Ko nam po utrujajočem dnevu hribolaštva zadiši prigrizek in izberemo svoji zadnjici priležno skalo, iz nahrbtnika brž izvlečemo lično konzervo sardel in jo odpremo. V pričakovanju zdaj previdneje vlečemo zrak v nosnice, dokler dražljaji ne zamajejo nosnih dlačic in prodrejo v sprejemni del čutnih celic. Razdraženi receptorji impulz pošljejo v možgane, ki recipročno simulirajo občutek vonja. Kot trdijo avtorji Zgodb iz konzerve, pa nas v tem trenutku ne zadane zgolj fizično senzorično občutje. V naše izkustvo nemudoma prodre mnogo več: spomini in celo strukture zgodovinskih dinamik, ki so botrovale produkciji lično prikrojenih ter slasti polnih aluminijastih krst.  

Kot ste, drago poslušalstvo, verjetno že pravilno ugotovili,  vaše ušesne dlačnice pravkar draži oddaja o zgodovini ribjih konzerv. Seveda tudi takšnih z lignji, ne pozabimo pa niti na turistično pašteto. Zbornik z naslovom Zgodbe iz konzerve: Zgodovine predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu, je izšel letošnje leto pri Založbi ZRC, pod uredniško taktirko Ive Kosmos, Tanje Petrović in Martina Pogačarja. Avtorji v njem zarišejo zgodovino izbranih tovarn v Istri, Cresu, Korčuli in Lošinju od razmaha konzerviranja v poznem 19. stoletju do današnjega – konzerviranju bržkone manj naklonjenega – dne. Kot se spodobi, dejavnost primerjajo s preostalim ribami v morju globalnega trga konzerv. Jugoslavija je bila svojčas namreč  tretja največja izvoznica proteinskih dobrot v mastnem olju, ki jih je pošiljala evropskim, ameriškim, afriškim in azijskim ribojedcem. Temo, ker gre vendarle za zbornik, okušamo iz različnih, a komplementarnih vidikov. Zgodovinski pregledi snovi tako postavijo okostje, dočim iz zbranih spominov veje še kako močan duh.

Zgodbe iz konzerve bi najlažje umestili v polje spominskih, zgodovinskih in etnografskih študij, ki se posvečajo pregledu ritmov preteklega vsakdana. Vodijo nas na palube ribiških ladij in v tovarne, v katerih je nekoč bržčas delovalo živahno in naoljeno drobovje. Za vse entuziaste pravega drobovja je nekaj vrstic sicer namenjenih tudi stvarnim ribjim notrinam. Iz  njih so bojda izdelovali zlasti hrano za mačke in pse. Sem pa tja ob takih dejstvih iz knjige vstane prav boomerska podoba, ki nam po lastni volji poda starodavno in pozabljeno modrost: »Veste, včasih se nič ni preč metalo. Mi smo znali res dobro izkoristiti vse težko pridobljene dobrote. Ne pa kot vi, neuki paglavci, ki še olja v konzervi ne znate spodobno popivnati s kruhom. Kar pri sercu me štihne, ko težko prigarana maščoba pristaja v odtokih in smetiščih.« Avtorji nam res postrežejo s številnimi pričanji povečini tovarniškega proletarstva. Njih spomini segajo od bridkosti in slabih delovnih razmer do nostalgije lahkotnejšega življenja v bivši Jugi.

Delo pozornost nameni tudi emancipatornim vidikom dela v tovarnah. Številna dekleta, ki so prišla iz odročnejših krajev,  so se namreč z delom in plačo otresle družinskega primeža. Tovrstno notranje gastarbajterstvo pa je takrat, tako kot tudi še dandanes, sprožalo nemalo očitkov. Seveda s strani lokalne srenje. Dinamika v tovarnah je na tem mestu podana slikovito, z opisi vzajemnega blatenja, na ravni prostaških psovk. Kot si moremo misliti, v vsej barvitosti lokalnih jezikov. Balkan je vendarle stičišče slovanskih, romanskih, germanskih, ugrofinskih, turških in še kakšnih jezikov. V raznolikosti pa je moč, kakopak.

Zgodbe iz konzerve pa niso povsem brez pomanjkljivosti. Socialnim razmeram se približajo mikroskopsko, celo na intimni ravni, hkrati pa vržejo preširoko mrežo. Knjiga tako zajema širok nabor tem, ki pa ostanejo slabše strnjene v celoto. Močnejšo kontekstualizacijo pogrešamo tudi na ravni politične sfere: tovarne konzerv – glede na prebrano – delujejo bolj kot ne izolirane od političnega dogajanja bržčas spreminjajočih se državnih tvorb. Kot bi utegnili sklepati iz prebranega, je edini bog, edino neodtujljivo dejstvo neustavljiva moč trga, ki brezobzirno diktira kruti tok zgodovine in lastnoročno odloča o usodah nesrečnih tovarn.

Na ravni posamičnih izkustev se avtorji posvetijo še vsenavzočemu zapiranju tovarn po koncu skupne očetnjave. Tendenca, ki jo opažajo že od 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja, izrisuje počasni propad zavoljo rastočega turizma, ki je vzvišeno vihal nosove nad smrdečimi proizvodnjami ribjih delikates v obmorskih mestih. Turistom naj bi menda bolj dišali sterilni tlakovci in vonjave pristnega ter čistega lokalnega zraka. Slika pa je tudi na tem mestu v zborniku bolj podana kot raziskana. Že res, da je morda samoumevno, da je turizem prevladal preprosto zavoljo one nevidne roke, a bi njene gibe vendarle veljalo prikazati podrobneje.

Trenutno ekonomsko mrtvilo sicer bije turizmu zadnjo uro in obljublja ponovno rast veljave industrijskih obratov. In vendar se zdi ponovno odprtje obmorskih tovarn malo verjetno. Proizvodnjo izolskega Delamaris je Pivka perutninarstvo po prevzemu prestavila v Pivko, dočim je oprema viškega Neptuna pristala v novi tovarni blizu srbskega Niša. Večina nekoč živahnih obmorskih produkcij je že davno zaprtih, njihova prazna poslopja pa zgolj čakajo na rušenje, skvoterje ali preobrazbo v kakšno hipstrsko kavarno. Bolj kot tovarnam ali konzervam pa je študija monument delavskemu razredu. Kot takšno je delo prikladno zlasti večnim jugonostalgikom, morda še najbolj tistim, ki obstoja Jugoslavije nikoli niso zares doživeli. Naj vsaj v konzervi uzrejo nekdanjo veličino propadle očetnjave! Slog je lahkoten, delo pa berljivo in dostopno širšemu bralstvu. Listi v rumeni in modri krojijo nostalgični pridih, slikovno gradivo pa še optični pogled v nekdanje starožitje. Izkustvo listanja bi nadgradili le še zvok galebov, vonj po ribah in lisaste strani, poškropljene s kapljicami olivnega olja.

🐟 🐟 🐟