Où atterrir ali kje pristati?

Tako se glasi izvirni naslov nove knjige Bruna Latourja, ki je v prvi izdaji izšla v francoščini leta 2017. Izšla je torej leto po izvolitvi Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike in referendumu o brexitu v Združenem kraljestvu, kot vsi hip intelektualci pa nam je moral Latour v posebni knjigi te pojave kakopak razložiti na izrazito svoj način. Slovenski prevod z naslovom Prizemljitev je izšel lani pri založbi Studia Humanitatis, knjigo je prevedla Jedrt Lapuh Maležič. Skupaj s Pandorinim upanjem je drugo Latourjevo delo, prevedeno v slovenščino.

Latourjev korpus velja za temeljnega na področjih sociologije znanosti, antropologije, politične ekologije in posthumanizma. Slednji se od klasičnega humanizma razlikuje v zavrnitvi kartezijanske antropocentrične dominance Narave. Zaznamuje ga epistemološki in ontološki premik k pojmovanju tako človeka kot ne-človeških sistemov in organizmov kot akterjev - oziroma aktantov, če sledimo terminologiji mlajšega Latourja -, ki skupaj tvorijo totalno omrežje razmerij v konstantnem gibanju.

Vsaj po nameri lahko Prizemljitev mislimo kot Latourjev poseben projekt. Skozi poglavja postopoma gradi miselni okvir, diagram, ki bi omogočil ustreznejše razumevanje in naslavljanje različnih pojmovanj, pojavnosti ter možnosti “ozemlja” in “politične skupnosti” v polnem zamahu antropocena. Antropocen velja za sporen, plastičen, a hkrati potreben koncept; je poskus imenovanja časa, ko je disruptiven vpliv družbenih sistemov na ekološke in geološke sisteme dosegel planetarne razsežnosti. Gre za čas vse bolj znanstveno jasnih pa tudi vse glasnejših vzajemnosti med Zemljo in zemljani; čas, ki nas napeljuje k radikalnemu premisleku o imaginarni opoziciji človek-narava.

Latour knjigo začne z argumentom, da je razmah deregulacije, ekonomskih neenakosti, migracij, zanikanja obstoja podnebnih sprememb in željá po vrnitvi k zaščitnim ukrepom države praviloma razumeti le skozi prizmo novega podnebnega režima v nastajanju. Iztočnico za svojo analizo prepozna v zgodovinskem projektu modernosti, ki naj bi ga zaznamoval konflikt med dvema privlačnima poloma - Lokalnim in Globalnim -, ki v svoji diametralni nasprotnosti tvorita neprepusten spekter možnega političnega. Gre za staro zgodbo “iti naprej ali biti puščen zadaj”, biti “nazadnjak” ali “naprednjak”, ki ji desno-leva opozicija še naprej uslužno naseda in jo aktivno reproducira.

Latour opaža, da se je razmerje med privlačnima poloma Lokalno in Globalno v zadnjih dveh desetletjih kategorično spremenilo. Z vstopom Zemlje na oder antroposcene se je nekoč zagrizenim privržencem modernistične vizije globalizacije ali “mračnjaškim elitam”, kot jih poimenuje Latour, pokvaril kompas. Po več desetletjih hegemonskega projekta želijo kar naenkrat izstopiti iz skupnega sveta. So long, and thanks for all the fish! Sedaj ta elita v epistemološkem deliriju išče novi privlačni pol, novo maso, ki bi bila zmožna nadomestiti dotrajan univerzalizem modernistične globalizacije, hkrati pa se upreti vdoru novega, vznikajočega univerzalizma: neprizemljenosti, migracij človeškega in ne-človeškega na skupnem, segrevajočem se planetu. Le-ta je kajpada kot običajno slab za posel.

V tej novi situaciji elita mrzlično z milijardami financira zanikovalce podnebnih sprememb in se sama prisili verjeti tem tako imenovanim alternativnim dejstvom, ki porajajo paralelne svetove ekološkega agnosticizma. Trump in brexit tako poosebljata pojav povsem novega privlačnega pola - Zunajzemeljskega. Karakterizira ga pojmovanje narave kot kompleksa neskončnih depozitov surovih materialov. Vsebuje paradoksalna načela, ko na eni strani obljublja ozdravitev neoliberalnega statusa quo, na drugi pa oživitev izgubljenega časa. Ko to pozicijo postavimo v ekstrem, dobimo mokre sanje o kolonizaciji Marsa kot obliki preživetjenizma, skladni s samoizgnanstvom iz skupnega sveta, ki načeloma ne potrebuje predpostavljati ekološke krize na Zemlji. Ajde, inovacija!

