Napačna imena in napačen keš

Napačna imena in napačen keš

Recenzija izdelka
17. 8. 2016 - 13:00

Ste bili že kdaj v Indiji? Jaz sem bil, slab mesec sem se šetal od zahoda do njenega vzhoda in nazaj. Precej bizarna dežela se mi je zdela. Posiljujoča prijaznost, v bistvu bolj prijazno posiljevanje, buljenje vame, moje buljenje nazaj, promet brez formalnih ali eksplicitnih pravil, najbolj jebivetrski vojaki, precej oboroženi in vsepovsod nameščeni, barantanje, v bistvu nujno podkupovanje, nekateri ti celo predlagajo, da jih podkupiš in podobno.

Človek bi težko rekel, da je to »največja demokracija na svetu«, kot ji pravijo; da je eno izmed vzpenjajočih se BRICS držav, da je torej neka postajajoča kapitalistična velesila; težko bi jo opisali s takšnimi oznakami. Arundhati Roy, ki z mano deli moje začudenje tako glede politike kot ekonomije, se loti takšnega podviga. Ampak po vrsti: kdo sploh je Arundhati Roy?

Indijka, ženska, izobraženka, srednji razred, pisateljica. Sama se tako mimogrede opisuje, to se ji zdi pomembno za izpostavit. Čeprav tega ne pove, je aktivistka, kar je v celoti vpisano v njeno razmišljanje in v njeno pisanje. Sprva je bila osredotočena na študij arhitekture, nato je napisala veliko mednarodno literarno uspešnico The God of Small Things, kasneje pa postala aktivistka in začela pisati družbeno kritične tekste. Recimo Capitalism, a Ghost Story, sedaj v slovenskem prevodu Grozljivka, imenovana kapitalizem, česar se tu danes lotevamo.

Kakšna aktivistka? Težko reči, ker se bori na različne načine, deluje na različne načine, kritizira različne stvari. Recimo problem mizoginije in posilstev v Indiji, problem revščine, velikega prepada med bogatimi in revnimi, politični makiavelizem, korupcija in še kaj bi lahko našli. Toda težko bi rekli, kaj točno jo moti: ali je problem zamejen na Indijo, na to bizarno deželo?, je problem kapitalizem?, se osredotoča na korupcijo in neupoštevanje zakona?, na manko demokracije? Dejansko je to problem Arundhati Roy, ne le nje, zdi se mi, da aktivističnega mišljenja kot takega. Vse preveč tarč na eni muhi, pri tem pa se mešajo različni problemi.

Roy kritizira predvsem kapitalizem v Indiji. Nič ne bo s »trickle down ecomony«, nič ne kaplja od bogatašev k revnim. Indija ima kar nekaj noro bogatih mogotcev, svetovno gledano, ampak v razmerju do revežev jih ni skoraj nič: Indija, pravi Roy, naj bi imela po številu več revežev kot vse države Afrike skupaj. Kaj je revež? Nekdo, ki preživi s 50 centi na dan ali manj. Ne vprašajte, katera valuta, pri teh zneskih to res ni pomembno. Okej, ampak kako to? Kako pride do tega? Roy ne pove. Pove le to, da bogati lahko postanejo še bogatejši, se razpasejo čez različna področja družbenega, postanejo lastniki tako medijev kot vojnih podjetij ter tudi dobrodelnih fundacij in podobno. Navzkrižje interesov: kako bi lahko bili mediji objektivni, ko pa je njihov lastnik tudi lastnik tega, o čemer se poroča?

Dilema, zagotovo. Ampak ali je res nujno tako, ali je res vsak primer tak? Kaj pa, če je nekdo tako bogat, da mu je tako dolgčas, da sam sebe začne spodkopavati, da prek svojega medija objektivno poroča o svojih problematičnih dejanjih? Še drug primer: kaj, če nekdo misli, da je kapitalizem dober in fura neko res uspešno podjetje, ob tem pa misli, da so reveži, vsaj nekateri, žrtve usode, da je sam pač tako zelo privilegiran, zato jim pomaga pred dobrodelne fundacije? Za Arundhati Roy je tak svet preveč kompleksen. Za njo je dovolj, da pogleda, s kom si povezan in kdo te financira, da opravi s tabo. Napačno ime poleg tvojega, napačen denar na tvojem računu, in konec.

Nikakršne možnosti za kakšno leninistično taktiko, ni šans, da bi lahko kakega bogatuna, ki daje keš, nekdo nategnil tako, da bi ga obrnil proti njemu. Za njo kakšen Noam Chomsky ne bi smel obstajati: eden izmed glasnejših kritikov nedemokratičnosti demokracije, ki bolj ali manj izvaja imperializem, kritik, ki je zaposlen na slovitem MITu, ki dejansko omogoča takšen imperializem. Mika me, da bi Arundhati Roy dal za izpolniti kakšen »zahodnjaški« razpis: da bo videla, kakšne nebuloze zahtevajo in kako se da abstraktno pofilozofirati, da svoje ideje dobesedno zapakiraš v njim všečen paket nebulz in prav prek njihovega keša delaš svoje. Da bi se lahko ujeli v razpisno "govorico", bi ta morala biti malo manj nebulozasta. Skratka, velika imena in velik keš ni nekaj vsemogočnega.

To je tudi razlog, zakaj lahko Roy enači kapitalizem, korupcijo, šovinizem in še kaj. Ker je ves problem problem razporeditve bogastva med ljudmi in njihova označena in označujoča imena; podjetja, korupcija, vojska so pa le različni načini realiziranja teh razmerij. To je način mišljenja - ne dobri aktivizem, pač pa slabo aktivistično mišljenje -, ki po svoji strukturi in funkciji onemogoča prakso, ki jo zahteva, torej revolucionarni aktivizem. Ko imamo enkrat mapirana imena in financiranja, nam je vse jasno. Ti delaš pri kapitalistu, tebe financira Soroš, ti si kapitalist ali sin kapitalista - gotovo je.

Vsak hoče uveljaviti svoje, rešiti svoje probleme. Ne probleme, ki jih ima sam ali sama, pač pa probleme, na katere pristaja. Na te probleme se prilima mapo imen in financiranj - finančno ali politično, vi niste neodvisni institucij, stran! Cel svet so zmapirali. Ampak kaj, če so izpustili Ameriko? Drugi pred njimi so jo, pa niso bili idioti. Kaj, če obstajajo onkraj napačnih imen in napačnega keša drugačne taktike? In predvsem kaj, če onkraj teh napačnih imen in napačnega keša obstajajo še drugi problemi, drugačni problemi? Če ima vsak svoj problem, če vsak pristaja le na svojega, potem je vsak le na svojem. Čemu potem služijo veliki megafon-govori na protestih?

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness