbe odrinjeni vlogi in neaktualnosti morebitnega ideološkega naboja. 

Emblematičen primer nonumentov so spomeniki NOB, ki zaradi dekontekstualizacije in neupoštevanja kritične stance, producirane že ob njihovem nastanku, vstopajo v polje prisvajanja, ki ga izvaja pop kultura, in legitimacije, normalizacije in dojemanja spomenikov kot abstraktne brutalistične modernistične forme. Forme brez vsebine, časa, prostora in ljudi, celo avtorjev. Nonument Group se, kot pravijo, bori ravno proti fetišizaciji dediščine. Boj proti rušenju javnega prostora narekuje kolektivno ritualnost - spominjanje, obiskovanje, reflektiranje in akcijo proti individualni pogreznjenosti recimo v kapitalistično produkcijo. Branislav Dimitrijević, ki kot ključni govorec doda tudi najboljši prispevek knjigi in simpoziju, takoj na začetku izpostavi fotografsko dokumentacijo spomenikov totalitarnih sistemov, ki jo je finančno podprl Evropski svet in v kateri spomeniki NOB nastopajo v glavni vlogi. Spomeniki boja proti totalitarnemu sistemu so obravnavani kot njegov simbol. Interpretacija spomenikov mimo zgodovinskih dejstev o njihovem nastanku demonizira socialistično komunistično ureditev in jo postavlja ob bok nacističnim in fašističnim. Objestno prisvajanje in dekontekstualizacija betonskih velikanov se naslanjata izključno na formo. Slednja, fotogenična in slavljena v svojem propadu, ne pomeni več okolju lastne in značilne komemoracije upora in trpljenja, temveč le še abstraktni objekt. Ali če navedemo Miho Dešmana v Arhitektovem biltenu, izdanem ob nedavni razstavi galerije Dessa, Arhitektura. Skulptura. Spomin., »gre za nekakšen banket nad trupli«. 

Problem historičnega revizionizma, fotogeničnost, normalizacija, kanonizacija moderne arhitekture, abstrakcija in dekontekstualizacija spomenikov so le nekatere od tem, ki zadevajo nonumente. V kategorijo nonumentov padejo seveda tudi spomeniki, padli ob nedavnih protikolonialističnih akcijah po svetu, ter mnogi drugi - med njimi iz ne povsem jasnih razlogov tudi Bežigrajska soseska 7. Stiskanje objekta ali prostora v nonument se lahko zlahka prelevi v brezciljno taganje. Če komisija za nonumente še ne obstaja, bi morala. Neko samooklicano telo, ki bi na spomenike obešalo plakete, da slednji to več niso. Boj proti fetišizaciji jo na drugi strani, kot opominja Alexei Monroe, vsekakor tudi hrani. Nonument je krovna situacija številnih političnih in družbenih konfliktov, izraženih v prostoru, ki jih skupina želi pokriti, vsak projekt-problem pa zahteva partikularno organizirano lokalizirano akcijo. Partikularni primeri so bili problem že prej in strokovnjaki so se z njimi jasno ukvarjali še pred nonumentom in mimo njega, od tod tudi praktično ogrodje knjige.

V stanju medijske digitalizacije stoji knjiga Nonument na polici kot nemi spomenik pretekle dobe. Zakaj izdati knjigo v tem za knjigo neprimernem času? Je downloadabilna? Je sama knjiga kot objekt nonument? Tako ji piše vsaj na platnici. Bolje se Nonument obnese kot spletna platforma, ki se ji lahko pridružimo in na kateri lahko izpostavimo projekt, za katerega menimo, da je nonument. Knjiga prej deluje kot priročnik za ukvarjanje z nonumenti, kako jih prepoznati, kako začeti diskurz, kako se umetniško ukvarjati z nonumentom, kot bi bila trdna teoretična podlaga za odpravljanje omalovaževanja dediščine. Navsezadnje bi morala biti javna. Kot nonument ni tipologija, so tudi skupina Nonument posamezniki, ki prispevajo v skupno malho z avtorskim prispevkom in kritičnim pogledom, vendar pa njihov prispevek ne bo nujno uporaben nonumentu na drugem koncu Evrope. Nonument lahko beremo kot klic k vzpostavitvi kulturne dediščine in tako zaščite objektov in prostorov, ki niso, pa bi morali biti. Za to poleg nonumenta potrebujemo tudi politično voljo in stroko, ki bi znala presoditi, kaj je vredno ohranjanja in kaj ne.