Pomen izhoda

“Danes se počutim zelo diagonalno.”

V nadaljevanju sledi, recimo temu, idiosinkratična recenzija leta 2018 pri založbi Krtina izdane knjige Izhod, glas in lojalnost nemškega ekonomista Alberta O. Hirschmana, ki je bila ne glede na odličen prevod in spremno besedo Aljoše Kravanje večinoma spregledana. Ali vsaj ne vzeta dovolj resno; to nas zaradi hegemonske narave ljubljanske teoretske misli, ki t. i. prakso ‘exitanja’ nadvse težko spravi pod svoje obličje, resda ne sme čuditi. Ob tem velja poudariti, da je bila avtorjeva teorija v vmesnem času že dodobra posodobljena ali, bolje, filozofsko nadgrajena, njena relevantnost pa izvira iz same zastavitve razmerja med izhodom in glasom ter opredelitve omenjene prakse izhoda, ki je spet aktualna, saj ne le kritizira današnji čas, temveč mu še hitreje beži.

Kot Hirschmanovo zastavitev na kratko povzame Kravanja: »Izhod in glas sta dva temeljna načina, kako reagiramo na poslabšanje kakovosti neke dobrine, ki jo zagotavlja nekdo drug ali skupina drugih ljudi (ta dobrina je lahko proizvod, ki ga kupujemo na trgu, politična stranka, ki ji pripadamo, nogometni klub, za katerega navijamo, in tako dalje).« V osnovi gre za dva regulativna mehanizma, pri čemer je prvi stvar ekonomije, drugi pa politike. Hirschman opredeli razliko med njima: »[Izhod] je tisti tip mehanizma, ob katerem zablesti ekonomija. Je preprost […], je neoseben […] in je posreden […]. Glas je v vseh teh pogledih natančno nasprotje izhoda. Je veliko bolj ‘neurejen’ pojem, saj ga je mogoče stopnjevati vse od medlega godrnjanja do nasilnega protesta […]. Glas je politično dejanje par excellence.«

Razliko med selektivnima mehanizmoma pa moramo nadalje transformirati in abstrahirati, saj bomo le tako prišli do bistva dotične razprave – Hirschmanu ta pot ni povsem tuja, o čemer pričajo nekateri primeri iz knjige, med katerimi velja izpostaviti predvsem naslednjega: »Toda ekonomist nikakor ni edini s slepo pego ali s ‘priučeno nezmožnostjo’ (kot je to imenoval Veblen) za zaznavanje enega od naših dveh mehanizmov. Kajti na političnem področju jo je izhod odnesel dosti slabše kakor glas na področju ekonomije. Namesto tega, da bi bil opredeljen kot neučinkovit ali ‘neroden’, je izhod pogosto obveljal za zločinskega, saj so ga označili za dezertacijo, prebeg ali izdajo.« Znotraj tovrstnega razumevanja je mogoče izhod, in ne glas, interpretirati kot inherentno neukrotljiv in eksperimentalen pojem, ki, paradoksno, ne deluje po načelih antagonistične politične akcije, ampak kontekstualne in konceptualne resignacije. Exit ne goljufa, saj je goljufija sama.

Do takšnega spoznanja se je dokopal tudi italijanski filozof Paolo Virno, ki je pravkar podane opazke povzel na še kako nazoren način: »Nič ni manj pasivnega, kot je pobeg, kot je eksodus. Razmer, ki določajo spor, odpadništvo ne predpostavlja kot neodstranljivi horizont, temveč jih spreminja; namesto da bi se s problemom soočilo z izbiro ene ali druge od vnaprej predvidenih alternativ, spreminja kontekst, v katerem izbruhne problem. Skratka, exit je brezkompromisna invencija, ki spremeni pravila igre in divje zaniha kompas nasprotnika.« Za enega izmed nedavnih primerov exitanja je poskrbela ameriška pevka Grimes, ki je izvedla svojevrsten exit iz liberalno (v političnem smislu) usmerjene glasbene industrije in baziliska znova začela klicati v ‘gaming’ industriji, kjer velja drugačna epistemologija in zavoljo tega drugačna pravila igre. Regulativni mehanizem izhoda je Grimes omogočil, da postane nova zvezda kiber punka in z zaslonov obriše prah. Matt Colquhoun temu sledeč zapiše: »Podobno kot izstop se Landov izhod nanaša na epistemološki in praktični izhod iz hegemoničnih socialnih struktur in vrednotnih sistemov.«

