Leta 1820 je Hegel za potrebe svojih predavanj na berlinski univerzi pripravil učbenik Oris filozofije pravice. Glasno branje in interpretiranje njegovih paragrafov je že od same izdaje presegalo prostore predavalnice, s čimer se je Oris uveljavil kot kompleksno, sporno delo, ki večno buri akademske duhove. Eden izmed sveže razburjenih je Sven Ellmers, katerega študija Heglove pravno-politične filozofije Svoboda in ekonomija je izšla lani pri založbi Sophia.

Natančneje, gre za poskus reaktualizacije Heglovega pojmovanja civilne družbe, primerne današnjemu času, kar naj bi po Ellmersu omogočilo nove razmisleke o svobodi v sferi ekonomije in korigiralo dve temeljni pomanjkljivosti kritične teorije družbe: zapostavljanje ekonomskih analiz in odklonilni odnos do razvijanja etičnih pojmov. Preplet moralne ekonomije najde Ellmers v civilni družbi kot tistem momentu Heglovega razvoja ideje svobode, za katerega je značilna ekonomska dejavnost in v okviru katerega Hegel poda svoje temeljne uvide s področja politične ekonomije.

Ellmers pri svojem branju izhaja iz tradicije Neue Marx-Lektüre in obravnavi Orisa vzporeja relevantne izseke iz Kapitala. Med zanimivejšimi je analiza in primerjava Heglove teorije vrednosti z Marxovo. Ellmers zavrača poskuse, da bi se prvemu pripisovalo zametke delovne teorije vrednosti, saj Hegel v razdelku o lastninski pravici ceno stvari postavlja v odvisnost od sposobnosti te stvari, da zadovoljuje potrebe. Uporabna plat stvari je tako predpostavka kvalitete stvari, torej da nekaj je vredno, po drugi strani pa daje skupni imenovalec, po katerem lahko stvari primerjalno gradiramo in glede na to skupno lastnost njihovo vrednost kvantificiramo.

»V lastnini je kvantitativna določnost, ki izstopi iz kvalitativne, vrednost. Kvalitativno poda tu kvantum za kvantiteto in je kot kvalitativno tako ohranjeno kakor odpravljeno … [Stvar] ne predstavlja svoje … [partikularne] narave, temveč je le znak nekega drugega občega, vrednosti.« (dodatek k § 63)

Kvantitativno določena uporabnost neke stvari je tako primerljiva z drugimi stvarmi z isto uporabnostjo, hkrati pa je tudi specifična potreba, ki jo stvar zadovoljuje, »potreba nasploh«, primerljiva z drugimi (§ 63). Hegel se tako precej odločno pridruži tradiciji tako imenovane subjektivne teorije vrednosti, s tem pa istočasno tudi odstopi od pojmovne dvojice menjalne in uporabne vrednosti, s katero operirata Smith in Marx. Vseeno, priznava Ellmers, Heglova teorija vrednosti ni povsem koherentna. V Orisu je tako mogoče zaslediti odlomke, ki sumljivo spominjajo na delovno teorijo vrednosti. Najbolj očiten primer tega je 196. paragraf, v katerem Hegel delo definira kot posredovanje, s katerim se neposredno od narave dostavljeni material preoblikuje v partikularizirana sredstva, primerna partikulariziranim potrebam. Šele ta priprava, »[t]o formiranje da sredstvu vrednost in njegovo smotrnost, tako da je v svoji konzumpciji človek predvsem v razmerju do človeških produkcij in so tisto, kar porablja, človeška prizadevanja.«

V naravi najdene stvari po Heglu ne morejo same po sebi zadovoljevati različnih potreb, koristne in vredne postanejo šele z obdelavo. Ellmers ta odstavek razume preprosto kot obravnavo pomena predelave, ki je skladna s subjektivno teorijo vrednosti in ne ponuja širših implikacij za razumevanje vloge dela kot produkcijskega faktorja. Pri zanikanju teh razsežnosti se opre predvsem na zgodovinski argument, saj naj se mezdno delo v Heglovem času še ne uveljavilo kot prevladujoča oblika delovnega razmerja, zaradi česar je tudi v njegovi civilni družbi večji poudarek na cehovskem odnosu med mojstrom in pomočnikom. Prevladujoč produkcijski način, tako Ellmers, ni bila industrija, temveč rokodelstvo in založništvo. Zlasti slednje predstavlja decentralizirano obliko proizvodnje, pri kateri je založnik izvajalce del, denimo obrtnike, rudarje in fužinarje, zalagal s surovinami, življenjskimi potrebščinami ali z denarjem in po plačilu dela oziroma proizvedenega blaga s tem blagom trgoval (Gestrin, 47), ni pa priskrbel tudi delovnih sredstev, ki so bila načeloma v lasti izvajalca.

Onkraj teorije vrednosti se Ellmersova razprava osredotoči predvsem na Heglov pojem korporacije, v katerem vidi potencialno usodno točko za reaktualizacijo Orisa. Hegel ravno nasprotno Le Chapelierovem zakonu, ki je v Franciji odpravil vse srednjeveške korporacije in prepovedal tvorbo novih vmesnih elementov med posameznikom in državo, zagovarja korporacije kot tisti element, ki zagotavlja kohezivnost med sfero civilnega in političnega, s tem ko civilno družbo povzdigne nad raven »gruče« posameznih volj – v državo.

