Zahvaljujoč založbi KUD Apokalipsa, smo v Sloveniji dobro preskrbljeni z deli Paula Ricoeurja [Pola Rikorja] in s prevodom tokrat obravnavane knjige Sebe kot drugega, smo v naš jezik dobili pravzaprav vsa pomembnejša Ricoeurjeva dela. Za prevod te, tudi jezikovno zahtevne knjige, ki ima veliko opraviti z različnimi besednimi izpeljankami, podpomeni, dvojnimi in trojnimi pomeni, se imamo zahvaliti Nastji Skrušny Babin, za spremno besedo pa je ponovno poskrbel dr. Janez Vodičar.

Ker je Ricoeur deloval tako na univerzah v Evropi kot v ZDA, nas ne sme presenetiti, da je njegovo pisanje velikokrat povezano z misleci iz sicer redko združevanih filozofskih smeri. V Sebe kot drugega lahko tako po eni strani beremo razmišljanje o avtorjih, kot so Davidson, Searl, Rawls in Austin, spet nekaj strani naprej pa se moramo soočiti s Husserlom, Heideggerjem, Gadamerjem, Levinasom, Nietzschejem pa tudi Aristotelom in Avguštinom. Že samo podatek o tovrstnem eklekticizmu nam pove, da delo nikakor ni lahko, saj je za polno razumevanja Ricoeurja potrebno široko poznavanje različnih filozofskih smeri in disciplin.

Knjiga je sestavljena iz desetih poglavij, vsebinsko pa jo avtor razdeli na štiri podsklope, in sicer na naslednji način: »Prvi podsklop (I. in II. študija) izhaja iz filozofije jezika z dvojnega vidika semantike in pragmatike. … Drugi podsklop (III. in IV. študija) sloni na filozofiji dejanja v omejenem pomenu, ki ga je izraz dobil predvsem od analitične filozofije. … Tovrstno soočenje analitične filozofije in hermenevtike se bo nadaljevalo v tretjem podsklopu (V. in VI. študija), kjer se vprašanje osebne identitete zastavlja na stičišču dveh filozofskih tradicij. … V četrtem podsklopu (VII., VIII. in IX. študije) bomo predstavili zadnji ovinek prek etičnih in moralnih določil akcije, ki jih bomo navezali na kategorije dobrega in obveznega.«

Prvi del knjige nas sooča predvsem z iskanjem jaza in sebstva preko govorice oziroma jezika. V tem delu smo soočeni s kopico jezikovnih izpeljav, ki so povečini neprevedljiva iz originala v slovenščino. V tem delu se soočamo s pozicijo jaza v subjektivnem in objektivnem svetu in avtor nas napotuje v številne zagate in aporije. Descartesov cogito, ki pretendira po prestolu absolutne točke, se naposled izkaže kot dokaj majava pozicija, ki za obstoj samega sebe potrebuje tudi drugega. A to, da jaz potrebuje drugega, niti ni nekaj slabega, pač pa naposled Ricoeur k temu skozi celotno delo tudi stremi.

Ravno drugi, ki ga tako uspešno v etiko vpelje Levinas, je točka, za katero si prizadeva Ricoeur in ki jo želi vpeljati v svoj sistem kot nekaj neizogibnega tudi pri formuliranju sebstva. Pri tem je potrebno postaviti tudi razliko med idem in ipse, oziroma med jazom in sebstvom, vse skupaj pa umestiti v Ricoeurjevo filozofijo časa in pripovedi, ki jo je razdelal predhodno v ciklu treh knjig. Sebstvo je zatorej vedno gledano preko narativnega okvira in se ne more zreti samostojno, kot to lahko vsaj predpostavimo pri jazu. Sebstvo preko narativnosti že uokvirja drugega in ga zahteva, samostojnost jaza pa se nam skozi čas prične kazati kot nekakšna iluzija.

Sebe kot drugega vsebuje številne ovinke in podteme, zato da nas pripelje k tistemu, kar se nam lahko samo zdi kot glavni cilj, to je etika, čeprav bi lahko za glavni cilj označili tudi katero drugo izmed pomembnih tem dela. O etičnih razsežnostih dela, tudi svobodi kot predpogoju, nam v spremni besedi dr. Janez Vodičar pove naslednje: »Ricoeurjevo spraševanje na področju človekovega delovanja vedno znova odpira vprašanja hotenja. Že od svojega prvega pomembnejšega dela, kjer fenomenološko pristopa k volji, išče v iskrenem spoštovanju subjekta razlog, zakaj bi posameznik ravnal v skladu z določenimi moralnimi normami in ob tem ohranil svobodo. Prav pričujoče delo zaključi to iskanje in dokončno utemelji njegovo ločevanje na etično hotenje in moralno obvezo.«

Sebe kot drugega je delo, ob katerem se nam kaj kmalu lahko zvrti, v kolikor nimamo stalno pred seboj kompasa, ki nas vodi k veliki sliki.  Hermenevtična pot je težavna in ovinki, ki jih moramo prehoditi zato, da pridemo do vrha, so velikokrat dolgi in naporni. Za dobro razumevanje pa je potrebno predhodno poznavanje vsaj avtorjevega opusa, če ne že kar večjega dela zgodovine filozofije. A naposled nas težaško garanje pripelje k boljšemu razumevanju tistega, k čemur nas je vodila celotna pot in česar danes manjka in to v veliki meri. Pravičnosti, spoštovanja in etike.

V Ricoeurjevo kompleksnost je zagrizel Tadej Meserko.