Za Nicka Landa je izhod primarno stvar zunanjosti in v enaki meri selektivni mehanizem, ki legitimacijo pridobiva na tovrstni način: »Vlada ali katera koli tradicionalna ali eksperimentalna forma je legitimirana s strani zunanjosti – prek pritiska izhoda – in ne notranjosti, prek odzivnosti na popularno agitacijo. Pretvorba političnega glasu v izhod-orientacijo (na primer, revolucije v secesionizem) je glavna karakteristika neoreakcionarne strategije.« Na tem mestu je treba Landove besede dodatno eksplicirati ter opozoriti na neposrečeno ime, ki si ga je nadela desnica, ki je hitra, ali bolje, hitra desnica; kajti osnovna os omenjene pozicije je v celoti marksovska in opisuje specifično moderni obrat v produkciji sredstev in ciljev – kaj ima torej Land v mislih, ko govori o kibernetični zaprtosti in zakaj naj bi ta sploh bila pomembna?

Izhod je diagonalen in ne ortogonalen, je inherentno nihilističen, saj se vedno znova vrača k samemu sebi. Napram nuji po politični subjektivaciji in alternativnemu nizu vrednot, ki so transcendentne glede na navzven utemeljeni proces konkurenčniške produkcije zavoljo produkcije same, je izhod popolnoma reflektiven – čisto ogledalo. Na ta način moramo razumeti tudi Landovo ponavljajoče sklicevanje na kibernetiko oziroma na vedno bolj zaprt kibernetični diagram, ki je izhod sam. Tako se zastavlja izjemno zanimiv enačaj in možnost, da so izhod, inteligenca in kapitalizem pravzaprav ena in ista stvar. Izhod iz kapitalizma? Land v razmerju do tega spomni: »Ne morem sprejeti začaranega kroga nemožnosti izhoda, saj mislim, da je ravno obratno. Mislim, da je nemogoče ustaviti izhod. A izhod ni za nas. Je proč od nas. To je fenomen, s katerim imamo opravka.« Ali še bolje rečeno: You can’t exit, exit.

A kar zadeva to problematiko, nismo v resnici videli še ničesar. Lahko bi dejali, da je izhod fundamentalni del realnosti, kot je to na primer prostor, in osnovno gonilo vesolja kot takega. To je današnji paradoks, ki ga je pred kratkim skiciral Land. Vesolje je zavoljo nevidne moči temne energije ter njene izrecne afinitete do secesije ali, bolje, fragmentacije postalo le še eden v vrsti metafizičnih konceptov, ki jih realnost vztrajno pušča za seboj: »V primerjavi s trdno potrjenim odkritjem pospešujoče fragmentacije, deluje pojem globlje ležečega celovitega ‘vesolja’ vedno bolj kot nevzdržen mitološki preostanek. ‘Nevzdržen’, to je, celo v terminih konsistentnega znanstvenega mita in tudi bolj praktično.« Ko je fragmentacija hitrejša od svetlobne hitrosti, ko je atomizacija hitrejša od vesolja samega, postane komunikacija med različnimi deli tudi praktično in enkrat za vselej nemogoča.

Prisluhnimo Landu: »Temna energija razdira vesolje. Prej ali slej bodo njeni deli obojestransko zapustili svetlobne stožce drug drugega. Nato bodo drug drugemu za vedno pomenili nič. To je spoznanje neverjetnih razsežnosti. Na največji možni skali empirične objektivnosti enotnost nima prihodnosti. ‘Vesolje’ je nerealističen model. Vse, kar do sedaj vemo o kozmosu, nakazuje, da je fragmentacija temeljna. Kozmologija tako priskrbi model dezintegracije, ki je neverjeten po svoji ekstremnosti. Opisuje dele, ki nimajo nič vzajemnega, razen skupne preteklosti, prignane do absolutne nekomunikabilnosti. Nobenemu političnemu konceptu separacije še ni uspelo doseči te meje.« Morda pa je prav stopnja vesoljne in družbene fragmentacije tista, ki Landa v končni fazi privede do sklepa, da je kreganje o socialnih modelih bolj kot kaj drugega stvar nerazumevanja: »To je predvsem zato, ker [v prihodnosti] ne bo strinjanja glede družbenih idealov. Biti ujet v argumente okoli njih je, navsezadnje, past.«

Izhod, glas in lojalnost nas torej pripelje do sem in onstran - najbolj očitno do privatizacije vesolja in afirmacije strategije izhoda. Dovolj je bilo nevzdržnega ideološkega tekmovanja, hipertrofije glasu in današnjih konspiratornih teorij o pristanku na Luni. Potrebujemo nekaj bolj materialnega, pravi Hirschman v bionični preobleki.