Korporacija, ki v širšem smislu zajema vsa združenja na ravni pod državo, v ožjem pa podjetniška poklicna združenja, se kot »samoupravna enota« bistveno razlikuje od atomizirane civilne družbe, v kateri samosvoje posameznike v skupnost druži le zunanja prisila. Civilna družba je po Heglu zunanja država, država nuje, v kateri je udejanjenje pravice odvisno od pripoznanja drugih posebnih volj. Subsistenca posameznika in njegov pravni obstoj sta v njej vpletena v subsistenco vseh, posebnost pa je s tem omejena na občo formo zadovoljevanja lastnega, partikularnega. Korporacija po drugi strani momenta subjektivne posebnosti in objektivne občosti, ki sta v civilni družbi razdvojena, združi na notranji način. Posledično narekuje preskok iz civilne družbe na raven države, ki pri Heglu lahko obstaja le kot enotnost občosti in posebnosti. V Heglovi državi tako podjetniški stan nastopa kot posredniški organ, kot del zakonodajne oblasti, v katero korporacije in občine delegirajo svoje predstavnike. V vlogi te sredine odpravi oba ekstrema – neomejeno knežjo oblast in divjo vladavino množice – in zagotovi organsko enotnost države.

Organskost naše družbe je torej pred vrati, ostaja le en problem: stanovske korporacije ne obstajajo več in so bile na robu obstoja že v Heglovem času. Ellmers zato načne iskanje, katera struktura današnje družbe bi lahko nadomestila vlogo korporacij v Heglovi državi. Pri tem se zaplete v polemiko z Axelom Honnethom, predstavnikom tretje generacije frankfurtske šole in avtoriteto, ki obvladuje diskurzivni prostor, v katerega se želi umestiti Ellmers. Pri Honnethu naj bi bilo problematično predvsem to, da manko korporacij rešuje z njihovo izločitvijo iz teorije civilne družbe, s čimer se vrne k individualizmu. Funkcijo integrativnega elementa pripiše razmerjem pripoznanja, skozi katera naj bi se individuumi vzajemno dopolnjevali. S tem se pravzaprav vrne k osnovnemu stanju civilne družbe, kjer je pogoj za udejanjenje svojih lastnih ciljev potrjevanje drugega kot nekoga.

»Družbena svoboda [po Honnethu]«, pravi Ellmers, »temelji na med seboj prepletenih ali skupnih interesih, in ne na interesu za skupno.«

Ellmers kritizira Honnethovo interpretacijo kot nezadostno in v zadnjem poglavju svoje knjige razvija lasten pojem »svobodnega občestva«. Pri izpeljavi se opre na Marxovo Kritiko gothskega programa in idejo družbe, v kateri »delo ne bo več zgolj sredstvo za življenje«. V svobodnem občestvu bi delo postalo sredstvo posameznikovega samoudejanjenja, s čimer bi človekovo življenje preseglo delitev na delovni čas, ki ga določa nekaj tujega, neka zunanja omejitev, in na prosti čas. Ellmers se nato zopet vrne k Heglu in kot primer tega preseganja ponudi model mojstra. Ta se namreč delu ne podreja kot nečemu tujemu in se v njem ne izrablja, temveč skozenj izraža svoje oblikovalne sile, zaradi česar se njegovi produkti razlikujejo od produktov drugih mojstrov, v njegovem delu pa je posledično prisoten moment samoudejanjenja. Obenem pa mojster ni izven sfere nujnosti, saj se mora prilagajati družbenim potrebam, sodelovati pri stanovskem samoupravljanju, skratka živeti v skupnosti. V njegovi podobi naj bi delo torej postalo enotnost nujnosti, samoudejanjanja in družbenosti.

V svoji "mojstrski sintezi" Ellmers očitno zanemari, da občestvu mojstrov pripada komplementarna družba neplačanih in podplačanih pomočnikov, ki svoje delovne sposobnosti udinjajo za kredence ob času, kraju in dokler mojster ne oceni drugače. Namesto da bi denimo Ellmers v svojem iskanju izgubljene Heglove korporacije potegnil primerjavo z delavskimi organizacijami v sistemu samoupravljanja ali pa sestavom Zbora združenega dela, nam kot idealni model družbe predlaga neke vrste univerzalizacijo akademskih razmerij. Po germanskem kraljestvu, s katerim se konča Heglov Oris, očitno v razvoju svetovnega duha sledi občestvo emeritusov, ki sproščajo svoje oblikovalne sile, a hkrati morajo živeti-v-svetu in se vzajemno citirati, kot se spodobi za nekoga, ki si da obstoj šele skozi pripoznanje Drugega. Večnim pripravnikom, asistentom, urejevalcem stvarnih kazal in drugim pomočnikom je v svetovni zgodovini dodeljena vloga barbarov. Vendar nič ne de – Hegel za še necivilizirane vseeno predvidi tvorno vlogo:

»V vojnah in sporih, ki nastanejo v takih razmerah … [zgolj] moment, da so to boji za pripoznanje v odnosu do določene vsebine, tvori potezo, ki jim daje pomen za svetovno zgodovino.« (§ 351 op.)