Zunajzemeljski pol privlači tako Lokalno kot Globalno v novih različicah. Tako lahko denimo govorimo o Lokalnem-manj, ki obljublja tradicijo, zaščito in udobje znotraj nacionalnih in etničnih meja; znotraj zagrajene soseske, ki v bistvu nikoli ni bila zares zagrajena in to tudi ne more biti. A Latour trdi, da nam je Trump pravzaprav naredil uslugo: z odstopom ZDA od Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah naj bi zdaj ves svet vedel, da je podnebno vprašanje v srži vseh geopolitičnih zagat. Trump je tako sprožil vojno glede same opredelitve območij spopadov. Ok Latour, bomo ugriznili.

Medtem ko Zunajzemeljsko zapade v popolno negacijo planetarnih omejitev in pritiskov podnebne realnosti, nasprotje med Lokalnim in Globalnim poustvarja pojmovanje narave kot sile, ki jo je moč vpreči in racionalizirati. Kako izstopiti iz te zanke, predvsem pa, kje se prizemljiti? Latour nam predlaga še en privlačni pol - Zemeljski. Ta se drži zemlje in tal, vendar je tudi svetoven v tem, da se ne uokvirja v katerokoli mejo. Oznanja potencialnost nove geopolitične usmeritve, ki bi neljudi in Zemljine sisteme upoštevala kot politične akterje; ki bi aktualizirala ključne dileme antropocena in jih usmerila v izgradnjo novih pomenov, vrednot in struktur okrog označevalcev pripadnosti in ozemlja.

Ta sprememba je tudi analitična, saj Latour predlaga zamenjavo razumevanja, osnovanega na sistemih produkcije, z razumevanjem, ki se osredotoča na sisteme porajanja. Ne zanima ga torej proizvajanje dobrin za ljudi na podlagi virov, temveč porajanje vseh zemeljskih bitij, vpogled v njihove operacije brez ločnic. Politična forma, ustrezna tej koncepciji, naj bi skušala čimbolj vključujoče zaznavati, razumevati in zastopati omrežja človeškega in nečloveškega. Latour pa je tu v nevarnosti, da kategorično izloči distinktivno vprašanje človeškega in nečloveškega dela, kjer kritična analiza politične ekonomije skozi ekologijo nadomesti metafizični lokus političnega. Izziv torej ostaja, kako ta sveženj idej, orientacij, vrednot in pomenov prevesti v konkretne oblike udejstvovanja agensov.

Ob vsej tej shematizaciji pozicij in vsaj navidezni konceptualni inovaciji se sprašujemo, ali knjiga ne deluje prej kot strnitev in aktualizacija Latourjevega zagovorništva teorije ‘akter-omrežje’ in koncepta ‘parlament stvari’ kot pa nadgradnja ali, bog ne daj, jasna institucionalna ali politično-strateška konkretizacija. V argumentu nečloveškega agensa in možnosti postajanja-skupaj v antropocenu ni nič kaj bistveno novega. O njem sta denimo že obširno pisali Donna Haraway v knjigi Staying With the Trouble in Anna Tsing v Mushroom at the End of the World. V kolikor je namen njegove sheme jasnost, njegov gosti slog pisanja ter opiranje na metafore in abstrakcije omejuje dostopnost besedila. A konec koncev lahko pozdravimo njegov hevristični eksperiment; na sto in še nekaj straneh in v eni vizualni shemi mu uspe strniti množico ključnih tez za našo skupno zemeljsko zagato.

Prevajalkina naloga vsekakor ni bila lahka. Omeniti velja, da so v prevodu ohranjene nekatere nianse, denimo med globalizacijo in mondializacijo, ki so se v angleškem prevodu povsem izgubile. Ali ima Latour v knjigi za povedati kaj presunljivo novega – morda ne. A kljub temu nam lahko dobro služi kot vstopna točka v antropocenski obrat znotraj posthumanizma in politične ekologije ter doprinos sicer še maloštevilnim tovrstnim produkcijam na Slovenskem.

V Latourjevih abstrakcijah se je prizemljil vajenec Rok.