Henry David Thoreau v svojem eseju Državljanska nepokorščina, ki je približno kakšno leto nazaj izšel pri založbi LUD Šerpa, premleva stanje tedanje ameriške družbe. Presenetljivo ali ne, se situacija v letih od prve izdaje dela ni prav dosti spremenila. Tekst je prvič izšel pod naslovom Civil Disobedience leta 1849. Vzporednic s sodobnostjo ne moremo izključiti, vendar lahko hitro opazimo, da se njegove reference na družbeno dogajanje dotikajo predvsem in samo Združenih držav Amerike 19. stoletja, z nekaj dodatki misli starodavnih vzhodnih mislecev.

Thoreau je živel med letoma 1817 in 1862, kar pomeni, da je mrtev že 155 let. Prav tako pa to pomeni, da se založbi ni bilo treba prav trdo boriti za avtorske pravice. V Sloveniji na primer velja, da 70 let po smrti avtorja njegova literarna dela večinoma postanejo družbena last. Na tem mestu velja omeniti, da gre pri Državljanski nepokorščini za esej, ki mu zaradi njegove dolžine oziroma kratkosti težko rečemo knjiga, saj je izdan v formatu, manjšem od velikosti A5 in celo v tem formatu obsega zgolj 35 strani. Pravzaprav je spremna beseda Tomaža Grušovnika skoraj enako dolga, saj zajema le pet strani manj. Kar je v tako kratkem formatu po svoje razumljivo, a v okviru celote tudi nenavadno. Knjiga se namreč prodaja pod Thoreaujevim imenom, kar da sumiti na uporabo marketinškega trika prodajanja pod tujim imenom. Morda pa je bil avtor spremne besede tisti, ki je bil v napovedi vsebine na platnici prikrajšan?

Vrnimo se k Thoreauju. K razmišljanju o ameriški sodobnosti Trumpove Amerike nas je spodbodel že začetek eseja. Avtor besedilo začne z opominjanjem na superiorni odnos Američanov do južnjakov – tako sužnjev kot Mehičanov – ki jih družba dojema kot enako neenakopravne. Ampak saj so tudi v Kajmaku in marmeladi povedali, da ima vsak pač svoje južnjake.

Thoreau še posebej graja tiste, ki se s tovrstnim odnosom do južnjakov in še bolj do sužnjev - ki jih obravnavajo za enake južnjakom - ne strinjajo, ampak vseeno vztrajajo v svoji ignorantski apatičnosti. Pri tem se hkrati izgovarjajo na neučinkovitost kakršnegakoli delovanja proti večini, ki jim ga omogoča demokracija. Nadalje pa se taisti posamezniki z veseljem razglašajo za sinove pravičniškega Washingtona in Franklina. Četudi popolnoma brez zaslug. Zveni znano? Čému pa dajejo ti samoidentificirani zavestni posamezniki prednost pred borbo za človekove pravice? Svobodni trgovini in njenemu vplivu na njihovo dobrobit, za katero jim v odnosu do trgovine ni treba narediti prav ničesar.

In kaj nas čaka, ko nam bo vseeno za suženjstvo in ga bomo posledično celo sami izvolili s podporo sužnjeljubiteljskim politikom ali z bojkotom volitev? Thoreau pravi, da bomo sami postali sužnji. Glede na zgodovinsko oddaljenost dela to danes tudi smo. In četudi je morebiti Thoreau to mislil bolj dobesedno - v okviru diskurza temnopoltih sužnjev - lahko danes mislimo tudi suženjstvo v okviru prej omenjene takoimenovane “svobodne trgovine”, ki je sama po sebi svobodna, vendar s svojim delovanjem in vplivi nikakor ne osvobaja, ampak prej nasprotno – večino zasužnjuje. Thoreau nima prav nič zaupanja v človeštvo, še manj v človeške množice, ki naj bi jih opolnomočevala demokracija. Izraža celo dvom, da je v Ameriki toliko oseb, kot trdi statistika. Po njegovem štetju je oseb precej manj kot ljudi.

Tok svoje misli vmes prekinja – oziroma dopolnjuje – s krajšimi odseki poezije znanih literatov. V fokus svojih prevpraševanj, ki se med verzi odvijajo kot nekakšna podpoglavja, postavlja nasprotne si pole človeških vrednot, ki med različnimi družbenimi skupinami povzročajo na videz nerazrešljive konflikte. Najsi bodo to problematike gospodarskega kriminala ali čisto socialni problemi, bo nazadnje vedno nasrkala večina in ne privilegiran posameznik. Na Zahodu torej tudi po 155 letih nič novega.

Spis Državljanska nepokorščina se začenja z daoističnim motivom. Citiramo: “Najboljša vlada je tista, ki najmanj vlada.” Konec citata. S pregibanjem in obračanjem sestavka se esej kaj hitro znajde v vrtincu besed, kjer lastno mnenje podaja zelo jasno in nič kaj objektivno, vsekakor pa zelo kritično. Poglede na ureditev utemeljuje z domačimi zgodovinskimi peripetijami.

Esej je torej analiza, kritični pogled in hkrati tudi manifest. Slednji oznaki avtor spremne besede sicer nasprotuje, čeprav Thoreau v eseju jasno poziva k mišljenju onkraj demokracije. Ljudstvo poziva k premisleku in dejanjem ter tudi spraševanju, ali je demokracija, ki jo poznamo, res zadnja možna izboljšava vlade.