Napetosti med francoskimi filozofi so poseben sociološki problem. Kar poznamo kot French theory, ni le padlo z neba. Francoska teorija se ni razvila zaradi lepote francoskega jezika ali zaradi romantičnosti Pariza. Kompleksnosti francoske teorije ne moremo opravičiti z velikostjo francoske države. Najbolj nesmiselno bi bilo trditi, da imajo Francozi poseben touch za teorijo, ki bi jih razlikoval od drugih narodov.



Francozi so razvili dobro teorijo zato, ker so imeli dobre pogoje. S tem seveda ne mislimo na kvalitetne šole in raziskovalne centre, katerih v Franciji ne manjka. Mislimo predvsem na področje, ki je bilo predmet raziskave teh teorij. Francija je namreč čisto posebna moderna država – celo v 21. stoletju vsebuje nešteto sedimentov 19. stoletja. Mladen Dolar je napisal zanimivo knjigo o Foucaultovi tezi, da je Kralju treba odsekati glavo. Kraljeva glava je v tej hipotezi neka metafizična teoretska kategorija, podaljšek odsekane kraljeve glave, ki jo družba še vedno čuti, tako kot invalid čuti svojo amputirano nogo. Gre za razpored moči in načina, kako se subjekti do moči obnašajo. Če bi postavili vprašanje, Zakaj so Kralju sploh odsekali glavo?, bi mogoče bolj kazali na ideološko in mitološko vrednost francoskih revolucij iz 1789 in 1968, s katerimi se pogosto manipulira v teoretskih spisih. Spomnimo še na to, da je Lenin francoske komuniste vedno spraševal, seveda na njihovo čudenje, o tem, kdaj bodo končno tudi oni provedli svojo revolucijo.



Kajti v Franciji je ne glede na vse te različne revolucije še marskikaj razredno, če ne celo aristokratsko; ljubezen je razredna, vino in sir sta razredna, šola je popolnoma razredna, podzemna železnica je precej razredna. Iz tega izhaja, da je razredna tudi teorija. Francoske teoretike bomo težko razumeli, če ne upoštevamo dejstva, da so razredni teoretiki, ki pišejo o razredih. Za Nefrancoze je dešifrirati to pozicijo stvar koncepta, za Francoze pa je stvar ideologije.



Ta naloga je za Badiouja brezizhodna situacija. Ne glede na to, kako se trudi poseči v singularnost misli in proučuje mnenja drugih filozofov, Badiou vedno zaide v meščansko produkcijo univerzalnosti.



Najtežja naloga slehernega teoretika je, da ko uporablja druge filozofe kot reference, njihovih mišljenj ne vpiše v register univerzalnosti. Foucault je eden od redkih, ki mu je to uspelo, in ravno zato je tako privlačen. Najprej pokaže, na primer, da za premik v ekonomski znanosti 19. stoletja ni ključna Marxova misel, ampak da je Ricardo tisti, ki ga je začrtal, da bi potem tudi tega Ricarda definiral kot žrtev nekega specifičnega dispozitiva. Pri Foucaultu so velika imena zahodnjaške misli ravno to, kar najavlja njegov projekt arheologije vednosti – arheološki delci.



Badiou v svojem tekstu Očrt metapolitike, objavljenem v založbi Filozofskega inštituta, obtoži Foucaulta, da zato, ker ni lokaliziral operatorja singularnosti, razmerja besed do reči, ni mislil svojega mišljenja. Kaj pa bi mu Foucault lahko na to odgovoril? Verjetno bi ga najprej spomnil, da gre sodobno mišljenje težko v predmet arheološke analize, drugič, da je mesto operatorja singularnosti ravno v diskurzu, ter tretjič, da naloga arheologije ni bila sestavljati zgodovino idej in/ali umeščati svoje ideje v to zgodovino, ampak to pušča za naslednje generecije. Ravno Badiou pa se, nehote, ukvarja izključno z zgodovino idej. Kot opazovalec merka na različne teoretske strategije in jih komentira. Lahko bi rekli, da to ni nič problematičnega, a je Badioujev komentar vedno meščansko vzvišen. Stavek ne misliti svojega mišljenja je tako splošen, da v bistvu ničesar ne pove. O tem, da Foucault ni mislil svojega mišljenja, bi lahko diskutirali na nešteto nivojih in verjetno ne bi prišli do kakšnih koristnih premikov. Ali je Badiou s tem mislil, da ima Foucault preveč francoskih referenc in da je arhivska analiza preveč specifična? Ali da Foucault ni naredil avtoanalize, kot je to naredil na primer Bourdieu? Ali pa ima Badiou neke čisto metafizične motive ne-mišljenja mišljenja?



Na to vprašanje bralec težko najde odgovor, saj Badiou ne analizira konceptov, ampak nivo ljubezni ali čutenja do filozofije – gre torej za čisti filozofizem-pour-filozofizem. Poglejmo tipičen Badioujev slog. O odnosu Foucaulta do Nietzscheja pravi, da »vsakdo ve, da je dejanska Foucaultova filozofska referenca Nietzsche in da je slednji princ sodobne antifilozofije, kljub njegovi tihi latenci v končanem delu.« Tiha latenca končanem delu!? To nas rahlo spominja na meščanske analize dobrih vin. Mar ne pravijo za dobrega bordojca, da ima »skrito noto popra v svojem prevladajočem značaju kasisa?«



A ko analizira Rancierja, pri Badiouju ne gre samo za poskus opredeliti tujo filozofijo po svojem univerzalizirajočem postopku, ampak gre za lasten obračun ali obračun filozofskega ega. To ni več boj na polju resnice v imenu njene univerzalnosti ali singularnosti, gre za veliko več, gre za simbolno premoč v francoskem razrednem in posledično na svetovnem teoretskem polju.



Dve poglavji o Rancierju sta v bistvu ugotavljanje, kdo je komu ukradel kakšno idejo. To polaganje računov je kondenzirano v naslednjem stavku: »Za začetek bi rekel, da se, skupaj z nekaj drugimi, prepoznam v veliko delih Rancierjevega opusa. In to še toliko bolj, ker imam občutek, ki ga je mogoče tekstovno upravičiti, da sem te dele, skupaj z nekaterimi drugimi, v precejšnji meri že sam anticipiral.« V veliki meri so Očrti metapolitike prej diskusija o lastninjenju filozofskih brendov, kot platforma za novo mišljenje. Ne izključujemo, da v kaki drugi knjigi Badiou ni bolj kvalitetno reševal konceptualnih problemov in manj simbolnih odnosov različnih mišljenj, ampak rezultat Očrtov je ravno tisti, ki ga Badiou hoče pripisati Rancičrjevem opusu: »nepripravljenost potegniti sklepe.«



O metafizični metapolitiki je pisal Andrej.